Toda hkrati se je znižala tudi stopnja zaposlenosti, in sicer v letu 2010 na 66,2 odstotka (z 68,2 odstotka v letu 2008). Slovenija ima v primerjavi z drugimi državami EU predvsem nizko stopnjo zaposlenosti starejših (od 55 do 64 let), ki je v tem času upadla s 35,6 odstotka na 30,6 odstotka. Za ilustracijo: najboljše države (Švedska, Norveška, Nemčija, Danska) imajo stopnjo zaposlenosti starejših nad 60 odstotkov. Znižalo se je tudi število zaposlenih mladih ter povečalo število mladih, zaposlenih zgolj na začasnih in delnih zaposlitvah. Zaposlenost za določen čas in delne zaposlitve so rakava rana problematike zaposlovanja mladih, saj prinašajo nižjo socialno varnost. Visoka razširjenost začasnih zaposlitev med mladimi je seveda predvsem posledica občasnega dela preko študentskih servisov. To samo po sebi ne bi bilo problematično, če ne bi pomenilo relativno nizkih plačil in praktično nobene socialne varnosti.

Država mora pomagati

Gibanja na trgu dela od začetka krize so torej najbolj prizadela prav obe najšibkejši skupini zaposlenih (starejši in mladi), ki sta najbolj udaru, ko gre gospodarstvu na slabše, saj se prav njih delodajalci najprej "znebijo". Tema skupinama bi bilo treba v prihodnje posvetiti največ pozornosti z vidika možnosti večje in bolj varne zaposljivosti. Stopnje zaposlenosti obeh skupin, kot jih poznajo v skandinavskih državah, so za nas zaenkrat nedosegljiv ideal.

Z vidika zaposlovanja bo treba večjo pozornost posvetiti predvsem dvema področjema - na eni strani spodbujanju povpraševanja s strani gospodarstva, na drugi strani pa pomoči mladim in brezposelnim, da bodo lahko postali bolje zaposljivi. Glede gospodarstva so kratkoročno izgledi precej slabi, večinoma odvisni od konjunkture v EU. Dolgoročno pa je ključno, ali in v katero smer se bodo naša podjetja prestrukturirala. Od tega bo odvisno, kakšna bodo delovna mesta prihodnosti, kakšna znanja bomo potrebovali ter posledično struktura povpraševanja na trgu dela. Obeti resnično niso rožnati ne kratkoročno ne dolgoročno.

Sedanja kriza je zelo jasno pokazala, da sta rast in produktivnost v času visoke gospodarske rasti večinoma temeljili na delovnih mestih z nižjo dodano vrednostjo. Podjetja pa zaslužkov iz visoke rasti niso preusmerjala v prestrukturiranje, vlaganje v človeške vire in tehnološko ali netehnološko opremljenost delovnih mest. Podjetja so preprosto živela z rok v usta, vse morebitne poslovne presežke pa preusmerila v finančne naložbe ali lastniško konsolidacijo. Najboljši primer te kratkovidne usmerjenosti podjetij v času konjunkture je upad in propad gradbenega sektorja.

Brez ustrezne politike spodbujanja gospodarstva in ustvarjanja novih delovnih mest se bo stanje na trgu dela v prihodnje še poslabševalo. Ključni bodo ukrepi prihodnje vlade, ki bo, upajmo, imela več posluha za to področje. Brez povečanja povpraševanja po delu in spremembe strukture povpraševanja v smeri delovnih mest z višjo dodano vrednostjo se nam bodo skandinavski ciljni scenariji glede obsega in strukture zaposlenosti še naprej oddaljevali.

Kar pa seveda ne pomeni, da bi smeli zmanjšati pozornost drugemu ključnemu dejavniku - pripravi posameznikov za povečanje njihove zaposljivosti. Posameznika je treba motivirati, da se prilagaja, usposablja in je vedno dejaven iskalec "boljše" zaposlitve. Vloga države je, da ga pri tem spodbuja in mu pomaga. Reformni predlogi sprememb delovnopravne zakonodaje in storitev usposabljanja brezposelnih bi se morali osredotočiti na bolj učinkovito "srečevanje" in povezovanje (matchmaking) iskalcev dela in podjetij kot ponudnikov delovnih mest. To bi zelo povečalo učinkovitost trga dela.

Poleg že znanih sprememb na pokojninskem področju (sistem bonusov in malusov) so za povečanje zaposlenosti starejših nujna prilaganja delovnih mest. Manjše spremembe delovnega okolja za starejše, kot je denimo boljši monitor, udobnejši delovni prostor pri delovni napravi itd., lahko prispevajo k večji produktivnosti podjetja. Ključno je usposabljanje starejših znotraj podjetij za drugačne - mentorske, svetovalne in nadzorne naloge, kar prav tako izboljšuje produktivnost podjetij, hkrati pa ohranja zaposlenost starejših. Ob tem ne smemo pozabiti na preventivne ukrepe na področju zdravja in varstva pri delu in na razvoj migracijske politike, ki bo privabljala profile in poklice, ki jih potrebujemo, medtem ko je treba za povečanje stopnje zaposlenosti mladih spodbujati njihovo hitro vključevanje na trg dela, kar je možno s hitrim dokončanjem kvalitetnih izobraževalnih programov, ki morajo biti usklajeni s potrebami na trgu dela.

