Tretjega junija lani so trije Rusi, Kitajec, Italijan in Francoz v moskovskem znanstvenem inštitutu pomahali v slovo novinarjem, zapahnili lopute vesoljskega plovila s prostornino 550 kubičnih metrov in poleteli na dolgo potovanje proti globokemu vesolju. Mednarodna posadka, popolnoma izolirana v modelu medplanetarnega raketoplana, je dosledno sledila fazam prave misije na Mars: dolgemu poletu na rdeči planet, vstopu v orbito okoli planeta, pristanku, raziskovanju površja, vrnitvi v orbito in monotonemu povratnemu poletu proti Zemlji ter pristanku na njej. V projektu je bilo vnaprej načrtovano, da bodo trije člani posadke zapustili "raketo" in se "sprehodili" po površini Marsa ter tako postali prvi ljudje, ki so stopili na rdeči planet. Med "poletom" je posadka izvedla več kot sto znanstvenih eksperimentov, povezanih s predvidenimi težavami dolgotrajne misije v globokem vesolju.
Prvi Zemljani na Marsu
Znanstveniki so v eksperimentalnem programu zbirali raziskovalne podatke o prilagajanju, strukturi skupine in komunikaciji v prostorsko omejeni in izolirani posadki, o povezavi med psihološkim in kardiovaskularnim delovanjem pri osamitvi, o vplivu dolgotrajne osamitve na imunske odzive, povezane s stresom, o učinkih skupinske dinamike ter osamljenosti na kognitivno in čustveno prilagoditev v ekstremnem, zaprtem okolju… Posadka je komunicirala z bazo na Zemlji preko elektronske pošte in video povezave s predvidljivim realnim časovnim zamikom, do katerega bi prišlo zaradi velike razdalje.
Vesoljsko plovilo so sestavljali štirje hermetično zaprti, med seboj povezani moduli oziroma habitati - laboratorij, bivalni prostor, skladišče in vrtiček oziroma steklenjak - in en zunanji modul, ki je ponazarjal površino Marsa. Francoz je na polet vzel s seboj kitaro, Italijan pa elektronske bobne, s katerimi je "spremljal svojega vesoljskega prijatelja".
Šest udeležencev simulirane misije Mars 500 je poročalo, da sta moštveni duh in enotnost na visoki ravni. Kljub jezikovnim razlikam so prostovoljci oblikovali učinkovito delujočo posadko v prostorsko omejenih pogojih, ki je bila sposobna izpolnjevati znanstvene cilje misije. "Skoraj vseh znanstvenih nalog smo se lotili z velikim zanimanjem in profesionalnostjo," so poročali "marsonavti". Prav tako je bilo pomembno spoznanje, da so se vodja posadke, ladijski inženir Aleksej Sitev, fizik in fiziolog Aleksander Smolejevski, kirurg Sukrob Kamolov, inženir Roman Charles, inženir Diego Urbina in fiziolog Wang Yue navadili na življenje v utesnjenih modulih.
Sredi letošnjega februarja so prostovoljci v modulu, ki je ponazarjal Marsovo površino, izvedli načrtovane vesoljske sprehode. Trije izmed njih so postali prvi Zemljani, ki so stopili na površje rdečega planeta. Prvo simulacijo raziskovalnega pohoda po Marsovi površini sta izvedla Smolejevski in Urbina, trajala pa je uro in pol. Diego Urbina je takole opisal občutke ob izhodu iz pristajalnega modula (EVA, Extravehicular Activity): "Wang nama je sporočil: 'Gresta, EVA'. To je bil trenutek, na katerega sem čakal mesece. S tal sva pobrala nekaj vzorcev zemlje in kamnov, pri tem naju je preko radijske zveze usmerjal Wang. Seveda sva najprej zasadila zastave - rusko, kitajsko in zastavo Evropske vesoljske agencije. Ne glede na to, ali si to doživljal v prvi osebi ali prizor gledal od zunaj, se nisi mogel izogniti mislim na prve stopinje po Luni in zgodila se je nekakšna projekcija trenutka v prihodnost. Bilo je zelo navdihujoče, nekaj več kot le preprosta simulacija.
