Ni namreč problem, ko volitve istega dne organizirata, kaj pa vem, Indonezija in Indija, dve velikanski demokraciji, med katerima je cel ocean, toda ko volitve istočasno organizirata Slovenija in Hrvaška, dve tako majhni državici, da sta na google earthu videti, kot bi kdo po polju pijan delal kroge v žitu, to lahko izzove raznorazne nesporazume.

Če na primer na tako majhnem kosu ozemlja kandidati ali volilci pomešajo državi, se zmotijo ali pa v nedeljski volilni gneči neprevidno zaidejo čez mejo, raje ne pomislim, kaj vse se lahko zgodi. Borut Pahor lahko pristane na listi Jadranke Kosor, predsednik hrvaške SDP Zoran Milanović pri Janezu Janši, Gregor Virant v Hrvaški stranki prava, Vladimir Šeks postane predsednik slovenskega parlamenta, Zoran Janković hrvaški premier, Željko Kerum pa župan Ljubljane.

V ponedeljek zjutraj se ne bo vedelo, kdo pije in kdo plača, kdo je v parlamentu, kdo v opoziciji, Hrvaška bo blokirala sprejem Slovenije v Evropsko unijo, Slovenci pa bodo proslavljali uvrstitev na evropsko nogometno prvenstvo. Vsesplošna zmeda, prerivanje in nered bodo zavladali v Slovaški in Hrveniji, ali kako se že imenujeta ta dva kroga v žitu, vse to zaradi nespametne odločitve, da bodo volitve v obeh državah na isti dan. Odpovedala je koordinacija, očitno nihče ni razmišljal o tem.

Pa bi morali razmišljati. Kot sta – ko že omenjam evropsko nogometno prvenstvo 2012 – razmišljali Poljska in Ukrajina, ko sta ugotovili, da je neumno in drago, da organizirata vsaka svoje evropsko prvenstvo, in sta se odločili, da ga organizirata skupaj. Takole med brati: petnajst milijonov evrov bodo porabili Slovenci in Hrvati, da bodo organizirali vsak svoje volitve, vsak s svojimi volilnimi skrinjicami, opazovalci in volilnimi komisijami, namesto da bi izkoristili priložnost, ki se jim je sama ponudila, in volitve istega dne organizirali – skupaj.

Morda še lahko razumem, da kaj takega ne pade na pamet pregovorno neposlovnim in zanikrnim Hrvatom, toda resnično sem presenečen, da se tega niso spomnili praktični in racionalni Slovenci. Smo v svetovni krizi in recesiji, eni in drugi pa volitve organizirajo kot pijani milijonarji: na površini Bavarske, na komaj petinsedemdeset tisoč kvadratnih kilometrih volimo poslance za kar dva državna parlamenta! Pravzaprav je še čudno, da nismo balkansko velikopotezno 4. decembra organizirali še kakšnih volitev, na primer v Boliviji, Bangladešu, Laosu, in še nam ostane za ameriški kongres. Ko je žur, je žur. Pa ja ne bomo stiskali. Saj si lahko privoščimo.

Skupne volitve Hrvaške in Slovenije v nedeljo, 4. decembra, s skupno infrastrukturo, nadzorom in volilno komisijo bi bile vsaj dvakrat cenejše. Izognili pa bi se tudi možnim napakam, pomotam in nesporazumom. Točno bi se vedelo, da je lahko Borut Pahor samo na listi hrvaške SDP, Jadranka Kosor pa pri Janezu Janši.

Kar odpira – prav zdaj, ko to pišem, mi je padlo na pamet – nove, izjemne možnosti varčevanja. Recimo, da sploh ne bi organizirali volitev. Dovolite, da stvar pojasnim.

V Sloveniji, kakor zdaj stvari stojijo, so volitve zgolj formalnost: po vseh predvolilnih raziskavah javnega mnenja prepričljivo vodi Janez Janša in njegova nacionalistična, konservativna SDS s prepričljivimi 28,7 odstotka glasov. Socialdemokrati Boruta Pahorja pa so v anketah strmoglavili na dno lestvice, za Virantovo Državljansko listo in Jankovićevo Pozitivno Slovenijo, komaj nad volilnim pragom, z ubogimi 7,8 odstotka glasov.

Tudi na Hrvaškem so volitve, po vsem sodeč, zgolj formalnost, toda situacija je zgodovinsko obrnjena: koalicija okoli socialdemokratov Zorana Milanovića se je v predvolilnih raziskavah povzpela na alpskih 39,2 odstotka, medtem ko sta Jadranka Kosor in njena nacionalistična, konservativna HDZ strmoglavili na ubogih 18,3 odstotka glasov.

Opazili ste lepo ujemanje: če bi bodočim zmagovalcem slovenskih volitev, Janševim konservativcem iz SDS, pridružili hrvaške konservativce iz HDZ Jadranke Kosor, bi skupaj dobili lepih, okroglih 47 odstotkov glasov. Medtem ko bi bodoči zmagovalci hrvaških volitev, koalicija okoli Milanovićevih socialdemokratov iz SDP, skupaj s Pahorjevimi socialdemokrati dobili – trenutek, da izračunam – prav tako okroglih 47 odstotkov! Sedeminštirideset odstotkov pa je, to morate priznati, lep rezultat, povsem dovolj za samostojno oblikovanje vlade.

Rešitev se vsiljuje sama po sebi: na skupnih volitvah v nedeljo, 4. decembra, bi Hrvaška in Slovenija samo opravili »izmenjavo ujetnikov«.

Samo pomislite: mi stlačimo Jadranko Kosor, njene ministre, poslance in ostale HDZ-jevce na avtobuse, jim stisnemo v roke sendviče in sokove, vozniku damo potne liste in jih pošljemo po avtocesti do mejnega prehoda Bregana. Tam, na drugi strani, na prehodu Obrežje, pa v avtobusih čakajo Borut Pahor in njegovi ministri, poslanci in ostali funkcionarji socialdemokratov, veselo klepetajo in grizejo sendviče. Predstavniki Rdečega križa nato preverijo sezname in enega po enega pospremijo čez mejo do avtobusa, in v ponedeljek zjutraj ima Hrvaška stabilno levo socialdemokratsko vlado, Slovenija pa stabilno desno, konservativno.

In ni nobenih volilnih lističev, ni volilnih skrinjic, opazovalcev, števcev in komisij, preprosto si izmenjamo poražence in živimo v stabilni sreči in slogi. Pa še prihranimo petnajst milijonov evrov.

Do naslednje izmenjave ujetnikov.