Ne, ne, kje pa, daleč od tega, je moral pojasnjevati režiser Outsiderja (1997) in Zvenenja v glavi (2002). In Košakovo Stanje šoka res ni kakšna verzija filma Wolfganga Beckerja Zbogom, Lenin! (evropski film leta 2003), vseeno pa z njim ima nekaj skupnega in obenem nima. Skupna točka je pač koma, v katero v filmu Zbogom, Lenin! pade vzhodnonemška učiteljica in trda komunistka, ko zagleda svojega sina med demonstranti proti režimu tik pred njegovim propadom. Tudi protagonist Stanja šoka, kovinostrugar Peter Zmazek, je celo še leta 1986 videti kot trden vernik socialističnega sistema samoupravljanja (ali ga vsaj Martin Marion igra tako, kot da še vedno živi v udarniških časih), toda v komo ne pade zato, ker bi njegovi "proletarski" kolegi hoteli stavkati ali kaj podobnega, marveč od socialistične "overdoze", premočne doze sreče, ki ga je nepričakovano doletela, ko je kot "samoupravljalec leta" za nagrado dobil tako imenovano družbeno stanovanje.

To je že prva razlika v podobnosti, iz katere pa izhaja vse tisto, po čemer Košakov film ne le, da ni več podoben filmu Zbogom, Lenin!, marveč gre v prav nasprotno smer. V Zbogom, Lenin! gre za to, da poskuša sin svojo mater, ko se prebudi iz kome, obvarovati pred šokom, ki bi ga lahko doživela ob odkritju, da se je prebudila v povsem spremenjeni, namreč kapitalistični realnosti združene Nemčije. In kako jo poskuša obvarovati? Tako, da ji kapitalistično realnost zakriva s fabriciranjem komunistične fikcije (predvsem s snemanjem "vzhodnonemških" televizijskih dnevnikov) ali z neke vrste filmsko "reinvencijo" platonske votline. To je bila glavna in zelo posrečena ideja tega filma. Stanje šoka gre torej v nasprotno smer, toda na koncu pristane v isti "komunistični fikciji", ki je generirala Beckerjevo komedijo, vendar ne kot v kakšni "reinvenciji", marveč prej kot retrogradni tožbi po starih časih v obliki plakatne "kritike" novodobne realnosti.

Skratka, po prvih "šokih", ki jih doživi Peter Zmazek, ko se po desetih letih prebudi v osamosvojeni in kapitalistični Sloveniji (žena se poroči z njegovim prijateljem, ta pa je - v interpretaciji srbskega igralca Nikole Koja - tudi edino, kar je v Sloveniji še ostalo od Jugoslavije, potem so tu srečanje z nacionalističnim politikom, spremenjene razmere v njegovi tovarni, izkušnje z bančnim "investiranjem" in podobno), je nazadnje prav on tisti, ki razkrinka poskus lopovskega oziroma "menedžerskega" prevzema tovarne, v kateri je delal, in "reši" delavce in tovarno s patetično-kritičnim govorom. Da je takšen govor vrhunec tega filma z "družbenokritično" pretenzijo, še niti ni tako hudo, kar je zares hudo, je to, da je zgrešena že sama forma filma, ki hoče skoraj v vsakem kadru pokazati, kako je "kritičen". Učinek je namreč praviloma povsem nasproten.