Kljub temu pa je vprašanje, kaj storiti, da bi tudi po vseh kriznih peripetijah čim prej zadovoljili volilce in ne ogoljufali ekonomskih zakonitosti, skrajno resno. Seveda je kopica malenkosti, a za volilce in politike so pomembni odgovori na ključna pričakovanja ljudi. Verjetno bi lahko rekli, da si želimo nova delovna mesta in čim manj brezposelnosti, višji standard brez revščine in s čim manj socialnih razlik, da ne bi preveč zadolžili naših otrok in razmer v deželi privedli na rob tistih v Grčiji in da bi vse drugo, kar danes ni kritično, ostalo tako tudi naprej.

Stara lajna: novih delovnih mest ni brez rasti

Čeprav brezposelnost v Sloveniji ni kritična, so ljudje navajeni na nižjo in na bogatejšo ponudbo delovnih mest. Zanjo pa potrebujete rast. Nastane lahko ob danih zmogljivostih, če so te neizkoriščene, kar je značilno tudi za ta trenutek pri nas, ali pa z rastjo zmogljivosti, torej z investicijami. Prva prej prinese delovna mesta, druga praviloma daje bolj kakovostna. Rast pa nastane, ker raste efektivno povpraševanje, ki ima štiri elemente. Prvi je zasebna potrošnja gospodinjstev. Letos ne raste in ker jo akceleracijsko določajo sami dohodki, torej rast, sama ne more pognati niti sebe niti rasti. Ko pa se začne premikati, je pomembna, saj predstavlja kar 56 odstotkov BDP.

Drugi element je potrošnja države. Z 21 odstotki v BDP je lahko pomemben generator rasti in zaposlenosti. A če ni rasti, tudi ni državnih prihodkov in vira za dodatno financiranje rasti. Razen, seveda, če se država zadolži. Leta 2008 je bil deficit javnofinančnih prihodkov v Sloveniji nekaj čez 100 milijonov evrov, potem pa je bil dve zapovrstni leti kar okoli 2 milijardi evrov. Da ne končamo kot Grki, moramo s to prakso čim prej prekiniti, oživitev rasti pa iskati kje drugje.

Izvoz je tretji element efektivnega povpraševanja, a je v glavnem odvisen od povpraševanja tujine in nanj kratkoročno le s težavo vplivamo. Sicer pa je lani rasel na ravni okoli 9 odstotkov, letos pa naj bi narasel za 8 odstotkov. To je edini element efektivnega povpraševanja, ki letos raste in poganja slovensko gospodarstvo med enim in dvema odstotkoma. Končno, BDP bi rasel zagotovo precej hitreje, če ne bi vso stvar ustavljale investicije. Po letih hitre rasti so te leta 2009 padle za več kot 23 odstotkov, sedaj pa padajo že dve leti za okoli 8 odstotkov letno.

Ker investicije predstavljajo okoli 21 odstotkov BDP, so danes odločilna zavora gospodarske rasti in tudi za nastajanje novih delovnih mest. Poleg tega imajo edinstveno vlogo, da niso le element efektivnega povpraševanja, pač pa tudi ustvarjajo zmogljivosti in torej ponudbo, za katero tekmuje efektivno povpraševanje. Brez njih si je tudi težko zamisliti vstop novih tehnologij v prakso. In zakaj padajo? Zelo preprosto: ker so podjetja preveč zadolžena, da bi lahko financirala investicije s krediti, ker so podjetja premalo zanimiva, da bi pritegnila trajni kapital iz tujine, ki ga doma skoraj ni, ker so tudi gospodinjstva povečala svojo zadolženost in se ob grožnji brezposelnosti ter manjših dohodkov in nelikvidnosti svojega premoženja obnašajo skrajno previdno in ker je država preveč zadolžena, državni proračun pa preveč v minusu, da bi država lahko investirala in nadomestila izpad podjetniških investicij. Verjetno bi morala nadomestiti kar okoli 4 milijarde investicij letno. Preveč, da bi to zmogla.

