Je tudi tipičen Norvežan in povsem netipičen bogataš. Rdečih lic in širokega nasmeha nas je pozdravil v pisarni nad staro predelovalnico lososov z razgledom, ki bi ga hotelirji prodajali za stoodstotni pribitek na ceno. Njegovo podjetje Stroemmen Lakseoppdrett AS zaposluje dvanajst ljudi, lani je imelo 8 milijonov evrov dobička. Po davkih. Kljub temu se Sven še vedno vozi v volvu karavan in živi v leseni hiši dober kilometer od sedeža firme, in predvsem je še vedno - kmet. "Če bi moral sedeti v pisarni, bi se mu po mojem zmešalo. Ne, čisto zagotovo bi se mu zmešalo," pravi Thomas, izvršni direktor v firmi.

Medtem ko srkamo kavo in grizljamo pecivo, teče beseda predvsem o lososih, ki so jih v začetku poletja vložili v eno izmed štirih plavajočih gojilnic dobrih petsto metrov od obale. Takrat je vsak losos tehtal kakšnih 100 gramov, v začetku oktobra je morska svinjina, kot jo radi imenujejo visoko na severu, tehtala že dobra 2 kilograma. Sven Joergen razneženo pripoveduje, kako se je njegov ded Christian leta 1973 prvi na svetu - morda gre za pravljično pretiravanje, ki naj poslušalcu izvabi nedeljeno pozornost, a dejstvo je, da je bil prvi Norvežan - odločil gojiti losose. "Vse življenje je bil ribič, potem pa je tistega leta poleti vzel vnuke na majhen čoln, odveslal na sredo fjorda in začel hraniti ribe," pripoveduje Sven. Tako se mu je utrnila misel, da bi lahko tudi sam v fjordu, kjer so z mešanjem sladke vode, ki tu nenehno mezi z okoliških hribov in v divjih slapovih pada prav do obale, in slanega morja ter pri konstantni temperaturi med 12 in 14 stopinjami idealni pogoji, gojil losose. Naredil je prvo malo farmo, od države kupil koncesijo za gojenje - danes velja dober milijon evrov - in ustvaril eno največjih podjetij za gojenje lososa.

Naftne krone

Sven Joergen je po vseh merilih bogat človek, ki bi ga že načeloma morala motiti davčna politika države, ki svojo velikodušnost do manj premožnih financira iz denarnic bolj premožnih. Osnovna dohodnina na Norveškem je 28 odstotkov, za prihodke od 53.000 do 87.000 evrov dodatnih 9 odstotkov in za vse prihodke nad 87.000 evrov še dodatnih 12 odstotkov. Lokalne skupnosti imajo pravico pobrati od 0,2 do 0,7 odstotka davka na premoženje, kamor je všteto popolnoma vse, celo delež v lastnem podjetju; letno se preko tega davka v blagajne natečeta 2 milijardi evrov. Prispevek v blagajno za socialo in zdravstvo je 7,8 odstotka, trije odstotki gredo za pokojninsko blagajno, država pa je njegovemu podjetju pobrala tudi 28 odstotkov dobička. DDV je 24-odstotni, za hrano in pijačo 14-odstotni...

Majhen čolniček, ki ga na visokih valovih in v silnem vetru stoje upravlja Sven, skače z vala na val, nasmešek pa kar noče zginiti z njegovega obraza. Skoraj zasanjano strmi predse na plavajoče kletke, ki se pozibavajo sredi fjorda. Nekako se ne zdi prav, da bi ga vprašal, ali ob vseh teh davkih kdaj razmišlja, da bi zapustil Norveško in se odpovedal državljanstvu, kot je to leta 2006 storil najbogatejši Norvežan, ladjar John Fredriksen, ki se raje greje na Cipru, kot da bi prispeval svoj delež v državo blaginje, ki je sicer skregana z neoliberalno logiko, po kateri je življenje en sam boj in pehanje za bogastvom, preživijo pa le najboljši...

"Ampak davki bi pa lahko bili nižji, kaj," vseeno vprašam, medtem ko nam na ljubo v bazene z lososi meče palete - v drobne tablete stisnjene ostanke ribe po predelavi, soje in 35 odstotkov zelenjave, ki ne sme biti gensko spremenjena -, da bi ribe uprizorile predstavo elegantnih skokov iz vode...

