Kako bodo Slovenijo dokončno spremenili v celovito enogastronomsko destinacijo, pa še posebno zavzeto kujejo točno na Martinov god, ko se z avtobusom odpravijo na raziskovanje posameznih vinorodnih okolišev. Potem ko so zadnji dve leti obkrožili Goriška brda in Vipavsko dolino, so jo letos mahnili na Kras.

Pisana druščina oboževalcev rujnega se je na novogoriški avtobusni postaji zbrala že pred osmo uro zjutraj. Pred potepom so v bližnjem bifeju - po tradiciji in za boljši zagon - spili bel brizganec na tešče, zatem pa do zadnjega kotička napolnili 54-sedežni avtobus. Po martinovem zajtrku, v roke so dobili "panin" (sendvič), so z avtobusom podjetja Avrigo, ki ga krasi velikanski napis "Udinese Calcio", odhiteli proti prvi postojanki - nekdanji Mipovi pršutarni v Kobjeglavi. Da so se počutili kot nogometaši Udineseja s Handanovićem v golu, kot je pripomnil novogoriški občinski svetnik in nogometni trener Miran Müllner, ne gre dvomiti, saj isti avtobus že tri leta vozi tudi nogometaše italijanskega prvoligaša.

Župnik je vino blagoslovil in ne krstil

Čeprav so pripadniki bratovščine v Kobjeglavi pozdrav soncu opravili z vinskimi mehurčki in okusnim kraškim pršutom, ki ga je pridelal in postregel Simon Komel, se je marsikomu stožilo po velikih sušilnicah nekdanjega Mipa, ki je klavrno propadel zaradi požrešnosti nekaterih vodilnih. Nostalgične debate o nekdanjem primorskem kralju mesnin in iskanje zapoznelih rešitev je prekinil kolovodja, ki je oznanil, da je prišel čas za premik.

Bratovščina se je brez ugovorov po šolsko posedla nazaj v avtobus, ki je krenil proti Dutovljam in se ustavil pred Bunčetovo domačijo na vaškem trgu. Tam sta jih že čakala kraška vinska kraljica Maruša Rogelja, odeta v obleko rubinaste barve terana, in domači župnik Bogdan Špacapan, ki je točno ob 11.11 blagoslovil pet sodčkov vina. "Vino sem blagoslovil, ne pa krstil. Če je vino krščeno, to pomeni, da je mešano z vodo. O tem veliko piše etnolog Janez Bogataj," je prisotne poučil župnik, pri čemer so mnogi, tudi člani bratovščine, le skomigali z rameni, saj tega niso vedeli. Po kratki edukaciji se je druščina z župnikom zapletla v obvezno razpravo o aktualnem vinskem letniku, za katerega sveti mož meni - tako kot večina vinarjev - da bo izjemen.

Naslednja postojanka, domačija priznanega vinarja Borisa Lisjaka, je bila izbrana za kraj, kjer so letos opravili protokol sprejema novih članov v bratovščino. Ta čast je doletela tudi sežanskega župana Terčona, ki bo odslej delal družbo svojemu kolegu, novogoriškemu županu Mateju Arčonu, ki je član bratovščine od prvega dne. Terčon je na "inavguraciji" poudaril, da je treba vino "piti po pameti", Arčon pa je pripomnil, da nemara nekoč na tej žlahtni podlagi ustanovijo celo stranko.

Čez mejo na "začasno okupirana ozemlja"

Pod vtisom besed kraške vinske kraljice, da je treba biti spoštljiv do terana, jo je bratovščina mahnila naprej, tokrat čez mejo na tržaški Kras oziroma na "začasno okupirana ozemlja", kot je pisalo v vodniku. Avtobus je po polurni vožnji prisopihal do Repentabra, kjer se je številna slovenska delegacija na domačiji Križman okrepčala s pašto z orehi ter z malo vina in veliko vode, kot je glasilo navodilo, in židane volje nadaljevala proti Nabrežini.

V vas Praprot, ki leži v samem osrčju tržaškega Krasa in kjer domuje le slovanski živelj, avtobus zaradi tipične kraške arhitekture ni zmogel, kar je dobro delo 54-članski bratovščini, da si je pretegnila že malce okorele ude. Neredkim je - medtem ko so stopicali po ozkih uličicah - pogled ušel za kalone na mično urejene borjače, kjer so se šibila drevesa kakijev, nešpul, murv in drugega značilnega kraškega sadja. Pogled k bližnjim vinogradom, ki so se kopali v zlatorumenih barvah, pa so dodatno krasili rdečkasto rumeni listi kraškega ruja.

Na kmetiji Zidarich so za dobrodošlico postregli z ocvrtimi sardelami, klobasami in pršutom. Po okušanju vrhunskih vin in oljčnih olj, po katerih daleč naokrog slovi vinar Benjamin Zidarič, pa sta sončna pripeka in prelep razgled marsikoga prikovala na teraso, s katere pogled seže do Piranskega zaliva in Savudrije na eni strani ter do Tržiča in še dlje na drugo stran.

Pozdrav zvezdam

Prav predolgo nastavljanje omamnim jesenskim sončnim žarkom pa je bilo krivo za to, da je začel priganjati čas, tako da se je razposajena bratovščina morala odreči ogledu veličastne vinske kleti, kjer vino pod zemljo zori v kar petih etažah.

Avtobus je, kot bi trenil, švignil čez nekdanji mejni prehod Gorjansko do domačije Čotarjevih, kjer sta bratovščino pričakala oče in sin, Branko in Vasja. Da ne bi delegacija zaradi bogsigavedi kakšnih vzrokov spet ostala brez ogleda vinske kleti, sta nemudoma razkazala vinsko zakladnico. "Takole se praznuje martinovo, ne pa pod šotori, kot to počnejo v Ljubljani," je med vnovičnim kobacanjem v avtobus pripomnil Andrej Sluga, ki je skupaj z Borisom Ugrinom organizator in motor Bratovščine svetega Martina.

Če se je vse skupaj začelo s pozdravom soncu, se je moralo končati s pozdravom zvezdam. To se je zgodilo v Temnici na Krasu, kjer je bratovščina obiskala "krompirjevo jamo". Včasih so namreč v njej spravljali krompir. To pot pa so v njej jamarji Jamarskega društva Temnica pripravili ognjišče ter na ognju pekli klobase in druge dobrote.

Ob prešernem vzdušju je pesem donela vse 23. ure, ko je avtobus krenil proti Novi Gorici. Tisti najbolje kondicijsko pripravljeni so se podali še na "after party", ki se je dogajal v novi vinoteki Mama na Ajševici pri Novi Gorici. Martinovanje je za nekatere trajalo več kot 16 ur. Kako je bilo naslednji dan, nismo spraševali...