Bolje študent kot brezposelni diplomant

V Sloveniji je praktično nemogoče preveriti, kaj se zgodi s študenti potem, ko študij zaključijo. Razen da sledimo številkam na zavodu za zaposlovanje, so podatki o kariernih poteh posameznih profilov zgolj ugibanje. Trendi in dileme v našem visokošolskem sistemu so v veliki meri podobni tistim, s katerimi se srečujejo tudi druge države (množični študij, vprašanje kvalitete in vprašanje financiranja), zagotovo pa je nekaj značilnosti našega visokega šolstva takih, da ob soočanju z omenjenimi vprašanji predstavljajo dodatno težavo. Zadnja leta je obveljal konsenz, da naši študenti študirajo predolgo. Povprečna doba študija 6,7 leta je nesprejemljiva. Tega tudi bolonjska reforma ni spremenila. Še več, z uvedbo bolonjskega študija smo dejansko dobili sistemsko legitimizacijo sedemletnega študija. Tega ni težko argumentirati, saj tako prvi triletni kot drugi dveletni bolonjski stopnji pripada po eno leto absolventskega statusa. Pisanje diplome po prvi stopnji, ki je primerljiva z nekoliko širše zastavljeno seminarsko nalogo, bi moralo biti del triletne obveznosti in ne dediščina neposrečene prakse starega sistema. Ravno tako je dodatno leto za magistrski program, katerega zaključna naloga je na zahtevnostni stopnji prejšnje diplome in ne znanstvenega magisterija, absolutno preveč. Študij se bo predvidoma podaljšal tudi zato, ker je razmišljanje, da bo večina študentov študijsko pot zaključila že na prvi stopnji, nekoliko utopično. Velika večina diplomantov se bo zaradi težav pri pridobivanju prve zaposlitve po prvi stopnji bolonjskega študija in ob neizenačenem položaju s prejšnjimi univerzitetnimi diplomanti odločila za nadaljevanje študijske poti z upanjem na titulo, ki jim bo prinesla boljšo zaposlitev. Posamezniki se odločijo za nadaljnje izobraževanje tudi zato, ker diploma vse manj pomeni garancijo za zaposlitev. Vsekakor je bolje imeti status študenta ter pripadajoče ugodnosti kot biti diplomant, prijavljen na zavodu za zaposlovanje.

Kje se je izgubila skrb za kvaliteto?

Poseben problem našega visokošolskega sistema je prav gotovo tudi v tem, da je bilo obdobje tranzicije hkrati tudi obdobje nekontroliranega ustanavljanja novih visokošolskih zavodov, temu pa še ni videti konca. Po podatkih ministrstva za visoko šolstvo je bilo leta 2010 v razvid vpisanih 90 visokošolskih zavodov, medtem ko je še leta 2003 visokošolsko dejavnost izvajalo 48 zavodov. Svojevrsten razvoj so doživeli študijski programi, saj se je večina dveletnih višjih šol najprej preoblikovala v visoke strokovne, nato pa so začele ponujati še univerzitetne, magistrske ter celo doktorske programe. Vse to se je zgodilo zgolj v nekaj letih.

Znašli smo se v položaju, ko velikokrat ni povsem razvidno, kakšne so razlike med ponujenimi programi (visokošolski proti univerzitetnim ter magistrskim). Predvsem pa to povzroča zmedo na trgu dela in verjetno ni odveč vtis, da gre pri vsem skupaj zgolj za parcialne interese posamezne izobraževalne institucije, kako pridobiti čim večje število študentov, pri čemer je kakovost povsem drugotnega pomena. Pri tem ne gre zanemariti dejstva, da je večina novonastalih institucij financiranih iz državnega proračuna, saj so tudi sprva zasebne institucije zelo hitro pridobile koncesijo in s tem javna sredstva. Večina novonastalih visokih šol je s področja družboslovja, kar je razumljivo, saj za izvajanje programa ni potrebno toliko sredstev, kot jih zahtevajo kvalitetni naravoslovni in tehnični študiji, zadostuje že najeti prostor. Vzemimo kot primer poklic ekonomista v Sloveniji je trenutno trinajst šol, ki ponujajo programe za poklic ekonomista. Ali res potrebujemo še več novih šol in fakultet?

Nasprotniki tovrstnega širjenja ponudbe in delitve nazivov se sprašujemo, kje se je izgubila skrb za kvaliteto. In ravno ta bi nas morala najbolj skrbeti. Razvpita šanghajska lestvica nam ne govori v prid, saj se je med prvih 500 na svetu uvrstila zgolj ljubljanska univerza. Ali bodo zaradi generacijskega primanjkljaja sčasoma nekatere izmed slabših šol propadle? Bo trg dela pokazal, kje se splača študirati in kje ne? Se bodo nekateri ponašali z diplomami institucij, ki jih bo odneslo tako hitro, kakor jih je prineslo? Na to bo sicer odgovoril šele čas, zelo veliko pa že povedo zaposlitveni oglasi v medijih, v katerih naročniki oglasa eksplicitno opozorijo, da ne sprejemajo diplomantov poimensko imenovanih visokih šol.

