Že res, da smo imeli na martinovo popoldne in naslednji dan, ko je spodaj še pihalo, vreme "za v arhive" (tja bo šel menda na zelo vidno mesto tudi letošnji vinski letnik). A brž ko zmanjka vetra, se v mesecih, ki so zelo prikrajšani za dnevno svetlobo in s tem tudi za morebitne sončne žarke, po dolinah in kotlinah izoblikuje temperaturni "narobe svet". Zgoraj je topleje kot spodaj, toplejši zrak v višjih nadmorskih višinah pa deluje kot pokrovka na loncu s hladnim zrakom. Povedano drugače, v prej omenjenih oblikah površja zagospodari megla. Ta je najbolj gosta povsem na dnu dolin in kotlin prve dni po nastanku, in to v večernem času. Torej neposredno po nastanku, ko gredo tudi ptiči med pešce. Sicer pa v tem času večina ptičjih vrst že počiva, zato v resnici megla zanje ne predstavlja kakšne posebne vidne ovire. Najbolj trdovratna pa je megla zadnje dni pred večjo spremembo vremena, ko lahko vztraja tudi ves dan. Če nam prodajajo meglo še nekdanji sedanji bodoči poslanci, pa že kakšen dan pred tem…

VEDNO MANJ MEGLENIH DNI

Na srečo se ptice selivke preselijo še pred začetkom pojavljanja dolgotrajnejše ali dlje časa trajajoče megle. Bolj hud je mraz, ki pride z meglo in se zaje tudi pod ptičje perje. Megla se potem čez noč malce dvigne, do jutra ravno toliko, da vidimo "k sosedu" (raje ne k sosedi) in na uro na cerkvenem zvoniku ali na avtobusni postaji (nikar je ne iščite na ljubljanski, se zanašajo kar na sosednjo železniško…). Kasneje se nekje v mlečni svetlobi pojavi žareča krogla, ki naj bi bila sonce in za katero se kasneje izkaže, da to tudi v resnici je. Razlika v primerjavi z "nemeglenimi" letnimi časi je, da ga v teh dneh le vidimo (kakšen dan pa tudi ne…), čutimo pa prav nič. Če se seveda ne povzpnemo kam višje ali imamo ta privilegij, da smo tam celo doma. Ne pravijo zaman tem območjem toplotni ali termalni višinski pas - te dni greste le tja gor in razlaga je kot na (od sonca segreti) dlani. Slaba tolažba, pa vendarle, je podatek, da je v Ljubljani in Celju v zadnjih treh desetletjih (1981-2010) število dni z meglo na leto kar za 48 oziroma 30 dni manjše kot v enakem nizu pred tem (1951-1980). V povprečju pa še vedno "pridelajo" okoli 70 meglenih dni. A nikar ne tarnajte nad meglo, eden njenih največjih ljubiteljev je bil tudi naš slikar impresionist Rihard Jakopič (1869-1943), imenovan tudi "zgovorni pesnik barve". Ob neki priložnosti je izjavil: "Šel sem za tem, da vtise iz narave prebavim, in tisto, kar v sebi doživljam, slikam."

TRNOVSKA "SOLATNA" MEGLA IN NJEN OBČUDOVALEC

Če se sprašujete, zakaj je bil eden ključnih slovenskih umetnikov prve polovice 20. stoletja tako navdušen nad nič kaj barvito meglo - ima pa ta naravni pojav skupaj z drugimi spremljajočimi pojavi gotovo največ odtenkov, morda ne ravno barvnih, pa vendarle - potem si velja poiskati odgovor v kraju njegovega rojstva. Krakovo je namreč del nekdanjega ljubljanskega trnovskega predmestja, ki pa je danes zaradi širjenja mesta že v notranjem mestnem obroču. Ker je to najnižji del Ljubljane, po nadmorski višini seveda, in leži neposredno ob strugi Ljubljanice ter meji na bližnje Ljubljansko barje (nekoč so mu rekli kar Marost), je tod megla še bolj gosta in trdovratna. S Krakovega pa so doma tudi solatarice, ki so na tamkajšnjih zelenjavnih vrtovih, del teh je ohranjenih in spomeniško zaščitenih še danes, gojile znamenito avtohtono "ajsarco", bolj znano kot ledenko (pozor, poznamo tudi vrsto jabolk z enakim imenom!). Tako zaradi nje kot tudi drugih vrst solate se je tega mestnega predela, skupaj s celotnim Trnovim, v 19. stoletju prijel vzdevek "Solatendorf" (v nemškem jeziku pomeni Dorf vas). A vrnimo se k Jakopiču, njegovo občudovanje megle je morda še najbolj povezano z njegovim nazorom, da je za pravega slikarja barva enako kot za kiparja otipljiva oblika ali pa za glasbenika glasovi. Zato ne čudi, da je znal prisluhniti tudi megli…