Na trgu dela je z vidika zaposljivosti ključno tudi tako imenovano vseživljenjsko učenje. Pri tem je ključnega pomena odgovornost vsakega posameznika za nenehno prilagajanje znanj glede na potrebe na delovnem mestu in splošne tehnološke trende. Razmisliti bi veljalo tudi o ukrepih, ki bi s finančnimi podporami države spodbujali individualna vlaganja v dodatna izobraževanja in nova znanja. Ne samo za podjetja (lastnike in menedžerje), pač pa tudi za same zaposlene postaja ključnega pomena nenehni strateški premislek o tem, ali vemo, kakšna bodo naša delovna mesta v prihodnosti in katere kompetence potrebujemo. Z vidika države bi bilo zato smiselno spodbude za tehnološki razvoj povezati ne samo z vlaganji v nove tehnološke programe, pač pa tudi v programe podjetij za prilagajanje delovnih mest in vseživljenjsko učenje.

Ukrepi morajo biti celoviti

Pogoji za takšno obnašanje posameznikov in podjetij so pravočasna odzivnost trga dela, stroškov plač in sistema določanja plač, nedopuščanje špekulacij ter nagrajevanje uspešnejših. Vsi ukrepi, vezani na ponudbo in povpraševanje na trgu dela, morajo biti povezani in celoviti. Tak ukrep bi bil na primer uveljavitev le ene vrste zaposlitve, ne glede na čas trajanja, z jasnimi pravili in možnostmi hitrejšega ustvarjanja in zapiranja delovnih mest. Kot kaže raziskava OECD, preseganje sedanje dualnosti na trgu dela (za določen ali nedoločen čas) dolgoročno pozitivno vpliva na zaposlovanje kljub možnim kratkoročnim negativnim učinkom.

Pri trgu dela je pomembna tudi dinamika ukrepov. Pri tem lahko razlikujemo kratkoročne ukrepe aktivne politike zaposlovanja in socialnega vključevanja ter dolgoročne, kot so strukturne spremembe. Kratkoročni ukrepi se morajo hitro prilagajati stanju na trgu dela: na primer programi aktivne politike zaposlovanja so učinkoviti predvsem, ko se izvajajo v ustreznem kontekstu - javnih del denimo v času rasti verjetno ne potrebujemo, v času recesije pa so ne samo zelo dobrodošla, ampak celo ključna za kratkoročno povečanje zaposlenosti. Prav tako je treba spremljati učinkovitost posameznih programov. Veliko študij kaže, da ukrepi na trgu dela kratkoročno nimajo zelo jasnih vplivov.

Pri vseh strukturnih spremembah, ki imajo dolgoročen vpliv, sta predvsem pomembni dinamika uveljavljanja sprememb in pravilna komunikacija z družbo, saj so reforme namenjene ljudem in niso le sprememba pravnih aktov. Sporočanje dejanskih učinkov in stalno obveščanje ljudi o posledicah bi moralo potekati ves čas. S tem bi lahko preprečili ali vsaj omilili prevelike strahove tistih skupin prebivalstva, ki bi zaradi reforme lahko izgubile, in jih prepričali o skupnih pozitivnih učinkih sprememb. Ta pozitivna, proaktivna - piarovska - vloga ministra za delo je morda celo najbolj potrebna, dolgoročno pa gotovo najbolj učinkovita. "Štancanje" zakonskih sprememb in novih pravilnikov in ukrepov brez ustrezne "komunikacijske" podlage običajno naredi več škode kot koristi. To nenazadnje kažejo tudi ukrepi ministrstva za delo v mandatu sedanje vlade. Mnogi izmed izjemno koristnih ukrepov (malo delo, delo na črno, pokojninska reforma) so padli izključno zaradi napačnega timinga in komunikacijskega šuma s strani ministra za delo in predsednika vlade.

Iz zapisanega sledi, da je nabor ukrepov na trgu dela in rešitev za prilaganje predpisov dokaj jasen in poznan (ni jih treba na novo izmišljati), pomembno pa je zavedanje o celovitosti ukrepov, njihovem obsegu, zaporedju in pravih ciljih, ki jih z njimi želimo doseči. Žal smo doslej na trgu dela vse prevečkrat sklepali parcialne kompromise, vezane na moč posameznih lobijev v našem ekonomsko-socialnem prostoru. Pomembno pa se je zavedati, da sta s tem največ izgubili prav tisti najbolj ranljivi skupini na trgu dela - mladi in starejši. Tukaj bi se veljalo vprašati tudi o družbeni odgovornosti nekaterih ključnih akterjev, predvsem sindikatov.