Vsaka odločitev skriva v sebi kanček tveganja, ki človeka navdaja z radovednostjo in navdušenjem ali pa z bojaznijo in oklevanjem. Neodločneži trpijo vsakokrat, ko morajo zavrteti telefonsko številčnico, ko jih na razgovor pokliče predstojnik, ko v svojem nabiralniku zagledajo nepričakovano pošto in ko v trgovini nenadoma zmanjka njihove najljubše pijače. Tedaj se morajo odpovedati stereotipom in začeti izbirati med preostalimi možnostmi, ki jih dotlej sploh niso hoteli zaznati.
Zaradi neodločnosti veliko ljudi ostane neporočenih in leta ali pa celo desetletja živi v zunajzakonski skupnosti s partnerjem, ki jim sicer veliko pomeni in jih nanj veže ljubezen. Zaradi podobnega vzroka se tudi večina zgrešenih zvez vleče do groba, ljudje vztrajajo v osovraženi službi, ne odvržejo cigaret, ne spremenijo drugih škodljivih navad in razvad, vztrajajo v previsoki telesni teži, leta in leta kupujejo iste obleke, poklanjajo stereotipna darila, obiskujejo dolgočasne sorodnike, ostajajo v nepriljubljenih stanovanjih ipd. Pomisleki, ki človeka ovirajo pri pomembnih odločitvah, so lahko povsem banalni - ura, dan poroke, obleka in obutev...
Psihologi poudarjajo, da se v določenih odločilnih trenutkih, ko naj bi se človek hitro odločil in izbral med številnimi vabljivimi možnostmi, marsikdo povsem v nasprotju s svojimi navadami in običaji prelevi v omahljivca in neodločneža.
Po svobodni odločitvi se človek pogosto kesa, da se je odločil ravno za izbrano stvar in ni raje segel po čem drugem. Kadar nam nekdo drug vsili izbiro, se sicer lahko prav tako jezimo in smo nezadovoljni, vendar pa za napačno odločitev ne krivimo lastnega jaza, marveč razočaranje in slabo voljo projiciramo na nekoga drugega, pri čemer pogosto doživimo celo katarzo ali pa vsaj poveličevanje lastne izbire, ki bi bila po naši oceni (post festum) gotovo ustreznejša, boljša in prijetnejša.