"Kaj pa vem... Mislim, da je kar prav, da je sistem nastavljen tako, da ni nikomur hudega. Saj ko imaš enkrat dovolj, verjetno res ne potrebuješ še več. Navsezadnje tudi losose hranimo, dokler še kaj pojedo. Ko vidimo, da večina hrane potone mimo njih na dno, jih nehamo hraniti oziroma prilagodimo količino," odgovori Sven Jorgen. Odgovor, ki ga je mogoče razumeti tudi filozofsko. Preveč ni nikoli dobro. Zdi se, kot da je tako tudi v njegovem poslu, saj cena lososov strašansko niha. Tako je na primer kilogram lososa aprila veljal 6,5 evra, ko so na farmi Stroemmen Lakseoppdrett AS v začetku oktobra prodali 60 ton lososa, so za kilogram dobili 3,20 evra. V pol leta je torej cena padla na 50 odstotkov.

Zadnja tri leta so bila za gojitelje lososov izjemna, zagotavlja Audun Bjelkaroy, direktor podjetja Selected Seafood, alfa in omega trgovine z lososi na tem koncu Norveške. Zaslužek pridelovalcev je bil 100-odstoten glede na vložena sredstva. Po domače: za vsak vložen evro so zaslužili dva. Na trajektu iz Maloya v Rugsund na kratko pojasni filozofijo norveškega podjetnika. Zelo na kratko. "Ko so dobri časi, daje pameten podjetnik na stran za hude čase. Če se posel ne izide, navsezadnje mora plačati 8 milijonov norveških kron za koncesijo, se loti česa drugega." Tako preprosto naj bi bilo to.

Ljudje, še posebej na periferiji, sicer pogosto zamerijo vsakokratni vladi, da za javne dobrine ne nameni več denarja, ki se v poseben sklad steka od prodaje nafte in plina - sklad, ki je podlaga za norveško pravljico. Čeprav je bilo v začetku leta 2010 v njem 336 milijard evrov in se vsako leto v proračun pretoči le zaslužek iz finančnih naložb sklada, pa v skladu s fiskalnim pravilom poraba ne sme presegati 4 odstotke vrednosti celotnega sklada. Princip je zelo preprost: vladni pokojninski sklad - ali javni pokojninski sklad - je Norveška oblikovala kot blagajno, v katero se steka denar od prodaje nafte in plina, saj je država večinska lastnica vrtin in naftnih podjetij. Zato ker se zavedajo, da bo nafta prej ko slej usahnila, naravno bogastvo pa ni le last sedanje generacije, pač pa tudi vseh naslednjih, ki jim je ta generacija popila vse tekoče zlato izpod nog.

Filozofija, ki so jo uporabili pri debati o shranjevanju prihodkov od prodaje nafte, je bila, da s črpanjem nafte glede na to, da ne gre za obnovljiv vir energije, zmanjšujejo naravno bogastvo. Torej morajo to, kar so "dvignili z računa", reinvestirati, da ohranijo vrednost. Glede na to, da so pred kratkim odkrili novo bogato nahajališče nafte v Severnem morju - menda tretje največje, odkar črpajo nafto -, se zdi trenutek, ko bodo začeli posegati v samo substanco sklada, še zelo daleč. Morda se bodo sčasoma zmanjšali prihodki od naložb iz sklada, a v sam sklad, kot kaže, še dolgo ne bo treba poseči.

Socializem po norveško

Prvo vplačilo je sklad dobil leta 1996 (nafto so v Severnem morju odkrili leta 1969), in sicer 258 milijonov evrov, od takrat se je v njem nabralo tistih 300 in še nekaj milijard evrov, ves denar pa je naložen v vrednostnih papirjih zunaj Norveške, le kakšnih 5 odstotkov je naloženih v nepremičninah. S tem so razpršili tveganja, hkrati pa niso umetno dvigovali vrednosti domačih vrednostnih papirjev in podjetij, kar bi lahko negativno vplivalo na domače gospodarstvo. Denar, ki je v skladu, ni namenjen za kakšne posebne namene, pač pa prihodke od finančnih naložb sklada preusmerjajo v proračun, a vedno v skladu s fiskalnim pravilom. Glavna debata med politično levico in desnico teče predvsem o načinu uporabe prihodkov iz sklada: ali na podlagi večjega črpanja iz sklada povečati proračunsko porabo ali zmanjšati davke. Ob vsem tem denarju je občutek periferije, da so pozabljeni, morda nekoliko bolj razumljiv...

