Tam sta že sedeli neki natakarici. Vsaj zdeli sta se mi to. Usedel sem se varnostnih par sedežev stran od njiju, kljub temu sta si me pa privoščili z vprašanjem, če že kaj "plafšam" (plafšati - fukati). Ko sta ugotovili, da nimam pojma, o čem govorita, se je tista, ki je bila iniciatorka teženja, sploh začela krohotati, češ: "Puglej, mali sploh ne ve, kva je to plafšat".
Zadeve so se umirile, ko se je začel predfilm, in že sem mislil, da bo mir, ko se je vrsta spet zamajala. Z leve se je bližal lik v jeans jacketu, ki se je na mojo nejevero in nezadovoljstvo usedel na sedež tik poleg mene, si odpel pas, naložil noge s kavbojskimi škornji na sedež spredaj, si sprostil pas in knof na hlaćah, prdnil, rignil in vprašal: "Kva je, tamau, a maš kej proti?" Tako sem prvič spoznal Kuzlo, pokojno punkersko in klošarsko legendo Ljubljane, ki mi je ob neki priložnosti na papirček napisal svojo poemo, katere poanta je bila, da svet stoji na trdem kurcu, vendar pa tistega listka nikakor ne najdem več nikjer že dolga leta, zaradi česar postanem prav jezen.
Kuzla je znal biti prefrigan in šegav tip s stalnimi težavami oziroma opravki s policijo. In ena izmed njegovih najbolj omembe vrednih domislic se je odvila v Zvezda parku, kjer je posedal na klopci in razmišljal o kdo ve čem. Mimo sta v vsakem primeru prišla dva policista in ga začela legitimirati, kdo je, iz kje je, kje živi, seveda pa tudi kaj počne. In na slednje vprašanje je Kuzla odgovoril nepozabno razvpito legendarno. "Na RTV sem zaposlen." Odgovor ju je kakopak precej začudil, kajti nikakor nista mogla povezati slavne medijske ustanove z državljanom v postopku. Zato sta ga vprašala dodatno, kaj točno tam počne, robati zajebant Kuzlon jima je pa s svojim edinstvenim hrapavim ultra ljubljanskim naglasom odgovori: "Pr' Cik Cak zajčke futram." Aja, za vse tiste, ki ne veste. Cik-cak je bila nekoč odjavna špica na TV Ljubljana, zajčki pa so bili risani liki, ki so v njej nastopali.
Preostale legende najdete tukaj.