Zagotovo je bila pretekla politika podpiranja kvantitete brez ustreznih meril kvalitete študija zelo zaskrbljujoča praksa. Ko govorimo o kvaliteti, se lahko spet vrnemo k rangiranju najboljših svetovnih šol ter kazalcem merjenja kvalitete. Zakaj se pri nas ne meri kakovosti na takšen ali podoben način? Zakaj ni v interesu vseh fakultet, da spremljajo karierno pot svojih diplomantov? Verjetno zato, ker se večina visokošolskih zavodov ne želi soočiti z neprijetno resnico, da "proizvajajo" slabo zaposljive diplomante.

Šolnine resna opcija?

V Sloveniji se veliko mladih odloča za vpis na eno izmed fakultet zaradi socialnih ugodnosti, razvrednotenosti srednješolskega poklicnega izobraževanja in ker to narekuje čas, v katerem živimo. Večina študentov se skozi študij prebije brez šolnine, ob tem pa dela prek študentskega servisa. Tudi dostopnost študija je sodeč po eni najvišjih stopenj vključenosti generacij v študij glede na povprečje EU izredno visoka. Država, ki ji uspeva ohranjati brezplačen študij, je lahko deležna le pohvalnih besed, saj imamo vsi pred očmi britanske študente, ki so pred kratkim protestirali zaradi izdatnega povišanja šolnin, ali ameriške študente, ki se pritožujejo, da po končanem študiju komajda odplačujejo draga študijska posojila.

Po drugi strani pa se lahko vprašamo o vzdržnosti takega modela. Po novem bo brezplačen celo magistrski študij, na katerega se bodo po pričakovanjih množično vpisovali diplomanti tako visokošolskih kot univerzitetnih programov prve bolonjske stopnje. Pripravljavci nacionalnega programa visokega šolstva, sprejetega na vladi v letošnjem letu, so v kislo jabolko financiranja zagrizli z napovedjo, da bo treba v primeru neuspešno zaključenega magistrskega programa šolnino vrniti, medtem ko vračanje na prvi stopnji ni predvideno. Nihče od dosedanjih ministrov, pristojnih za visoko šolstvo, ni želel v vojno s študenti in uvesti šolnin, niti simboličnih, kaj šele odloženih. Ena izmed vlad se je z njimi sicer spogledovala, vendar je zadeva hitro zvodenela, tako da kot zasebni vir financiranja za zdaj ostajajo (ne ravno nizke) šolnine izrednega študija, s tem pa vtis, da šolnin v naši deželi ni. Nacionalni program sicer napoveduje odpravo vsakršnih šolnin, tudi izrednih, in popolno brezplačno financiranje. Zveni kot pravljica o obljubljeni deželi, realnost pa je precej drugačna, saj se lahko le sprašujemo, kako bodo javna sredstva to prenesla. Če želimo namreč ohranjati oziroma izboljševati kakovost visokošolskega izobraževanja, bodo potrebna dodatna sredstva, saj se pri trenutnem razmerju števila študentov na profesorja, ki pri nas znaša 20,4 in je najmanj ugodno med vsemi državami OECD (povprečje OECD znaša 14,9), programi ne morejo kvalitetno izvajati.

Težave našega visokošolskega sistema niso nič novega. Če že država ni sposobna zagotoviti ustrezne kvalitete študija za vsa javna sredstva, ki jih namenja posameznim visokošolskim zavodom, pa je nujna sprememba zavesti pri posameznikih, saj zanje študij pomeni ključno priložnost za zaposlitev in karierno rast. Zahteva po kvalitetnem študiju bi morala postati temeljna zahteva vsakega študenta, ne glede na to, kdo študij plača. Gre namreč za pravico do kvalitetnega študija, saj se plačuje iz javnih sredstev. Ob tem pa obstaja kar nekaj relativno preprostih ukrepov za izboljšanje kvalitete študija, ki bi jih lahko uveljavili. Prvič, treba je skrajšati študijska leta, denimo z obveznostjo, da neuspešni študentje vrnejo del šolnine, ki jih zanje plačuje država. Vračanje javno financiranih šolnin bi morali predvideti že na prvi stopnji, tako bi študentje z večjo odgovornostjo opravljali svoj študij. Pri obstoječem novem bolonjskem programu bi trajanje študija lahko skrajšali z odpravo absolventskega statusa. S tem bi se diplomanti hitreje vključevali na trg dela, prej začeli skrbeti za svojo prihodnost in vplačevati prispevke za pokojninsko zavarovanje. Drugič, treba je omejiti ustanavljanje novih fakultet brez predhodnih poglobljenih analiz kvalitete predlaganih programov in profesorjev. In tretjič, programe je treba akreditirati tudi ob upoštevanju potreb na trgu dela, da ne bi imeli določenih poklicnih profilov ljudi, ki se ne morejo zaposliti.

Seveda pa je možna tudi bližnjica do tega cilja, in to brez državne pomoči. Ko bo spremljanje karierne poti diplomantov postalo del sistema vsake šole in bo tudi pri nas možno sestaviti lestvico najboljših šol po podobnih kazalnikih, bomo glede kvalitete študija naredili velik korak naprej. Seveda pa bodo morale univerze to narediti same - če seveda želijo pridobiti najbolj perspektivne kadre in jim ponuditi zares kvaliteten študij. So univerze že sposobne tovrstnega razmisleka?