Ko namreč filmski zaljubljenci preddverje naše nepopravljivo uglajene največje kulturne ustanove za dva tedna odrešilno sprostijo s svojimi adidaskami in olivno zelenimi hlačami s petnajstimi žepi in se začno intelektualci vrivati drug pred drugega v vrsti za preostalih sedem kart za najnovejšo vietnamsko filmsko uspešnico, takrat vem, da smo spet pri koncu. Po Liffu pač sledi le še mesec sindikalnih zabav, ob misli na katere me že vnaprej grabi tista ponovoletna utrujenost in naveličanost, s katero se človek sredi januarja spravlja pospravljat novoletne okraske.

Tako sem sam pri sebi sčasoma sprejel dejstvo, da se leto v Ljubljani zaključuje s filmi in da je to edini konec, ki se ga resnično ne splača zamuditi. Če sem iskren, me kampanjskost decembrskega praznovanja vsakič znova spravlja v slabo voljo, saj me le opominja na to, kako zelo veliko ljudi ima čas in voljo za druženje z menoj le en mesec v letu. Pa še to v nečloveškem mrazu pod kakšnim ubogim plinskim gorilnikom, ko večji del večera le sanjarim o radiatorjih in talnem ogrevanju, ki bi mi odtajalo zamrznjene prstke. Bolje decembra kot nikoli seveda, boste rekli, a mene iz leta v leto vse bolj mika ideja o zimskem snu, ki bi me odrešil enomesečnega deliričnega rajanja pod svetlobnimi instalacijami Zmaga Modica in drgetajočih analiz minulega leta, zaradi katerih se mi zdi, da nekatere prijatelje prepoznavam le še v ekstremnih vremenskih razmerah in s kuhanim vinom v roki.

Veliko bolj znosna se mi zdi ljubljanska tradicija pred-prednovoletnega srečevanja v vrsti za kino vstopnice. Navadil sem se že na tamkajšnje do obisti všečno in neosebno klepetanje o videnih filmih, ki se običajno izteče v simpatično prerekanje o tem, kdo ima daljšega. Obiskovalci ljubljanskega filmskega festivala se namreč neznansko radi pohvalijo s svojimi dolgimi filmskimi seznami, radi vam pred večerno projekcijo "pojamrajo", da je to že njihov tretji film danes in že sedemnajsti na festivalu (čeprav so vsako leto bolj zaposleni in nimajo časa za nič), kakor bi šlo za tekmovanje, kdo zmore več. Kar je lahko povsem zabavno, če ste igro pripravljeni sprejeti. In jaz sem jo.

Tako novembra zdaj že tradicionalno poskušam nadoknaditi zamujeno, saj čez leto filmska ponudba doma ni tako zelo pestra, na filmskih festivalih drugod po svetu, na katere me občasno zanese, pa se mi je še vselej zdelo škoda od jutra do večera zapirati se v filmske dvorane in sem se namesto tega raje potepal naokoli in se družil z drugimi festivalskimi gosti.

V enem izmed številnih festivalskih barov, v katerem sem nekoč šprical neko festivalsko projekcijo, sem tako celo razvil teorijo, da je, ko govorimo o gledanju filmov, ljubljanski filmski festival najboljši na svetu, ker ga od Azerbajdžana do Zanzibarja ni kraja, od koder se je lažje odpraviti na triurni avtorski film kot prav z meglenih novembrskih ljubljanskih ulic. Priznajmo si, da je poznojesenska turobnost našega glavnega mesta pravzaprav največji zaveznik festivala, in tisti temno sivi in nesramno nizki oblaki, ki tako radi za mesec ali dva obvisijo na zgornji terasi Nebotičnika, so za izjemen obisk zaslužni vsaj toliko kot skrbno premišljen program Simona Popka ali že pregovorna nepotešenost tukajšnjih filmofilov.

Tudi zato je Liffe ena redkih kulturnih prireditev, za katero si pred njenim začetkom vsakič znova zaželim, da bi ostala točno takšna, kot je bila leto poprej. Kar v prevodu pomeni, da upam, da bo naš festival še na mnoga leta živel življenje brez rdečih preprog in brez razvpitih svetovnih filmskih zvezdnikov, ki bi Cankarjev dom vsak večer (tako kot na otvoritvi) napolnili z veselimi mikrofonarkami, ki bi si od gledalcev potem želele izvedeti, ali so bili tudi oni kdaj tako depresivni, kot je depresivna junakinja novega filma Larsa Von Trierja.

Tako lepo se je namreč v miru, brez vsega tega rumenega kravala in brez škljocarjev, ki bi v torek dopoldan v Kinodvoru napadali znane ljubitelje tajvanskega filma (se še komu zdi, da so postali bolj agresivni, nevljudni in nadležni?), novembra dan za dnem poslavljati od minevajočega leta, v ekskluzivni družbi dobrih filmov. Tako lepo, da si človek res ne želi, da bi mu karkoli pokvarilo to praznično vzdušje.

Še najmanj od vsega kakšno predvolilno cinefilstvo političnih cirkusantov, ki bi želeli pet pred dvanajsto svetu razkriti, da si v prostem času radi ogledajo kak zgodnji film Davida Cronenberga. Zato bi rad za konec opozoril vse tiste populistične nadebudneže, katerih piarovci so morda v svoji piarovski pameti prišli na to idejo, da je liffovska publika zanje nekoliko preveč razvajena in da že dolgo ne pada več na cenene pocukrane zgodbice.

Predvsem pa bi jim rad namignil, da smo se ljubitelji filma lahko o njihovi neizmerni ljubezni do sedme umetnosti v dvajsetih letih naše države že tako zelo dobro prepričali, da ob odsotnosti vsakršne kulturne, kaj šele filmske politike v letošnjih predvolilnih programih čutimo neizmerno olajšanje in smo jim za njihovo nezanimanje za kulturo in film resnično hvaležni.