Največja slabost slovenske energetike je previsoka poraba. Poraba energije na prebivalca je enaka povprečju EU, ob podpovprečnem družbenem proizvodu na prebivalca pa je energetska intenzivnost (poraba primarne energije na enoto družbenega proizvoda) za 53 odstotkov višja (podatki Eurostata za leto 2009). V petih letih (2004-2009) se je energetska intenzivnost v Sloveniji izboljšala za 16 odstotkov, v Nemčiji za 10 odstotkov. Slovenija po polževo zmanjšuje zaostanek v kakovosti gospodarjenja.

Prva prioriteta NEP: učinkovita raba, obnovljivi viri in lokalna energetika

Osnutek Nacionalnega energetskega programa (NEP) odgovarja: možen je razklop med porabo primarne energije in rastjo družbenega proizvoda. Za obdobje do leta 2030 je predpostavljena povprečna letna rast BDP +3 odstotke (bo možna?), pri tem pa naj bi ob intenzivni strategiji spodbujanja URE (učinkovite rabe energije), OVE (obnovljivih virov energije) in LE (lokalne energetike) poraba primarne energije letno rasla le za 0,3 odstotka, poraba električne energije pa za 1 odstotek. Za spodbujanje te smeri razvoja bi letno potrebovali okoli 120 milijonov javnih sredstev. Ta smer bo omogočila tehnološki razvoj neprecenljive vrednosti za energetiko in državo.

Drugo vprašanje, na katero bi moral odgovoriti NEP, namreč kaj je najboljša izbira za električne centrale, ostaja neodgovorjeno. Osnovna teza: opravičiti izgradnjo TEŠ6 je neprepričljiva.

NEP ponuja varianto: intenzivno spodbujanje URE, OVE in LE ter TEŠ6. V grafu so prikazani modelsko ocenjeni deleži v primarni energiji za leto 2010 in 2030. V naslednjih dvajsetih letih bo opravljen obrat v energetiki.

Predvidena je rast BDP za 80 odstotkov ob porasti porabe primarne energije za manj kot 7 odstotkov. Najbolj izdatno naj bi se povečali obnovljivi viri, skoraj za dvakrat. Naslednji zmagovalec naj bi bil zemeljski plin, z rastjo za 61 odstotkov. Ni predviden prodor zemeljskega plina na področje velikih elektrarn. Večina porasta naj bi bila v lokalni energetiki - s soproizvodnjo toplote in električne energije (SPTE). Trdna goriva (premog) in naftni derivati se bodo umikali s trga. Tak obseg porabe primerne energije dovoljuje celo povečanje izvoza električne energije. Razvoj URE, OVE in LE (vključno s pametnimi omrežji) bo nepovraten. Nove tehnologije bodo prevladale na trgu - kot so motorne ladje hitro izpodrinile trgovske jadrnice.

Odlike in pomanjkljivosti NEP

Osnutek NEP s spremljajočimi poročili je dober strokovni dokument. Predlog ministrstva za gospodarstvo pa ne ustreza potrebam nacionalne strategije vsaj v naslednjem:

- je bistveno predolg; vlada in državni zbor ne bi smela sprejemati dokumenta z več kot 200 stranmi; dovolj in največ dopustno je 15 strani, raje manj;

- vsebuje preveč "seznamov želja", zlasti na primer v primeru daljnovodov;

- ne zagotavlja pogojev za izvedbo; potrebni vložek javnih sredstev je zagotovljen do polovice; potreben bi bil zakon o izvedbi intenzivne strategije URE, OVE in LE;

- ne ozira se čez izbrani časovni horizont 2030, verjetni so zaostreni pogoji pri emisijah do leta 2050;

- ne obsega dovolj široko območje tveganj do leta 2030 in kasneje, gospodarska in politična tveganja se bodo povečevala;

- in, ne najmanj pomembno, molči o upravljanju državne lastnine v energetiki.

Slovenija se premika pod pritiskom evropske strategije. Tretji energetski zakonodajni sveženj iz leta 2009 zaokroža pravni okvir energetike v EU. Ta bo v naslednjem proračunskem obdobju namenila bistveno več sredstev za gradnjo daljnovodov, plinovodov in druge infrastrukture skupnega pomena. Dvomljiva plat predlagane uredbe je poseganje v odločitve držav članic pri umeščanju in odobravanju projektov. Pozitivna pa je zahteva po objektivnih kriterijih, ki naj temeljijo na razmerju stroški-koristi ob upoštevanju zdravstvenih, okoljskih in prostorskih omejitev.

Za čiščenje "seznamov želja" v NEP moramo sprejeti kriterije čim prej, sicer bomo po nepotrebnem oškodovali okolje brez gospodarskih učinkov. Agencija za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN) na primer za Eles kot cilj za leto 2015 predvideva samo 4,1-odstotno donosnost kapitala, nesprejemljivo nizko. Dvomljive so predvsem naložbe v daljnovode proti Italiji z namenom izvoza električne energije.