Da je vse to res, kažejo podatki. Slovenska podjetja so imela že pred krizo 8 odstotnih točk manj trajnega kapitala kot evropska in 3 odstotne točke več kratkoročnih kreditov, dolg gospodinjstev pa je res bil le 30 odstotkov BDP, v Evropski uniji pa 60, a je bilo premoženje slovenskih gospodinjstev, ki daje varnost pri odplačevanju kreditov, le 72 odstotkov BDP, kar je le na polovici evropskih gospodinjstev. Danes je še slabše.

Vendar brez večjih investicij ne bo niti višje rasti niti novih delovnih mest. In tu pridejo na sceno politiki in njihovi recepti. Da bi se država zadolževala in vlagala v investicije, ni mogoče. Že leta 2009 je bil državni dolg 12,5 milijarde evrov, potem pa se je vsako leto povečal za skoraj 2 milijardi evrov. Najhitreje rastoči del državnih odhodkov v takih razmerah postajajo obresti. Vsakdo, ki pozna obrestno obrestni račun, ve, kam to pelje. Nekaj bi bilo možnosti, da kakšen večji projekt izpelje s pomočjo sredstev, zbranih od prebivalstva. Nekoč smo že imeli "cestni tolar", a danes so rezerve prebivalstva majhne in učinki na rast ne bi mogli biti prav veliki. Tudi s 6 milijardami državnega premoženja si ne moremo pomagati, kot precej amatersko menijo nekateri. Je namreč v glavnem že pod hipoteko, in tudi če najamemo na tej osnovi kredite, jih bomo morali odplačati iz tekočih prihodkov države in bomo še poglobili luknjo v državnem proračunu.

Zato v Sloveniji tudi ni mogoče napovedovati New Deala in z njim osvajati volilcev. Ga ni mogoče financirati, sploh pa je oni v ZDA temeljil na delovni sili, danes pa delamo bolj s stroji! Tudi prebivalstvo bo investiralo šele, ko bo jasno videlo boljšo perspektivo. Zato ni mogoče pričakovati, da bi hiter začetni investicijski sunek nastal pri njem. Ostanejo podjetja; v tem trenutku je mogoče pričakovati obuditev investicij zgolj iz podjetniškega sektorja. Da bi obudili podjetniške investicije, so lahko koristne investicijske olajšave pa tudi olajšave za zaposlovanje, a kaj boste z njimi, če za investicije preprosto nimate denarja. Tudi v Sloveniji so namreč podjetniške investicije odvisne od podjetniških pričakovanj, ki so sedaj na psu, in kreditov. Tako vsaj kažejo ocene investicijskih funkcij za Slovenijo. Za doseganje hitrih učinkov na rast in zaposlovanje tako podjetja potrebujejo kredite. Ti pa so ujeti v kreditni krč.

S čim streljati na kreditni krč?

Kreditni krč je stanje, ko se, na primer, v prvi polovici letošnjega leta podjetja neto zadolžijo pri bankah za piškavih 25 milijonov evrov, istočasno pa banke vrnejo tujim bankam 1,1 milijarde evrov in oblikujejo 357 milijonov rezervacij. V njem torej banke izoblikujejo razvraten lezbični odnos in pustijo podjetniško nevesto nezadovoljeno, ker sebi bolj zaupajo kot njej, čeprav jim izkazuje ogromno in iskreno ljubezen. Zakaj jim ne zaupajo? Ker so podjetja že od časa pred krizo preveč zadolžena! Pri tem ni nepomembno, da je pri bankah kar 4,3 odstotka vseh terjatev nedonosnih. Politiki imajo v takih razmerah tri možnosti. Bankam lahko dajo dodatni kapital, da na njegovi osnovi dajo dodatne kredite gospodarstvu. Lahko naredite tudi slabo banko, nanjo prenesete nedonosne terjatve in jih servisirate iz proračuna, banke pa osvobodite te podjetniške packarije. A v obeh primerih velja, da potrebujete vire v proračunu, ki jih ni, in še vedno ni rečeno, da bodo banke res dale kredite podjetjem, saj jim ne zaupajo.