Opazovalcu od zunaj deluje Norveška kot zgledna socialistična država, kjer ni nihče preveč bogat, nihče reven, kjer država poskrbi za vsakogar, še posebej za tiste "manj srečne", a je prav zato draga. Bolj socialistična, kot je bila kdaj katerakoli deklarirana socialistična država. Ko to idejo prodajam sogovornikom, so reakcije različne, a odgovori izjemno podobni: nikakor ne živimo v socializmu, pač pa v državi, kjer je močno zavedanje, da je redistribucija dobrin potrebna, v državi z močno egalitarno tradicijo. "Če definirate socializem kot sistem močne socialne države, kjer se bogastvo redistribuira, potem je Norveška zelo uspešna socialistična država," na koncu le popusti Knut Heidar, priznani norveški politolog in dekan fakultete za politologijo v Oslu. A hitro doda, da dvomi, da to dvoje zadostuje za definicijo socialistične države. "Ob tem, da - zavedajoč se, da o tem ni več moderno govoriti - še vedno obstajajo zelo jasne meje med družbenimi razredi," pravi Heidar in pri tem načne še eno točko, ki v norveški družbi ne dobi soglasja: zasebno zdravstvo in zasebno šolstvo. Politične stranke na levici, predvsem laburisti, proti zasebnemu šolstvu nimajo nič, dokler je komplementarno, dokler torej zagotavlja poučevanje z drugo pedagogiko kot javno šolstvo, nikakor pa ne zagovarjajo zasebnega šolstva kot gospodarske dejavnosti, katere edini cilj je služiti. Pa čeprav Norvežani s svojim šolstvom - navkljub drugačni urbani legendi - niso najbolj zadovoljni, saj kljub relativno visokim finančnim vložkom v srednje šolstvo po rezultatih mednarodnih primerjav vztrajno zaostajajo za svojimi nordijskimi sosedi. Tudi za zdravstvo menijo, da so zasebne bolnišnice v redu, dokler jih vodijo dobrodelne organizacije, bodisi zasebne bodisi verske, nikakor pa ne pristajajo na zasebne bolnišnice, ki bi bile konkurenca javnim, saj bi to po njihovem mnenju narušilo egalitarno bistvo norveške družbe. Na politični desnici po drugi strani menijo, da bi bilo zasebno šolstvo dobrodošla konkurenca javnemu šolstvu in bi ga tako izboljšalo. Pri tem pa seveda pozabljajo, opomni Heidar, da bi javno šolstvo ostalo brez najkvalitetnejših kadrov...

"Glavna razlika med levico in desnico na Norveškem je pogled na vlogo države v urejanju vsakdanjih zadev in pogled na redistribucijo dobrin, tisto, kar je na Norveškem drugače kot v drugih evropskih državah, pa je zelo visoko soglasje - kaj soglasje, človek bi rekel ujemanje -, ko gre za državo blaginje. Kar se tiče te 'globoke socialne države', so razlike med konservativci in liberalci res le v podrobnostih, tako da imam včasih tudi sam občutek, da moraš razlike iskati z lupo," se nasmehne Knut Heidar. Oboji se strinjajo celo o davčni politiki, ki mora biti naravnana tako, da ljudi spodbuja k delu, ne pa da ostajajo zunaj trga delovne sile preprosto zato, ker imajo velikodušno državo s precej visokim nadomestilom za primer brezposelnosti.

Predvsem progresivna stranka, v sedanjem sklicu parlamenta druga najmočnejša stranka, nekoliko odstopa od te idilične slike skoraj popolnega strinjanja. Prepričani so namreč, da je neumno, da država ne nameni več naftnega denarja za gradnjo infrastrukture, kot so ceste, domovi za ostarele in boljše bolnišnice, in ne pristajajo na argument, da bi takšni veliki infrastrukturni projekti le zagnali spiralo inflacije. Norveška je predvsem po zaslugi prihodkov od nafte in plina - ti prispevajo 23 odstotkov BDP - daleč od krize, a hipotetično vprašanje v nekoliko sterilnem okolju pisarne dekana Heidarja se je zdelo na mestu: kaj pa v primeru krize, ko naftni vrelci usahnejo - bo takrat še tako visoka stopnja konsenza, da mora država z visokimi davki obremeniti vse, da bi pomagala tistim, ki imajo manj?