Simbolni, politični pomen energetike presega gospodarskega. Investicijo v višini preko 1,3 milijarde evrov iz javnih sredstev zagovarja interesno omrežje, ki je ugrabilo državne institucije. Pajdaški interesni združbi se razlika med prvotno oceno stroškov 600 milijonov evrov (ocena iz leta 2007) in pogodbeno oceno ni zdela vredna premisleka. S spretno potezo leta 2008 so Slovenijo postavili pred izvršeno dejstvo in hkrati pritegnili v soodgovornost dve politični ekipi: takrat še vladajočo SDS in novo "levo" ekipo, pod vodstvom SD, ki je projekt posvojila. Kljub strokovnim, okoljskim in gospodarskim pomislekom.

Z volitvami odločamo tudi o sanaciji primera TEŠ 6

Primer TEŠ6 je širši javnosti pokazal, da energetika s kapitalsko in pajdaško strukturo posega v jedro državne ureditve. Rešitev primera TEŠ6 in zamisel obvladovanja energetskega sektorja bosta sooblikovali državnost Slovenije.

Doseči je treba naslednje: sanirati, celo kaznovati sramoto ugrabitve države. Materialno se mora zmanjšati obremenitev državljanov s finančnim tveganjem. In ne najmanj pomembno: zmanjšati okoljska in socialna tveganja.

Vidim naslednje politične variante: prvič, več istega (državna intervencija s pajdaškimi akterji); drugič, državna lastnina, a z učinkovitejšimi pogajalci (menedžerji); tretjič, vsiljen vstop strateškega ali portfeljskega solastnika v TEŠ, in četrtič, ustavitev gradnje, nadomestitev z rekonstrukcijo blokov 4 in 5.

Prva varianta, ki jo pogojno označim bodisi z JJ ali BP, ni niti najmanj obetavna. Od ekipe, ki je godljo zakuhala, ne bo rešitve. Zaenkrat odložim tudi četrto varianto.

Učinkovito državno lastništvo je v redu. Dvomim pa, da smo ga zmožni. Razmeroma dobro deluje državna firma EDF v Franciji. A tam že vsaj dve stoletji gojijo vrhunsko državno upravo, z diplomanti grandes écoles. Dvomim, da bi čarovnik iz Ljubljane, tudi sam kapitalsko obremenjen, našel dovolj energije in primernih ljudi, da TEŠ potegnejo iz blata. Se bo vodstvo države ukvarjalo z mikromenedžmentom? Samo nekaj "velikih voditeljev" je obvladalo vse: mikro- in makrokozmos.

Bolj zanesljiva smer je, da HSE demontiramo v tri glavne dele: trgovanje, hidro in termo (s TE Šoštanj, Trbovlje in premogovnikoma). Treba je priščipniti državno transfuzijo. Delna privatizacija HSE (nikakor pa ne dravskih ali katerihkoli hidroelektrarn, le vstop svežega kapitala v projekte TEŠ in TET) bo dala dovolj močan impulz za realne spremembe.

Dva vodilna kandidata letošnjih volitev bi se morala jasno opredeliti o obvladovanju energetskega sektorja. Zdi se, da bi akter, ki ga označim z GV, lahko ponudil realnejšo rešitev, z delno privatizacijo HSE, kot zapisano. Država bo v vsakem primeru imela polne roke dela z reševanjem meddržavnih problemov s parom Merkel-Sarkozy. A izguba ekstraprofita francosko-nemške naveze v Sloveniji bo zanemarljiva v primerjavi z izgubami v drugih evropskih polkolonialnih članicah.

Četrta varianta (še) nima odločujočega akterja v politiki. Nosilci drastične opcije bi lahko soodločali kot jeziček na tehtnici vladne koalicije in z grožnjo referenduma o poroštvu za kredit EIB.

Energetika si zasluži večjo pozornost v političnem odločanju zaradi simbolnega in strukturnega pomena. Primer TEŠ6 je z ugrabitvijo države pokazal, da pajdaške energetske strukture sežejo v jedro državnega ustroja. Uspeh tranzicije je odvisen od rešitve problemov energetike. Med opcijami za TEŠ6 dajem prednost delni privatizaciji, vstopu prostega kapitala v ta projekt. A bi bil vesel, če bi državno-menedžerska opcija lahko ponudila kaj boljšega.

Končno, glavna usmeritev NEP v intenzivno spodbujanje URE, OVE in LE s spremljajočim tehnološkim razvojem je edina smiselna dolgoročna usmeritev slovenske energetike.

Dr. Mihael G. Tomšič je častni predsednik Slovenskega E-foruma in nekdanji minister za energijo.