Bodimo natančnejši: če si je že kdo "opomogel", je bila to zgradba oziroma nekatere dvorane in oprema CD, in to pred propadanjem. Ne le v mandatu Majde Širca, ampak tudi pred tem. Kar je prav, saj CD že več kot deset let ne dobiva nobenih javnih sredstev za amortizacijo. Obračunana letno znaša za CD več kot 1,700.000 evrov, ki jih država kot lastnik CD ne zagotavlja, zato pa naj bi skrbela za obnovo, posodabljanje opreme... na osnovi utemeljenih načrtov. Torej ne gre za "dodatna sredstva", ampak za zagotavljanje sredstev za prenovo namesto sredstev za amortizacijo, praviloma v mnogo manjšem obsegu. Za tekoče poslovanje je bil CD, podobno kot vsi javni kulturni zavodi, deležen neupravičenih finančnih omejitev, ki niso bile nikoli transparentno pojasnjene. Začelo se je pri neodobrenih sredstvih za investicijsko vzdrževanje za leto 2011: kljub okvaram in nujnim popravilom (v vrednosti več kot 170.000 evrov), brez katerih bi bilo onemogočeno obratovanje Gallusove dvorane, je šele po odhodu M. Širca minister Žekš izdal odločbo za investicijsko vzdrževanje za leto 2011 v višini 20.200 evrov. CD si tudi ni opomogel z nezakonitim odvzemom 3 odstotkov mase sredstev za plače vsem javnim kulturnim zavodom v letu 2011. In navodilom ministrice direktorjem, naj se znajdemo, kot vemo in znamo, da bodo zaposleni "na individualni ravni" vseeno prejemali polne plače, direktorji pa za zmanjšanje mase plač uporabimo "druge ukrepe kadrovske politike". Katere?

Glede financiranja prenove le še to: vsak minister je dolžan skrbeti za dobro kondicijo državne lastnine. Direktorji javnih zavodov smo nato dolžni z denarjem, ki ga v ta namen na osnovi utemeljenih načrtov (namesto amortizacije in praviloma v mnogo manjšem znesku) prispeva država, ravnati tako, da državna lastnina čim bolje služi izvajanju javnega interesa.

Namesto da bi bila v minulem mandatu izvedena posodobitev javnega sektorja in z njo prepotrebne spremembe, tudi glede financiranja, Majda Širca očita javnim zavodom "udobne odre" in "preobilje kapitala", v katerem da se valjamo. Za razliko od ubogih nevladnih kulturnih zavodov in društev, ki se po njenem mnenju "kalijo v kleteh in na robovih".

Toliko, kot je za nevladno sceno v svojih tridesetih letih naredil Cankarjev dom, verjetno ni naredil nihče v Sloveniji. Res je, da se tudi pri nas (letos na cca 160 predstavah) "kalijo v kleteh", saj so Gallusova, Linhartova in Kosovelova dvorana ter prvo in drugo preddverje v resnici v kleti, če se vse, kar je pod zemljo, šteje za klet. Pa tudi sicer je Šircino podkletenje nevladne umetnosti po mojem mnenju krivično do preštevilnih gledališč in kulturnih centrov, ki sodelovanje s številnimi nevladnimi zavodi jemljejo zelo resno, celo v dvoranah, ki so nad površino zemlje. Vse to bivša ministrica ve. Edina stvar, ki je vredna časopisne obravnave in ki se je je Majda Širca v svojih dveh komentarjih spretno izognila, je dejstvo, da posodobitve javnega kulturnega sektorja ne ona, ne vlada in ne parlament v praksi v njenem mandatu žal niso premaknili niti za ped.

Mitja Rotovnik, generalni direktor Cankarjevega doma