Nafte bo zmanjkalo, ribištvo bo ostalo

"Vsi se zavedamo, da bo nafta nekega dne nehala teči iz naših pipic, a strinjanje o široki socialni državi je precej starejše, kot je 'naftni' denar," je prepričan Heidar, ki opozarja, da ima norveška ekonomija precej bolj trdne temelje, ne le naftnih... Ob tem je socialna država "nastavljena" tako, da na eni strani zagotavlja varnostno mrežo delavcem, ki jih ni strah brezposelnosti, na drugi strani pa s spodbudami gospodarstvu omogoča zaposlovanje tudi težje zaposljivih kategorij. Tako ne preseneča podatek, da je bila lanska povprečna stopnja brezposelnosti 2,9 odstotka, pri čemer je bilo v delovnem razmerju kar 68 odstotkov starih od 55 do 64 let.

"Še pred kratkim smo razmišljali, kaj narediti, ko bo zmanjkalo nafte, potem pa so v začetku leta odkrili novo vrtino. A ribištvo je bilo najpomembnejša gospodarska dejavnost precej generacij nazaj, in ko bo zmanjkalo nafte, bo verjetno spet tako," je prepričan Rolf Domstein, direktor in večinski lastnik podjetja Domstein, enega največjih podjetij za lov in predelavo bele ribe na svetu. Ni razloga, da mu ne bi verjel. Navsezadnje zanj velja, da česar on ne ve o ribah in ribištvu, tega ni vredno vedeti. Je predsednik Sveta izvoznikov norveške morske hrane in pomemben pogajalec norveške ribiške industrije. Zadnji dve leti se tako ukvarja z "vojno skuš", kot jo sam imenuje. Gre za spor med EU in Norveško na eni strani ter Islandijo na drugi, potem ko se je ta odločila odstopiti od sporazuma o kvotah za ulov skuše. Ker so se jate v zadnjih treh letih preselile v bližino islandskih teritorialnih voda, so se na Islandiji odločili, da ob tej obilici ribe ne bodo spoštovali zgodovinsko določenih kvot. "Te pa so določene na podlagi zgodovinskega gibanja ribje populacije, in če bo Islandija še leto ali dve nadaljevala z tako intenzivnim ulovom skuše, bo populacija ogrožena. Tudi naša, seveda, saj gre za isto zalogo rib. Lažje se je dogovarjati z Rusi, s katerimi smo dosegli tako dober dogovor o kvotah, da je zaloga slanika in trske na zgodovinsko najvišjem nivoju," se razburi Domstein, medtem ko se dež s snegom zaganja v velika okna sejne sobe. Most, ki Maloy povezuje s celino, se komaj še vidi skozi meglice...

Maloy je mesto na otoku Vagsoy pred zahodno obalo s kakšnimi tri tisoč dušami, a še kar raste. Mesto, kjer je vse povezano z ribištvom. In energijo. In prihodnostjo. Kjer je vse to prepleteno. Kljub temu, da ima Norveška presežek elektrike iz hidroelektrarn, in kljub za zdaj neizmernim količinam nafte in plina prisegajo na obnovljive vire energije. Mehuken nad Maloyem je tako posejan s trinajstimi vetrnicami, celotno polje pa zagotavlja 65 GWh električne energije na leto. Kar zadostuje ne le za potrebe mesta Maloy, pač pa za potrebe celotne občine Vagsoy s šest tisoč prebivalci, štirimi velikimi predelovalnicami rib in manjšo ladjedelnico, ki proizvaja predvsem ribiške ladje. Načrti so še bolj smeli. V naslednjih desetih letih naj bi tam zrasla prva norveška elektrarna, ki izkorišča moč valov. Tudi ribiči razumejo pomen uravnoteženega razvoja, saj so prav na njihovo pobudo, zavedajoč se, da zaloga rib ni neskončna, že v zgodnjih petdesetih letih sprejeli kvote za izlov rib v Severnem morju...

"Usrano vreme, kaj," mi uide.

"Vreme pač," odgovori Domstein. Takšen je norveški odnos do vremena. Ni dobrega ali slabega. Je le vreme in primerna obleka. Precej manj flegmatičen odnos ima Domstein do bližnje prihodnosti.