Če že imate denar, bi bilo res bolje, da ga razdelite med ljudi in podjetja, kot kričijo danes protestniki pred bankami in borzami, potem pa naj se banke same potrudijo, da poslujejo z njimi in imajo kaj od tega. Verjetno se ljudje pred borzo ne zavedajo, da se to naredi tako, da znižate davke. Zanimivo je, kako je za vso tranzicijo veljalo, da smo pomagali predvsem bankam, ko je zaškripalo v odnosu med bankami na eni strani in podjetji ter prebivalstvom na drugi. Če bi bilo obratno, bi se banke morale potruditi, da bi delale z gospodarstvom in prebivalstvom, in se ne bi z davkoplačevalskim denarjem v žepu zabavale same s sabo. Zaradi vsega navedenega ni mogoče verjeti v uspešnost predvolilnih obljub s slabo banko in dokapitalizacijami. Kreditnega krča po tej poti ni mogoče razbiti in s tem ustvariti rasti ter zaposlovanja.

Še več: razbitje slovenskega kreditnega krča ne zahteva le tega, da banke začno dajati podjetjem kredite. Slovenska podjetja so v številnih primerih tako zadolžena, da novih kreditov ali celo obnovitve starih ne morejo preživeti. Niti ob slabi banki niti ob dokapitalizaciji banke takim podjetjem še vedno ne bodo dajale kreditov, ker jih ta podjetja preprosto ne morejo najeti, saj so že preveč zadolžena. Potrebujejo čarobni "equity", trajni kapital. Zato bi bil izhod iz krize pri nas bistveno bolj uspešen, če bi banke sistematično posegale v sanacijo podjetij s pretvarjanjem terjatev v trajni kapital, dodatnim financiranjem novih poslov in investicij v teh podjetjih ter iskanjem zasebnih investitorjev, s pomočjo katerih bi lahko izstopile kot lastnik iz podjetij. Pa niso! Mogoče tudi zato, ker bi na ta način po najbolj naravni poti lahko iztisnile tajkune, ki so jih same ustvarile. Ker je neka avstrijska banka razumela ta nauk, danes po Sloveniji vse gradbene posle izvaja avstrijsko gradbeno podjetje, ki bi pri nas že zdavnaj bankrotiralo.

Vendar imamo v Sloveniji banko, ki obvlada slovenski finančni trg in je v državnih rokah. Res je težko najti razloge, zakaj naj bi bila NLB državna, če ne bi bilo kreditnega krča. A če ste lastnik, lahko od banke zahtevate veliko. Zahtevate lahko, na primer, tudi to, da neha ustvarjati rezervacije, da poskrbi za dobro poslovanje podjetij, v katerih ima nedonosne naložbe, in da namesto v rezervacije vlaga denar v podjetniške posle. Državno lastnino mora torej vlada tudi uveljaviti, kar pomeni, da mora prekiniti z obnašanjem NLB, kot da bi bila samoupravna organizacija, da morajo vladni ministri neposredno zahtevati drugačno poslovanje banke in da morate banko očistiti vseh tistih kadrov, ki so včasih dajali kredite - tudi tajkunske - podjetjem, danes pa jih začudeno vprašujejo, kako ste se mogli tako zadolžiti.

Zato je jasno, da politiki, ki bi sedaj na vrat in nos privatizirali NLB, ne bodo sposobni rešiti slovenskega kreditnega krča in tako tudi ne zagotoviti gospodarske rasti ter zmanjšanja brezposelnosti. NLB namreč ni le najmočnejši vzvod za izhod iz kreditnega krča, je tudi edini.

Nov pogled na standard in socialne razlike po 15. oktobru

Verjetno bi bilo možno z opisano politiko Sloveniji v naslednjih dveh, treh letih vrniti nekaj deset tisoč delovnih mest. To bi nesporno zelo pozitivno vplivalo na standard ljudi in tudi na socialno strukturo. Več ljudi bi prejemalo plače, manj bi bilo družin, ki bi zaradi prevelikega števila vzdrževanih oseb v družini padle pod rob revščine, mlajši bi se lažje zaposlovali, starejši bi lažje delali dalj časa, ljudem bi se odpirale nove kariere. Ker naš trg dela kar šolsko reagira na rast, bi po izkušnjah pred krizo nekaj zrasle tudi nominalne plače zaposlenih.

