Previdni komentatorji pravijo, da se morda še vrne. Berlusconi je kot feniks. Morebiti zato, ker se je med politične zvezde izstrelil na pogorišču strank prve republike, ki so spektakularno propadle po protikorupcijski operaciji Čista roka v zgodnih devetdesetih letih prejšnjega stoletja.

S komaj nekaj mesecev "staro", lahko bi rekli "fuzbalersko" stranko Naprej Italija, je na volitvah leta 1994 osvojil relativno večino in se usedel na premierski stol. Četudi le za dobrega pol leta. Njegovo koalicijo so razžrla notranja nesoglasja s Severno ligo ob prvem poskusu večje reforme - pokojninske. Od takrat je s svojo desnosredinsko koalicijo, v kateri ga "naporna" Severna liga Umberta Bossija spremlja že vse od začetka, na parlamentarnih volitvah zmagal še dvakrat in različne vlade vodil okoli deset let.

Danes 75 let star založniško-televizijski velikan, ki ga skupaj z družino revija Forbes s 7,8 milijarde dolarjev premoženja uvršča na 118. mesto med svetovnimi bogataši, se je v politično orbito izstrelil kot rešitelj malih, delavnih ljudi. Konec koncev je svojo poslovno kariero začel z brenkanjem na kitaro na križarkah. Mimogrede, prav v teh dneh naj bi izšel njegov "težko pričakovani" album z ljubezenskimi pesmimi Prava ljubezen.

Žalil Merklovo, Obamo, Italijanke, volilce, geje …

Čeprav sam rad poudarja, da ga že vso kariero preganjajo komunistični sodniki, sta tako njegov poslovni kot politični vzpon zavita v meglo nikoli razčiščenih obtožb, od mafijskega izvora denarja za njegove gradbene posle na začetku kariere do kršenja zakonodaje pri vzpostavljanju medijskega imperija. Brez "ustrezne" spremembe medijske zakonodaje mu najverjetneje ne bi uspelo iz lokalne televizijske postaje, ki je bila sprva namenjena obveščanju stanovalcev v njegovi stanovanjski soseski Milano 2, ustvariti najmočnejše zasebne televizijske mreže v državi.

Ironično, čeprav Berlusconi sodnike obtožuje, da ga v zaroti s komunističnimi politiki skušajo z neosnovanimi obtožbami spraviti z oblasti, se lahko prav počasnemu sodstvu zahvali, da procesi drug za drugim zaradi zastaranja končajo na zaprašenih policah sodišč. A ne le, da se Berlusconi sicer prepotrebne reforme sodstva nikoli zares ni lotil, skrčil jo je na sprejemanje zakonov, ki so onemogočali kakršnokoli sodno preganjanje njega in njegovih ministrov med trajanjem mandata. Ustavno sodišče je na koncu razveljavilo vse tovrstne zaščitne mehanizme in Berlusconi je znova moral sesti na zatožno klop. "Sem najbolj sodno preganjani človek v zgodovini človeštva," je ena njegovih krilatic.

Teh je veliko in prav zaradi pogosto izjemno neokusnih izjav na račun samih Italijanov ali pa tujih državnikov si je v ameriških diplomatskih depešah prislužil naziv klovn. "Kako misliš, da se počutimo Italijani, ko se nam tako smejijo?" mi je dejal mladi doktorski študent in po kratkem premoru dodal: "No, saj smo si sami krivi, saj s(m)o ga izvolili." Tisti Italijani, ki Berlusconija ne podpirajo ne glede na vse - mimogrede, Berlusconijevo stranko po nekaterih javnomnenjskih raziskavah še vedno podpira približno toliko ljudi kot največjo opozicijsko stranko -, mu najbolj zamerijo prav to, da se zaradi njega iz njihove države norčuje ves svet.

Ameriškega predsednika Baracka Obamo je opisal kot "mladega, lepega in lepo zagorelega". Nemško kanclerko Angelo Merkel je na enem od vrhov Nata pustil čakati na rdeči preprogi, medtem ko je visel na telefonu. Z njo se je že igral skrivalnice in jo, kot so razkrili prisluhi, tudi hudo žalil za hrbtom. Italijanke je užalil z izjavo, ko je tuje vlagatelje povabil, naj vlagajo v Italiji zaradi "najlepših tajnic na svetu". Še bolj se je zameril levici in ženskam, ko je dejal, da ima desnica lepše kandidatke in da levica nima okusa niti za ženske. Njeni volilci pa da so brez pameti. Gejevski sceni se je zameril, ko je dejal, da je pa že bolje biti ljubitelj lepih žensk kot gej. Ob potresu, ki je povsem uničil L'Aquilo, je prizadetim prebivalcem dejal, naj to izkušnjo vzamejo kot taborjenje. Iz objavljenih telefonskih prisluhov je pricurljala njegova samohvala, da je neko noč pred vrati njegove spalnice čakalo enajst mladih deklet, a da jih je uspel zadovoljiti le osem. In nazadnje je užalil še kar vse Italijane po vrsti, ko je v nekem objavljenem telefonskem pogovoru dejal, da ima vsega dovolj in da bo že v nekaj mesecih zapustil "to usrano državo".