"Problem z nafto je v tem, da je z nami zadnji dve generaciji in da smo prelahko prešli iz enega najbolj revnih narodov v eno najbogatejših držav na svetu. In priznajmo si: Norvežani smo leni, radi bi na hitro zaslužili. V naftni industriji delajo ljudje samo tretjino leta, preostali del leta so doma, pri čemer imajo izjemno visoke plače, to pa je prineslo hud pritisk na plače v drugih sektorjih in občutek, da je vsako drugo delo slabo plačano. V ribištvu je prineslo na eni strani dražjo delovno silo, na drugi strani pa še vedno prenizke plače, da bi bili Norvežani pripravljeni poprijeti za delo. Zato imamo veliko tuje delovne sile, mnoge predelovalnice pa smo preselili v tujino, kjer je cenejša delovna sila," je do sedanje ekonomske situacije oster Domstein.

No, deloma so predelovalnice v države EU preselili tudi zato, ker lahko tako ribje proizvode prodajajo brez visokih dajatev in carine... Tako v domači ribarnici ne boste našli lososa, ki bi bil prekajen na Norveškem, saj bi bil cenovno povsem nekonkurenčen. Najverjetneje je atlantska svinjina, vzgojena nekje v fjordih, dim "vdihovala" na Danskem. Domsteina zato skrbi predvsem, da postaja Norveška vse bolj proizvajalka surovin, kar bi se ji lahko v postnaftnem času maščevalo.

Izgorelost ni modna

"A ribištvo je donosna dejavnost; v moji generaciji se je iz dejavnosti, ki je živela ob pomoči subvencij, preoblikovalo v dobičkonosno dejavnost," pravi Rolf Domstein. Večina velikih ribiških ladij je v lasti podjetij, a le posredno, saj po norveški zakonodaji podjetja ne morejo biti lastniki ladij, pač pa le ribiči. "Tako so na neki način ribiči lastniki podjetij, le da so to bogati ribiči, ki ne lovijo rib, pač pa sedijo v pisarnah," se skrivnostno nasmehne Domstein. Namen zakona je bil zaščiti male ribiče, a se je na koncu izkazalo, da v bistvu ščiti velike. Domstein ni ribič, čeprav je njegov ded kot ribič pred več kot stotimi leti začel z industrijo predelave rib v Maloyu. Njegovo podjetje ima polovični lastniški delež v petnajstih ribiških ladjah, drugo polovico imajo v lasti ribiči. Dvanajst ladij lovi ribo s tako imenovano dolgo vrvjo, na kateri je nanizanih na tisoče trnkov. Tak ribolov je precej bolj vzdržen, saj lovijo ribe na vabo in vedno le eno vrsto, kar je pri lovu z mrežo težko doseči. Domstein je prepričan, da je v takšnem ribolovu prihodnost.

"Norveška dejansko uspeva gospodariti z zalogo rib in danes je zaloga večine vrst v zelo dobrem stanju. Prepričan sem celo, da bo tako ostalo tudi v prihodnje, kar pomeni, da lahko ribištvo preživi za vedno," razlaga Domstein, medtem ko skozi okno sejne sobe opazujeva ribiško ladjo, s katere na drugi strani preliva, ki otok ločuje od celine, v predelovalnico "črpajo" 650 ton skuše. 40 ton na uro... Delavci, nabrani z vseh vetrov, delajo, dokler ni ladja prazna. Če bo trajalo 14 ur, bodo delali 14 ur. Za 150 kron na uro do štirih popoldne, nato je njihova tarifa 225 kron, po deveti zvečer pa 300 kron ali skoraj 40 evrov na uro. Predsednik uprave in večinski lastnik Rolf Domstein ima petkrat višjo plačo kot najslabše plačani delavec v njegovem podjetju, pri čemer je 90 odstotkov delavcev s plačo "zelo blizu skupaj".

"Nisem reven, nisem bogat. Recimo, da imam s svojo plačo udobno življenje, kaj več pa tudi ne zahtevam," pravi Domstein.

Norvežani svojega bogastva ne kažejo navzven, to bi sosedje takoj označili za oholo. Nihče ne želi izstopati. "Biti bogat ni cilj večine Norvežanov. Ko predavam skupinam mladih, jih sprašujem, ali bi radi postali predsedniki uprav v uspešnih podjetjih, pa vsi pravijo, da ne. Kar me seveda čudi, saj že deset let razlagam predvsem mladim ženskam, da morajo vzeti moč v svoje roke in prevzeti odgovornost za vodenje podjetij," se nasmehne Benja Stig Fagerland, ki je pred leti v norveškem združenju delodajalcev prevzela vodenje projekta Ženske v prihodnosti, ki je postal najboljši projekt raznolikosti v Evropi. Danes je svetovalka številnih uprav podjetij, tako rekoč guru ženskih podjetnic, ki se prebijajo v vrhove korporativnega sveta, in direktorica lastnega podjetja Talent Tuning.

