Najprej Tajnikarjeva dogmatična trditev: alternative za kapitalizem ni. Osupljivo je, da Tajnikar tako mogočne trditve ne utemelji z nikakršnim, kaj šele s podobno težkim argumentom, ampak s Fukuyamo oznanja konec zgodovine: živimo v najboljšem od možnih svetov. Uporabi celo mojo analogijo neozdravljive bolezni, za katero pravi, da jo je treba vsaj lajšati, če je že ne moremo zdraviti. Že res, ampak zdravniki nikoli ne trdijo, da je neka bolezen neozdravljiva, samo zato ker je danes še ne znajo zdraviti. In še manj se zatekajo samo v lajšanje takrat, kadar so zdravila, pa čeprav eksperimentalna, že znana. Ali če preidem na starejše gospodarske sisteme (dr. Tajnikar namreč govori o kapitalističnem gospodarskem sistemu, s čimer se ograjuje od drugih usodnih družbenih vplivov kapitalizma): če bi si vzel čas, bi v zgodovini zanesljivo našel antičnega "tajnikarja", ki je na vrhu razcveta rimskega cesarstva trdil, da je sužnjelastniški red najboljši in dokončen, in tako tudi srednjeveškega misleca, ki je isto trdil za fevdalizem.

Edini dokaz, ki ga dr. Tajnikar ponuja za zgornjo trditev, je ta, da se je kapitalizem izkazal kot najbolj superioren gospodarski sistem. Tu bi moral pojasniti, kaj je zanj definicija superiornosti. Nedvomno se je kapitalizem izkazal s svojo tekmovalnostjo, podžigano z vonjem dobička, ki je vplivala na razvoj znanosti in tehnologije in z njima povezane številne dosežke človeštva, od katerih so se nekateri z mize bogatašev celo prikotalili nekoliko niže. Ampak tu se zgodba konča. Nikoli v zgodovini ni zaradi revščine in z njo povezane lakote in bolezni umrlo več ljudi kot danes. Peter Singer navaja, da je samo v petnajstih letih od padca berlinskega zidu zaradi revščine umrlo 270 milijonov ljudi, znatno več kot v vseh nasilnih konfliktih dvajsetega stoletja skupaj: obeh svetovnih ter stotinah drugih vojn ter vseh genocidih, vključno s Hitlerjevimi, Maovimi in Stalinovimi.

Za koga je torej superioren kapitalizem? Zanesljivo za naju, dr. Tajnikar, ampak midva hočeš nočeš spadava v en odstotek, ki ga danes napadajo pred borzami sveta. Morda je na perverzen način koristen tudi za slovenskega državljana, ki živi pod pragom revščine in si še vedno lahko kupi kilogram cenenih banan, zaradi katerih v deželah tretjega sveta razlaščeni kmetje umirajo v mestnih getih. Tem zadnjim v vrsti je superiorni gospodarski sistem prinesel vednost, da obstajajo zdravila, ki si jih ne morejo kupiti, in omogočil, da se z mobiteli obveščajo, kadar jim umre še en otrok. Če bi ocenjevali sisteme po tem, koliko dobrega so prinesli za vse človeštvo, je današnji kapitalizem nemogoče braniti.

Neverjetno je Tajnikarjevo prostodušno pojasnjevanje narave kapitalizma: "Za kapitalizem je značilno, da vodi do razslojevanja v družbi na bogate in revne... Razlog je preprosto v tem, da se v kapitalizmu gospodarski subjekti delijo na delavce in kapitaliste... Revščina je v sodobnem gospodarstvu normalen pojav." Brez sleherne sence kritičnosti. Povsem enako bi lahko rekli, da se družba deli na lastnike sužnjev in na sužnje in da so zato prvi bogati in drugi revni. Zgodovina je pokazala, da se sužnji in tlačani z delitvijo vlog niso strinjali. Žal zgodovina tudi kaže, in samo v taki interpretaciji se z dr. Tajnikarjem strinjam, da človeštvo vselej, kadar mu družbena organiziranost to dopusti, razpade na bogate, ki do svojega bogastva pridejo tako, da druge pehajo v revščino, in te druge. In ker je odločanje o organiziranosti družbe v rokah bogatih, je jasno, da jo (skupaj s svojimi ekonomskimi teoretiki) določajo tako, da ostaja delitev na bogate in revne nespremenjena. Reševanje sedanje krize poteka natanko po tem vzorcu.

Dr. Tajnikar očitno meni, da ni treba postaviti pod vprašaj ključne krivice kapitalizma, da presežna vrednost proizvoda v celoti pripada lastniku in ne vsem, ki so jo ustvarili. Zame je to tatvina, zanj je to očitno naraven pojav: če bi mislil drugače, bi morda le videl kako zdravilo za obstoječi model kapitalizma. Morda bi lahko predstavil svoje stališče o progresivnih davkih, o minimalni še dostojni plači, o delitvi dobička med zaposlene in ne le lastnike, o delavskem soupravljanju, o globalnem davčnem sistemu in globalni solidarnosti itd. Namesto tega pravi, da je edina možnost, da sprejmemo razslojevanje kot normalen proizvod kapitalizma in skušamo popravljati učinke. Njegovo zdravilo za lajšanje trpljenja je filantropija. Dr. Tajnikar ob tem celo spregleduje razprave nekaterih svojih kolegov, ki trdijo, da je dobrodelnost škodljiva. Pa tudi če izvzamem ta ekstremna mnenja, je nesporno dejstvo, da je dobrodelnost čeprav neprecenljiva pri reševanju stiske posameznikov v boju proti svetovni revščini brez moči.

Cinizem brez primere je, da dr. Tajnikar rešitev za revščino vidi prav v kapitalizmu. Takole namreč zapiše: kapitalizem koncentrira tudi bogastvo in revščino je mogoče tudi odpraviti, če le bogati pomagajo revnim. Z drugimi besedami: kakšna sreča, da bogati siromašijo druge državljane, saj jim nato lahko iz polnih denarnic vržejo nekaj kovancev. Mimogrede, zakaj pa se to ne zgodi? V Tajnikarjevem duhu normalnih pojavov bi lahko rekel, da je dobrodelnost bogatih nekaj, kar je nenaravno. Saj potem vendarle ne bi mogli investirati! Dokazati je mogoče, da je "dobrodelnost" kapitalistov v veliki večini primerov investicija, ki jim še poveča dobiček. Pa še domišljajo si, kako so dobri in kako jim mora biti človeštvo hvaležno.

Če je to edini odgovor, ki ga premore ekonomska stroka, potem se kljub Tajnikarjevi ironiji ne počutim preveč nepoklicanega, da kot zdravnik razmišljam o zdravilih za ekonomijo. Prepričan sem namreč, da ne drži trditev apologetov današnje oblike kapitalizma, da obstajata samo dva možna svetova: svet, v katerem so ljudje razdeljeni na bogate in revne, in svet, v katerem so vsi revni.

Dušan Keber