Zdaj jo resnično zapušča. V političnem smislu. Morda se bo vrnil k predsedovanju svojega nogometnega kluba AC Milan, pravi. A Italijani nimajo veliko razlogov za rajanje. Etikete "bunga-bunga" države se bodo še lahko hitro znebili, čeprav bodo verjetno za turiste po trgovinah še nekaj časa na voljo spodnjice s temu primernimi motivi. Takšnega zabavljača, ki je znal tudi poklicati v pogovorno oddajo na televiziji, kakšna tuja novinarka pa mu je v upanju na intervju znala speči torto, Italija za premierja verjetno ne bo več našla. Smisla za humor, neposrednosti in "jebivetrske" drže mu res ne manjka.

Usodni seksualni škandali

Če se je ob vzponu Berlusconija ugibalo, ali je rešitelj ali le nastopač, danes ni težko oceniti, da je le vzdrževal status quo. Paradoksalno, ampak v Italiji je v Berlusconijevi eri levica tista, ki je uvajala liberalizacijo, ne pa njegova stranka, ki se je zavzemala za svobodni trg in posameznika. Italijansko gospodarstvo je gospodarstvo posebnih privilegijev in zaščitenih poklicnih kast. Taksisti so zaščiteni z več 100.000 evri dragimi licencami, zaradi katerih je kakršnakoli konkurenca povsem onemogočena, uporabniki storitev pa zato plačujejo visoko ceno za slabo storitev. Notarji od vsake kupo-prodajne pogodbe za stanovanje, hišo ali pa za registracijo najemne pogodbe "pokasirajo" na tisoče evrov. Zgolj podpis notarja pri registraciji najemne pogodbe stane nekaj sto evrov. Podobno so zakonsko z najnižjimi tarifami zaščiteni odvetniki. Kar je še huje, levica je to izkrivljanje konkurence že odpravila, pa je Berlusconijeva vlada najnižje tarife za odvetnike znova uvedla.

Njegove politike ni mogoče v celoti kriviti za gospodarsko stagnacijo države v zadnjih dveh desetletjih, čeprav je njegov največji kritik med tujimi časniki Economist nedavno naslovnico naslovil: Silvio Berlusconi, človek, ki je poj… celo državo. A kaj bistvenega za to, da bi splezala nad enoodstotno rast, pa tudi ni storil. Ko se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja izpel gospodarski čudež povojne Italije, ki ga je izdatno spodbujalo financiranje iz Marshallovega plana obnove Evrope, in so propadle stare politične elite, je bil čas za strukturne reforme. Danes jih bo Italija prisiljena sprejeti. Spisane na nekaj straneh so na naslov vladne palače prispele iz Evropske centralne banke (ECB). Kakšno ponižanje za narod, ki svojo zgodovino šteje v tisoče letih! A nekaj smisla za humor usoda vendarle ima: vodenje ECB je v teh za Italijo težkih časih prevzel Italijan Mario Draghi. Če kaj, je mogoče Berlusconiju v olajšavo šteti to, da je visok javni dolg podedoval iz prve republike in da ga je šele nastop desnosredinske koalicije začel krčiti. In to kljub ali pa ravno zaradi nizke gospodarske rasti, saj je precejšen del gospodarskega čudeža napajala prav visoka državna potrošnja.

Berlusconijev padec se je na neki način začel s seksualnimi škandali. Lahko bi rekli, da je šlo vse samo še navzdol, ko je njegova druga žena, igralka Veronica Lario, s katero imata tri otroke (dva ima še iz prvega zakona), leta 2009 vložila zahtevek za ločitev in ga obtožila, da se zapleta z mladoletnicami. Od takrat do izbruha afere Rubygate ni trajalo dolgo in prve strani časnikov so mesece polnile pikantne podrobnosti z razuzdanih zabav v njegovih vilah. Po poldrugem desetletju sodelovanja se mu je zato odrekel Gianfranco Fini, kar ga je skoraj stalo premierskega položaja. Sledil je grenak poraz stranke na lokalnih volitvah, na katerih je moral predati tudi svojo utrdbo Milano. Nazadnje je njegove neokusne izpade obsodila še Cerkev, na sodišču pa se zagovarja zaradi plačanih spolnih odnosov z mladoletno prostitutko in zlorabe položaja.

Ob vsej politični spretnosti in rednem discipliniranju koalicije s poimenskimi glasovanji o zaupnici vladi so ga nazadnje izdali ljudje iz lastnih vrst pri sicer obskurnem potrjevanju zaključnega računa proračuna. "Izdali so me, a kam želijo iti?" se je vidno razočaran spraševal po usodnem glasovanju in na list papirja načečkal, da ima opraviti z najmanj osmimi izdajalci. Vodenje Italije je prevzel v globoki politični krizi, zapušča jo v globoki finančno-gospodarski krizi, ki bi utegnila odločati o prihodnosti evropskega integracijskega projekta. Merklova in še posebej francoski predsednik Nicolas Sarkozy, ki sta si nedavno privoščila posmehovanje na njegov račun, pa čeprav zasluženo, sta danes verjetno nekoliko manj nasmejana. Klovni so pogosto glavni igralci v grozljivkah.