Razkrita je največja enigma novejše hrvaške zgodovine - zakaj je Ivo Sanader nepričakovano odstopil s položaja premierja v trenutku največje slave in dovolil, da smetano uspešnega vodenja države poberejo drugi. Ni več nobenega dvoma, zakaj se je Ivo nacionale umaknil iz politike in s tem zavil Hrvaško v črnino in zlomil srce vsem pravilno desno usmerjenim domoljubom. V ozadju tega odstopa, ki je pretresel tudi svetovno politično srenjo, niso bili huda bolezen, namigovanja o istospolni usmerjenosti ali pa pritlehni očitki, da ima nekaj sto tisoč evrov vredno zbirko ročnih ur. Ozadje je tako specifično in v politiki sodobnega sveta tako unikatno, da ga je treba razložiti podrobno in z veliko mero prefinjenega občutka za detajle, zato mu bomo izjemoma namenili ves prostor, ki je na razpolago. Ivo se je kratko malo zlomil, lahko bi rekli, pregorel, saj je moral, kot kažejo vsa dosedanja pričevanja njegovih sodelavcev ter tajnic ob monstruoznem politično intoniranem sojenju, od nekdaj vse početi čisto sam. Kaj pa je hotel, ko pa je bil obdan s samimi nesposobneži. Če se ne bi sam kot marginalni politični funkcionarček iz Splita odpravil v Zagreb, mu nikoli ne bi uspelo na volitvah premagati preoblečenih komunistov in izpeljati demokratične revolucije. Ko je Hrvaški šlo za nohte, je brez pomislekov sprejel čin polkovnika v hrvaški vojski, čeprav je vojno videl samo preko CNN, in potem tako rekoč čisto sam opravil s srbskim agresorjem, saj se na profesionalne generale ni bilo mogoče zanesti. Da ne gre za prazno hvalisanje, dovolj zgovorno priča podatek, da je pol generalskega zbora hrvaške vojske končalo v Haagu ali na hrvaških sodiščih. Nato se je lotil urejanja mlade hrvaške diplomacije. Tedanji zunanji minister Mate Granić razlaga, da se on že ni ukvarjal z nakupi veleposlaništev in da je bil Ivo tisti, ki je kot uradniček na zunanjem ministrstvu sam iskal lokacije za veleposlaništva, se dogovarjal z gradbinci za njihovo prenovo, sam se je pogajal s Hypo banko za posojila, podpisoval pogodbe in sam prenašal kovčke denarja gor in dol, da ne bi padli v roke sovražnikom hrvaške demokracije. "Če je za to, da me je kot šofer vozil naokrog in organiziral zgolj fotografiranje s predstavniki Hypa, vzel milijonček provizije, pa res ni moja stvar," je odločen Granić. Nihče v ministrski ekipi se danes ne spomni, da bi jih premier Ivo kdajkoli karkoli vprašal o prodaji večinskega dela Ine madžarski naftni družbi Mol. Ivo je najbolj zaupal sebi. Sam se je na tajnih sestankih pogajal z Madžari, sam podpisoval pogodbe, sam določal ceno in pogoje. Kdaj pa kdaj je morda prosil tajnika stranke Mačka, da je po podpisu pogodb prenašal kovčke z denarjem, pa še to le zato, ker naj bi imel težave s hrbtenico. Maček sicer ne ve, kaj je bilo notri, je pa bilo zelo težko. Računovodkinja stranke ve samo toliko, da je te kovčke morala zakopati v svojem vrtu, ne da bi pogledala vanje, ker je Sanader ocenil, da gre za preresne stvari za eno računovodkinjo. Desna roka, Jadranka Kosor, je edina, ki se spomni nekoliko več. To pa je, da ji Sanader nikoli ni črhnil niti besedice o dogovorih s Fin Medio, ki je dobivala najboljše posle v državi, kot povračilo pa naj bi financirala HDZ in Ivov nakup umetniških del. "Jaz sem vedno hotela biti samo gospodinja, pa me je preprosil, naj se mu zaradi globokega, materinsko socialnega čuta pridružim in kot ministrica ter podpredsednica vlade prevzamem skrb nad razdeljevanjem bergel in protez invalidom domoljubne vojne. Več mi ni zaupal. Naj se mi prismodi pečenka, če ne govorim resnice!" Nekdanji minister Damir Polančec, ki mu sodijo zaradi poskusa koruptivnega prevzema Podravke (afera, znana kot "Z Vegeto se boljše je") in postavitve reflektorjev na nogometnem igrišču v rojstni vasici Đelekovec z denarjem iz proračuna, vztraja, da je Sanaderja videl samo nekajkrat na sejah vlade. Tam so ob kavici čebljali izključno o sestavi državnega nogometnega moštva. Ivova tašča pravi, da ji zet ni zaupal, zakaj ji občasno jemlje osebno izkaznico. Menda jo je potreboval za podpis nekaterih za državo pomembnih pogodb. Tašča ve samo to, da se je zjutraj zbudila z nekaj milijoni na računu, ki so čez tri dni spet izginili. Vse je naredil Ivo sam, pravi. Celo minister za hrvaški promet Kalmeta, na katerega se je premier Ivo vedno, podnevi in ponoči, lahko zanesel, se je pridušal novinarjem, da je vse v zvezi s prometom premier opravil čisto sam. Denimo, tisto pleskanje tunelov Sveti Rok in Mala Kapela na avtocesti Dalmatina. S tem, pravi Kalmeta, on in ministrstvo nista imela čisto nič. Vse je postoril premier Ivo sam. Oni so samo dobili račun za plačilo izvajalcem. Takoj mu je bilo jasno, da je šlo za absolutno kakovostna dela neznanih izvajalcev. Sodeč po znesku na računu je Kalmeta domneval, da so tunele pleskali znani pleskarji Rubens, Rembrandt, van Gogh, Renoir in Caravaggio, toda Ivo mu tega ni nikoli potrdil. Skromen in delaven, kot je bil, se najbrž ni hotel hvaliti s tem, da je tako dobre pleskarje dobil za pičlih 10 milijonov evrov, čeprav je ministrstvo pred tem podpisalo pogodbo za milijon evrov. A jim Ivo upravičeno ni zaupal. Tudi nakupa najnovejšega beemveja za potrebe predsednika stranke, kar je bil sicer on sam, ni zaupal nikomur drugemu razen sebi. Še prevleke in osvežilec zraka so bili njegova izbira. In takšnemu človeku Hrvaška sodi! Za premierja bi ga morala imenovati, kajti vsi drugi so, to je zdaj jasno, trop zmenetov in nesposobnežev, ki boleha za kolektivno amnezijo in ki bo državo popeljal v blato korupcije in klientelizma, ali, kar je še huje, na decembrskih volitvah prepustil državo na milost in nemilost levičarski falangi.