"Ni dovolj atraktivno, mi odgovarjajo. Kar je res. Večina si želi ostati nekje na nivoju srednjega vodstvenega kadra, saj zaslužek na vrhu ni toliko boljši, kot je večja obremenitev v zasebnem življenju. Izgorelost je tako stvar osemdesetih! Norvežani so to dojeli in tudi že iščejo nove načine, kako vrednotiti delo vodilnih ljudi in pri tem ne pričakovati, da bodo na voljo 24 ur. Saj hočemo delati, ampak naj bo to delo humano. Vse več mladih je tako osredotočenih na doseganje ravnovesja - da postane njihovo življenje ravno prava mešanica dela, prostega časa in zabave," pravi Benja, medtem ko sedimo v udobni kavarnici v Askerju, predmestju Osla.

Za Norveško je značilno vsaj dvoje: relativno majhna razlika med najvišjimi in najnižjimi plačami v podjetjih, ne glede na to, ali so državna ali zasebna, in nevmešavanje države v določanje minimalnih plač. Pogajanja o plačah potekajo vsako leto v odboru Konfederacije sindikatov, ki združuje vse veje sindikatov, pri tem pa vedno tehtajo, kako bo dvig plač v enem sektorju vplival na druge sektorje. Norveška je namreč v izvoz usmerjena država in previsok dvig plač bi seveda negativno vplival na konkurenčnost. "Na dolgi rok je v interesu delavcev, da imamo nizko stopnjo brezposelnosti, saj to pomeni zelo majhno tveganje za dolgotrajno brezposelnost, vrnitev v službo pa je lahko zelo hitra. Nizka brezposelnost pomeni tudi višje davčne prihodke in nižje socialne transferje, kar je dobro za proračun. In kar je dobro za proračun, je dobro za delavca," pravi Knut Thonstad, posebni svetovalec za ekonomske in socialne zadeve pri norveški konfederaciji sindikatov, ki je v političnem in predvsem gospodarskem življenju Norveške izjemno pomembna igralka.

Sindikati v postelji s stranko

"Stranke levice so precej odvisne od nas, saj večino sredstev za njihovo volilno kampanjo prispeva prav konfederacija sindikatov. Z laburisti imamo že več kot sto let tudi povsem formaliziran odnos, dvakrat na mesec se sestaja posebni odbor, tako da imamo v bistvu neposreden dostop do oblasti," šokira Thonstad, a vedeti je treba, da politika oziroma vlada nima neposrednega vpliva na oblikovanje plač. Pri pogajanjih gre sicer za tripartitni sistem, ki vključuje delodajalca, delavca in vlado, a pogajanja o plačah, delovnem času in delovnih pogojih tečejo izključno med delodajalci in sindikati, medtem ko vlada le "priskrbi" zakonsko podlago in ureja področje socialne zaščite. Pogajanja sicer tečejo tako na nacionalnem nivoju preko konfederacije kot preko področnih sindikatov in tudi med delavci in delodajalci v posameznih podjetjih, a na vseh pogajanjih je izhodišče nacionalni dogovor. Ta se sklene vsako leto, temelje pa ima v izračunih nacionalne statistične organizacije. "Dejstva so jasna, še preden se pogajanja začnejo," pravi Thonstad. Dodaja še, da visoka koordinacija oblikovanja plač prinaša pozitivne učinke za celotno narodno gospodarstvo, saj ni mogoče pričakovati od vsakega posameznega sindikata, da bo imel pri pogajanjih o plačah v mislih državni proračun, medtem ko koordinacija na nivoju konfederacije počne prav to - sooblikuje državno gospodarsko politiko.

Osnova sistema je stara. Zelo stara. Temelj je tako imenovani glavni dogovor med delodajalci in konfederacijo sindikatov iz leta 1935, ki ureja večino podrobnosti o delovnih pogojih, pravici do odmora, dopustih in drugih pravicah. Nasploh je za Norveško značilno, da večino stvari na področju dela ureja z dogovori in ne z zakonodajo. Tako tudi minimalna plača ni urejena z zakonom. Ker so plače stvar pogajanj med sindikati in delodajalci, si sindikati ne želijo vladnih posegov na to področje. "To bi povsem porušilo sistem, predvsem pa bi nevarno zmanjšalo vlogo sindikata," pravi Thonstad.