Razen utesnjenosti tiste sobe, ne pozabite, da smo v tistih malih modulih živeli že več mesecev, kar je zagotovo vplivalo name, je bil izrazito prisoten občutek samotnosti prostora. Samo midva sva bila in v vsem vesolju sta bila le dva človeka, s katerima sva lahko komunicirala v živo."
Nekaj dni pozneje se je Smolejevski spet sprehodil po Marsovi površini, tokrat skupaj z Wangom Yuejem, konec februarja pa sta šla na sprehod po Marsu še enkrat z Urbino. Vsi trije so na površini Marsa izvajali preliminarne raziskave površine planeta, med raziskovalnimi pohodi pa so predvsem iskali morebitne sledi vode. Prav tako so vadili ukrepe, predvidene v nujnih primerih, na primer v peščenem viharju in meteorskem dežju. Med sprehodi omenjene trojice po površini rdečega planeta so drugi trije marsonavti (Sitev, Kamolov in Charles) opazovali operacije iz "orbite".
Do Marsa zares le z jedrsko raketo
Medplanetarne vesoljske ladje za polet do Marsa zagotovo ne bo možno zgraditi pred letom 2025, to pa pomeni, da deviški polet na rdeči planet ne bo mogoč pred letom 2035, je aprila v Moskvi povedal direktor ruske vesoljske agencije Roscosmos Anatolij Perminov. "Možnost leta na Mars je treba povezati z razvojem nove pogonske enote na jedrsko gorivo, ki bo omogočila dolet na Mars v enem mesecu," je dejal Perminov. Napovedal je tudi, da bi bila lahko pogonska enota zgrajena do leta 2019. Rusija naj bi do takrat investirala 256 milijonov dolarjev za inovativni razvojni program, v katerem naj bi ruska državna jedrska korporacija Rosatom in Roscosmos zgradila transportni modul z jedrskim pogonom za bodoče vesoljske ladje. Direktor Roscosmosa je tudi izjavil, da bi bil poskus poleta na Mars z obstoječimi vesoljskimi ladjami "absurd" ter da je prihodnje polete na Mars mogoče organizirati le na mednarodni ravni.
Eksperiment Mars 500 v skupni organizaciji Evropske vesoljske agencije in ruskega Inštituta za biomedicinske probleme je bil namenjen predvsem preizkusu oziroma raziskavi, kako se lahko človek sooči s stresom med dolgotrajnim poletom na Mars in nazaj na Zemljo. Z zelo omejenimi stiki z zunanjim svetom in brez naravne svetlobe je bila posadka šestih mož pod nenehnim nadzorom, s stalnimi medicinskimi in fiziološkimi pregledi pa so preverjali, kako prenašajo specifične težave med simuliranim vesoljskim poletom. Po letu dni eksperimenta - v tej fazi misije se je vesoljska ladja s šestimi prostovoljci že vračala proti Zemlji - je Boris Morukov, ki je usmerjal projekt iz zemeljskega nadzornega središča, poročal, da polet poteka brez zapletov. "Udeleženci projekta se počutijo dobro," je dejal, "komisija izvedencev je ugotovila, da so marsonavti sposobni za nadaljevanje poleta." Morukov je še povedal, da prostovoljci odlično sodelujejo med seboj, in kar je bilo daleč najpomembnejše, da ni bilo treba vzpostavljati stikov med njimi in zunanjim svetom. Posadka je nadzirala kompleks in sama vzdrževala simulacijski sistem. "Rečemo lahko, da polet izvajajo sami," je dejal Morukov. Marsonavte so sicer seznanjali z aktualnim dogajanjem na Zemlji, redno so jim posredovali novice, obveščali so jih tudi o negativnem dogajanju po svetu.
To sicer ni bil prvi dolgotrajni eksperiment v moskovskem inštitutu: raziskovalni projekt simuliranega poleta na Mars so julija 1999 končali po 110 dneh v precej ponesrečenih okoliščinah, potem ko je vodja ruske posadke izsilil poljub od kanadske udeleženke eksperimenta, dva ruska člana posadke pa sta se stepla do krvi. Ta incident je botroval razmišljanju o tem, da bi posadka istega spola lahko delovala učinkoviteje; zagovorniki mešane posadke so menili, da prisotnost nasprotnega spola zagotavlja pomirjujoč dejavnik in dragoceno drugačno perspektivo ob morebitnih težavah.