Vendar, če naraste investicijska stopnja, kot vemo iz ekonomske teorije, naraste tudi profitna stopnja, to pa BDP prerazdeli na škodo realnih plač, če vse drugo ostane nespremenjeno. Zato višja gospodarska rast pomeni, da kapitalisti postanejo še bogatejši, delavci pa pogosto ob višjih nominalnih plačah prejmejo nižje realne plače. Med obema tipoma plač pa zacveti inflacija. To tipično verigo kapitalističnega gospodarstva lahko modificirajo le večja nagnjenost k varčevanju, večje zadolževanje v tujini ter višja produktivnost dela in učinkovitost kapitala. Analiza zadnjega desetletja v Sloveniji jasno pokaže, da se je to v veliki meri tudi dogajalo. Višja gospodarska rast je sicer vodila k večjim profitom, ker smo Slovenci le malo povečali nagnjenost k varčevanju, a so ob tem zaradi rasti produktivnosti dela in nekaj manj tudi zaradi rasti učinkovitosti kapitala realne plače rasle. In ob tem smo rast na debelo financirali z zadolževanjem v tujini.

V tej zgodbi je znova nauk za politike. Če želite, da ne bodo ob večji zaposlenosti realne plače zaposlenih padale in da se ne boste več zadolževali v tujini, morate okrepiti varčevalne navade Slovencev in povečati produktivnost dela ter učinkovitost kapitala. Nič od tega ni preprosto. "Cestni tolar" bi bil zato krasen, saj bi povečal nagnjenost k varčevanju. Hvala bogu zadnje desetletje tudi v Sloveniji kaže, da z rastjo efektivnega povpraševanja pride najprej do večjega izkoriščanja zmogljivosti in s tem tudi do večje produktivnosti dela ter učinkovitosti kapitala. Le zmogljivosti morajo biti pred tem neizkoriščene. Če so s stečaji izginile, jih potem ni mogoče bolj izkoristiti. Prav zato je delovanje bank, ki prek prostovoljnih in prisilnih poravnav omogoča čim večje ohranjanje podjetij, v tem trenutku tako ključno.

Nova delovna mesta in rast realnih plač lahko pomenijo za družbeno vzdušje in uspeh politikov veliko, a v časih po 15. oktobru in vseh naših tajkunskih zgodbah to ne bo dovolj. Na socialnem področju bo treba ponuditi bistveno več. Seveda ne gre ponujati revolucije in odprave kapitalizma v Sloveniji. To bi bilo komunistično. Toda program, ki ne bo v svetli tradiciji prave socialne demokracije, je zgubljen. Treba bo ustvariti razmere, v katerih bodo bogati pomagali revnim in ne revni revnim, kot se je dogajalo zadnja leta. Če bo uspelo oživljanje gospodarske rasti, bo resno bogatih pri nas še več.

Treba bo razumeti nekaj, kar razumejo le dobri študentje mikroekonomije. Do konca se bo treba izogibati solidarnosti, pri kateri revni za dobrine plačujejo manj in bogati več, kot je, na primer, sedaj v zdravstvu, in doseči namesto tega prerazdeljevanje dohodkov in premoženja med bogatimi in revnimi. Prvo namreč ruši učinkovitost, drugo pa nas le "vozi" po tako imenovani pogodbeni krivulji in sploh ni več ekonomsko vprašanje. Bolj bomo morali spoštovati Karitas in Rdeči križ ter Zvezo prijateljev mladine, res bogati - in ne tisti z vrha srednjega sloja, ki imajo boljši standard zaradi svojega dela - pa bodo morali na različne načine del svojih kapitalskih dohodkov in mogoče tudi kapitala nameniti drugim. Ne se bati, da bodo pobegnili v tujino. Kmalu ne bodo imeli kam pobegniti, ker bo ves razviti svet začel terjati od njih nekaj več.