Seveda se nehote postavi vprašanje, kako jim uspe ohraniti tako nizko stopnjo brezposelnosti, ko pa je vendar nadomestilo za brezposelnost mikavno visoko - približno 70 odstotkov plače, ki jo je brezposelni prejemal pred izgubo službe...

"Ker ljudje radi delajo, se radi razvijajo in vzdržujejo delovno kondicijo," je jasen Thonstad in kar nekoliko začuden nad mislijo, da bi želel kdo prostovoljno ostati doma, izrinjen na rob družbe. Norvežani namreč zelo resno jemljejo svoje obveznosti do družbe, vključno s politično participacijo. Ne le volitve - na zadnjih volitvah leta 2009 je bila volilna udeležba 76,4-odstotna -, imajo tudi tretje najvišje strankarsko članstvo, takoj za Avstrijo in Finsko, in izjemno aktivna civilnodružbena gibanja. "Norveška ima kot relativno majhna država zelo močno skupnostno tradicijo in še danes so lokalne skupnosti precej močne, čeprav se ves čas pritožujejo, da si država jemlje preveč pristojnosti in da denar ostaja v Oslu," pripoveduje Heidar, medtem ko ga vedno bolj začudeno gledam izpod čela, saj ne vem povsem natančno, kaj je mislil z relativno majhno državo, ki meri 385.000 kvadratnih kilometrov, kot tudi povsem razumem večno dihotomijo med centrom in periferijo.

Norveška je tradicionalno zelo egalitarna država; aristokracijo so ukinili že sredi dvajsetih let 19. stoletja, njen zgornji razred pa je izjemno majhen. A je tudi država, kjer je zamera do centra še posebej izrazita, pravi Heidar, a ga hitro pomirim, da je to verjetno v vseh državah sveta, kjer obstajata center in periferija. "Pri nas je to še posebej izrazito," je vztrajal profesor Heidar in kot primer navedel stališče Stranke sredine - tipične predstavnice kmečkih strank -, kjer zagovarjajo stališče "enak servis za vse", kar v bistvu pomeni, da bi morali imeti prebivalci kateregakoli kraja na Norveškem dostop do enako kakovostnih javnih storitev kot prebivalci Osla. Kot drugi argument za svojo trditev pa navede dejstvo, da ima Norveška verjetno najvišjo javno porabo na lokalni ravni, kar pomeni, da je - po domače povedano - razmerje med občinskimi investicijami v lokalnem okolju in državnimi investicijami precej drugačno kot v drugih evropskih državah, v prid občinske porabe seveda.

Naivno zastavljen sistem

Predvsem močna lokalna povezanost v redko poseljeni državi je po Heidarjevem mnenju zagotavljala skozi zgodovino precej visoko politično participacijo, četudi zadnja leta slabi. A še vedno med ljudmi ni prevladalo prepričanje, da je politika slaba in da politiki ne opravljajo svojega dela. "Izjema so področja priseljevanja, obdavčitve goriva in gradnje cest. Tukaj je nekoliko višji odstotek ljudi, ki so nezadovoljni s politiki, saj so prepričani, da jih ne poslušajo in delajo mimo njihove volje."

Če je obdavčitev goriva točka, pri kateri nobena vlada ni pripravljena popuščati, in gradnja cest vedno znova torišče sporov med mestom in periferijo, je vprašanje priseljevanja precej bolj občutljiva tema, pa čeprav Norvežani to neradi priznajo. "Prvi odziv po napadih 22. julija je bil izbruh simpatije do priseljencev, kakor tudi poziv h krepitvi nacionalne identitete. Nisem pa prepričana, da bo ta občutek prav dolgotrajen, že zdaj se namreč ponovno dvigajo glasovi tistih, ki opozarjajo na preveč liberalno politiko priseljevanja. Pa čeprav so raziskave javnega mnenja pokazale, da je podpora od julija najbolj padala progresivni stranki, ki sodi na desnico in ki zagovarja bolj restriktivno politiko. Na septembrskih lokalnih volitvah je tako izgubila kar 50 odstotkov glasov v primerjavi z javnomnenjskimi anketami pred poletjem," pripoveduje profesorica sociologije na Univerzi v Oslu Grete Brochmann. In opozarja, da je skupina priseljencev na Norveškem izjemno kompleksna skupina, saj so v njej tako begunci iz azijskih in afriških držav kot tudi ekonomski priseljenci predvsem iz Poljske in baltskih držav. "Dolgoročnih učinkov ekonomskih migrantov sicer še ne znamo oceniti, vsekakor pa je res, da so ti pomembno pripomogli h gospodarskemu razvoju države. Na drugi strani te mavrice so begunci, ki so v državo prišli kot iskalci azila, se težko vključujejo na trg delovne sile, tudi zato, ker nimajo izobrazbe in delovnih izkušenj. Ta skupina ne uživa tako velikih simpatij norveške javnosti," pravi Brochmannova.