"Največje tveganje ni fizično, ampak psihološko, ko se soočiš sam s sabo in odkriješ, kdo si," je povedal francoski astronavt Jean-Pierre Haignere, ki je pred skoraj dvajsetimi leti preživel 186 dni na ruski orbitalni postaji Mir.
Slabe tri mesece pred iztekom projekta Mars 500 je direktor Evropske vesoljske agencije Jean-Jacques Dordain napovedal, da bosta ESA in Roscosmos izvedla prvi (pravi) polet na Mars skupaj. Dejal je, da je še prezgodaj za časovni načrt te odprave, vendar pa je projekt Mars 500 sestavni del in pomemben dejavnik v pripravah na resnično misijo na Mars. Zaradi tehnoloških in finančnih izzivov pa je pravi polet s človeško posadko oddaljen vsaj še dve, tri desetletja.
Prejšnji petek, 4. novembra, se je navidezni polet na Mars končal. Masivna železna vrata "vesoljske ladje" v moskovskem inštitutu so se končno odprla in Rusi, Kitajec, Italijan ter Francoz so nasmejani stopili na "svobodo". Zbrani znanstveniki, novinarji in sorodniki so jih navdušeno pozdravili. "Prišel sem v tesnejši stik s svojo človeškostjo," je povedal Diego Urbina, ki je navdih za 520-dnevni "polet" na Mars našel v pesmi Eltona Johna Rocket Man. "V takšnih okoliščinah spoznaš, da nisi Superman," je še dodal. "Misija je bila uspešna, v naših načrtih za osvojitev Marsa gremo lahko naprej. Ljudje lahko gredo tja," je dejal Romain Charles. Aleksander Smolejevski je izjavil, da se mu je uspelo prebiti skozi misijo po zaslugi izkušenj, ki jih je pridobil med služenjem vojaškega roka v sovjetski armadi, Wang Yue pa je pojasnil, da so mu pri sproščanju zelo koristile starodavne kitajske veščine, na primer kaligrafija. Šestčlansko posadko so po nekajdnevni karanteni odpeljali v Moskvo, kjer bodo z njimi opravili vrsto medicinskih in fizioloških raziskav.
Projekt se bo nadaljeval
Med več kot 17-mesečno neprekinjeno osamitvijo v simuliranem vesoljskem plovilu je imela posadka omejen stik z zunanjim svetom, tudi elektronska komunikacija je potekala z 20-minutnim zamikom, s katerim so posnemali dolgo potovanje radijskega signala med Zemljo in Marsom. Šesterica je morala prestati tudi stresni preizkus, v katerem so za dalj časa popolnoma prekinili komunikacijo z nadzornim središčem na Zemlji. Vodja Morukov je ob prihodu marsonavtov na Zemljo še enkrat poudaril, da študija sicer ni mogla posnemati vseh dejavnikov, ki prežijo na človeka v vesolju, kot na primer konstantne breztežnosti in nevarnosti sevanja, vendar pa je zagotovila podatke o človekovem fiziološkem in psihološkem prilagajanju na dolgo potovanje v globoko vesolje. "Pri tem eksperimentu so bili v središču naše pozornosti človek in pogoji, značilni za medplanetarni polet: avtonomija, nezmožnost dopolnjevanja zalog in komunikacija." Morukov, ki je tudi sam astronavt, je še napovedal, da se poskusni projekt ni končal na moskovskem inštitutu, ampak je že predlagal podaljšane misije na Mednarodni vesoljski postaji (ISS) in izvedbo podobnih poskusov v orbiti. "Trenutno prebivajo astronavti na vesoljski postaji od štiri do šest mesecev, to pa je premalo, da bi se videli vsi učinki zmanjšane težnosti, s kakršno se srečaš na dolgotrajnem medplanetarnem poletu. Na Mednarodni vesoljski postaji je tudi težko vzpostaviti izolacijo, s katero so se soočali naši raziskovalci Marsa," je še dejal Morukov.
Povzeto po Ria Novosti in www.esa.int
