Ko ekipa igra tako dobro, kot je slovenski podmladek minuli četrtek proti Litvi, ki jo je v Novi Gorici premagal z 2:0, moštvo vratarja praktično ne potrebuje. "Bi se kar strinjal z vami," se je zasmejal Jan Oblak, ki v slovenski ekipi na hrbtu nosi številko ena, in pristavil: "Vesel sem, če nimam dela, kajti to pomeni, da ekipa dobro igra. Po eni strani mi je lažje, po drugi težje, ker je vratar neogret, ko nima dela, in ga lahko preseneti strel ob koncu tekme. V tem primeru se moram ogreti sam. Spadam med vratarje, ki veliko igrajo z nogami, a ne pretiravam. Torej ne preigravam kot morda kakšen od znanih vratarjev v zgodovini nogometa. Rad pa natančno podajam žogo in sodelujem z igralci. V mlajših selekcijah me je trener za razvedritev včasih postavil v napad."

Oblak je pri 18 letih (19. rojstni dan bo praznoval devetega januarja) najmlajši član mlade reprezentance, čeprav se je uveljavil med prvimi, ko je s 16 leti stopil v gol Olimpije. Da ima še vedno obilo vratarskega znanja, čeprav na Portugalskem ne brani, je dokazal pred tedni na tekmi s Švedsko. Takrat je bila druga pesem, kajti Skandinavci so bili precej nevarnejši od Litovcev. "Verjetno na nobeni drugi tekmi, odkar sem v reprezentanci, nisem imel več dela. Igramo tako dobro, da po navadi tekmec nima veliko priložnosti. Takšna predstava blagodejno vpliva na vratarjevo samozavest. Saj sem vseskozi samozavesten, kajti takšen moraš biti, če želiš biti dober vratar. Toda včasih ti takšne tekme moralo še dvignejo. Dobra predstava mi je veliko pomenila tudi zato, ker v klubu ne branim," je Škofjeločan prešel na manj prijetno temo. V njegovih letih je pomembno, da si nabere čim več izkušenj, a odkar je pred letom in pol prestopil k Benfici, ne brani. V tem času je bil posojen k Beira-Maru, Olhanenseju in nazadnje k Leirii, za katero je v tej sezoni branil na eni pokalni tekmi. Ima status drugega vratarja, igra na prijateljskih tekmah. Klubu, v katerem je vzpon začel Jose Mourinho, je posojen do konca sezone, a ne izključuje možnosti prestopa pozimi: "Če dobim klub, kjer bom igral, bi lahko prestopil."

Še pred dvema letoma si ni mislil, da bo rezervni vratar v prvi portugalski ligi. Zato se po eni strani niti ne more pritoževati nad statusom rezervista, a želja po napredku, razvoju nadpovprečnega talenta, je velika: "Nisem zadovoljen, ker ne branim, ampak me to ne prizadene. Psihološko sem vse bolj trden. Nikoli nisem pomislil, da bi se vrnil domov. Seveda bi rad branil, a nisem potrt. Nisem užaljen in še vedno z veseljem treniram." In tako bo, dokler ne bo dobil priložnosti. Ko jo bo, bo "šolnina plačana", osebnost okrepljena, podlaga za razvoj nogometne kariere pa imenitna.