Bistvo pomislekov do priseljencev - predvsem azilantov - v norveški družbi verjetno zajame Audun Bjelkaroy, ko med vožnjo proti Maloyu nanese na socialno državo. "Sistem smo nastavili precej naivno, saj takrat nihče ni razmišljal, da bi ga hotel kdo zlorabiti. Danes pa nekateri prijavljajo več otrok, kot jih imajo, zahtevajo nadomestila za družine, ki sploh ne živijo pri nas, in prikazujejo slabše socialno stanje od dejanskega. Mehanizmi kontrole pa so neučinkoviti, narejeni za idealne razmere, kjer smo vsi pošteni," pravi Audun.

Med ljudmi je precej močan občutek, da mora biti med priseljevanjem in aparatom za integracijo priseljencev pametno razmerje. "Priseljevanje je dejstvo in krepi našo družbo, a treba je tudi ločevati med priseljevanjem iz držav, ki so Norveški blizu tako geografsko kot kulturno, in priseljevanjem iz drugih, bolj oddaljenih držav. Vsekakor pa je Norveška danes precej drugačna od Norveške, v kateri sem odraščal v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Kulturno bolj odprta, bolj raznolika," pravi Heidar, ki pa hitro doda, da je priseljevanje zagotovo tema, okoli katere se vrti veliko javne debate in ki zna postati tudi razgreta, čeprav se na Norveškem zdi, kot da se tam ne more nič pregreti... Izjema je le še davek na gorivo. Zanimivo je tudi, da je letni naravni prirastek 20.000 ljudi, medtem ko se letno priseli 40.000 novih tujcev, kar po mnenju nekaterih vodi v neizbežno usodo odplavitve nacionalne identitete. "Res je, da nekateri strašijo, da bomo postali manjšina, a drugi opozarjajo, da bodo ti tujci sčasoma postali Norvežani," pravi Knut Heidar.

"Razvajeni smo. Zelo. Nekega dne nas bo to udarilo po glavi. Sam se še spomnim časov, ko smo bili ena najrevnejših držav v Evropi in sta bili naši glavni dejavnosti ribištvo in rudarjenje. Mladi tega spomina nimajo. Zanje sta povsod le med in mleko. Ne vem, če so pripravljeni na življenje," je razpredal Audun Bjelkaroy, medtem ko je skozi okno trajekta zrl v razpenjene valove Nordfjorda. Mladih se je res prijelo ime "candy generacija", saj imajo vsega dovolj (preveč), in tako se tudi skrb za njihovo pripravljenost na življenje zdi skoraj malo pretirana. A kot pravi Knut Thonstad, morebitni propad evra lahko prizadene tudi Norvežane, saj so odvisni predvsem od izvoza. Čeprav da so ostali zunaj EU in evra, Norveška ni adiabatni sistem visokega severa. "Politična struktura EU ni takšna, da bi omogočala razvoj močne demokracije, in dokler bo Unija takšna, kot je, se Norveška najverjetneje ne bo priključila. Bi bil pa vesel, če bi nekega dne Unija postala tako demokratična, da bi se ji Norveška lahko pridružila. Res pa je tukaj še osnovni pomislek Norvežanov: radi pomagamo tistim, ki imajo manj, a z Unijo ne želimo deliti našega denarja od nafte," zareže v bistvo norveškega skepticizma do Unije Knut Heidar.

"Radi bi bili svetovni samaritani, nočemo pa se preveč približati težavam. Morda je bilo prav to eno najbolj streznitvenih sporočil 22. julija: težave k nam niso prišle iz sveta, ki mu pomagamo, ustvarili smo si jih kar sami doma."