Na koncu ostane politikom še dolg. Med letoma 2004 in 2008 je nastajal v podjetjih in gospodinjstvih, potem pa pri državi. Saj že vsi vemo, leta 2004 ga je bilo še za 15 milijard, leto kasneje za 20, leta 2008 39 milijard in letos ga bo okoli 42 milijard. Ena največjih napak gospodarske politike je bila, da ni v obdobju 2004-2008 preprečila nastajanja dolga podjetij in gospodinjstev. To bi z davčno politiko lahko naredila in si ustvarila rezerve za krizo. Tako pa je z izdatnimi državnimi odhodki celo pospeševala rast efektivnega povpraševanja in pregrela gospodarsko rast do rekordnih, a tudi usodnih 6,9 odstotka v letu 2007. So države v Evropi, ki so ravnale pametneje in potem imele manj sitnega opravka s krizo. Iz teh izkušenj se moramo zavedati, da rast slovenskega gospodarstva preko 3 odstotkov ni zdrava in je tudi nima smisla napovedovati v političnih programih.

A sedaj smo soočeni z dejstvom, da proračun dela luknjo za 2 milijardi evrov letno, da se zato dodatno zadolžujemo in plačujemo vse več za obresti, in to v času, ko so podjetja in gospodinjstva že zelo zadolžena in državi ne morejo odločilno pomagati. Skratka, hodimo po napačni poti, čeprav smo šele na njenem začetku. Nekaj teh tegob bi odpravila rast, če seveda znamo ohraniti proračunske odhodke na enaki ravni, saj ta povečuje proračunske prihodke. A takšno počasno zapiranje proračunskih škarij bi nas še naprej vse bolj izpostavljalo mednarodnim finančnih trgom in zniževalo bonitetne ocene naše države.

Zato se naraščanja dolga ne moremo znebiti brez zmanjševanja proračunskih odhodkov. Tisti, ki bi zmanjšali odhodke državnega proračuna z odpuščanjem, se morajo zavedati, da gre za 160.000 delovnih mest v javnem sektorju. Če jih odpustite 3500, ne bo učinkov za proračun, če jih odpustite več, pa bo nastal problem delovanja javnega sektorja in boste resno povečali brezposelnost in stroške za brezposelne. Zato je bolje, da javni sektor dela in da se trudimo, da bi delal čim bolj v korist ljudi. Pravijo, da so celo 80 odstotkov državnega proračuna razni prejemki ljudi. V Adrii Airways, ki ima podobno plačno strukturo kot UKC ali univerzi, so se sindikati strinjali, da za njihovo preživetje znižajo plače za 20 odstotkov. V UKC bi to pomenilo skoraj 50 milijonov in v državnem proračunu več kot 2 milijardi evrov. Čez noč bi v njem ustvarili presežek in začeli zmanjševati zadolženost države ter obresti za ta dolg in zdravstvena blagajna ne bi imela več luknje. In to potrebujemo: učinek čez noč, saj se sedaj iz meseca v mesec nabira kritični dolg. Izdvojimo odhodke za pokojninsko blagajno iz proračunskih odhodkov in smo rešili dve tretjini deficita.

Bi bilo bogokletno, če bi ta primanjkljaj v pokojninski blagajni preprosto vsaj delno pokrili najbogatejši, tisti z dohodki nad, na primer, sto tisoč evrov na leto in več sto tisoč evrov premoženja, sedanji kandidati za upokojitev pa bi takoj začeli delati kakšno leto več, tako da drugo leto ne bi šlo prav veliko ljudi v pokoj? Saj upokojenci so naši očetje in mame in zanje nam ne sme biti žal denarja, če ga imamo veliko, oni pa nas tudi razumejo, da jih mlajši še vedno potrebujemo. Pa še prispevki ne bi povečevali cene dela in nas delali nekonkurenčne, kar bi bilo dobro tudi za kapitaliste. Pa premoženjske davke, ki bi zmanjšali razlike, ki izhajajo iz premoženja, bi tudi lahko dali za pokojninsko blagajno. Bogati, na vas je, da nam nekaj vrnete, bi rekli oni pred ljubljansko borzo. Bodo dovolj glasni, da si bodo upali to zahtevati tudi politiki, vsaj v svojih programih in pred volitvami?

.