V pričakovanju tega priljubljenega praznika, ki nas vsako leto razveseli 11. novembra, smo se po vijugasti cesti ob Sotli podali med rodovitne bizeljske griče. Tako smo iz prve roke od prijaznih domačinov izvedeli, kako letos potekajo priprave nanj.

Starodavne korenine

Martinovo je še en praznik, ki je na prvi pogled videti cerkven, čeprav njegovi začetki v resnici segajo v čas daleč pred Kristusom. V poganskih časih so se naši predniki v tem poznojesenskem obdobju ob bolj ali manj bogato obloženih mizah bogovom zahvaljevali za dobro letino, v upanju, da jim bodo nadnaravne sile tudi v naslednjem letu namenile podobno blagostanje. Takrat še ni bil vezan izključno na vino, pač pa na vse poljščine in vrtnine, ki so jih ljudje pridelali - šlo je za zahvalna praznovanja ob vsakoletnem spravilu letine.

Cerkev je nato med procesom pokristjanjevanja ta močno razširjen in priljubljen ljudski praznik spremenila v god svetega Martina iz Toursa. Glavni razlog za to naj bi bilo predvsem sovpadanje njegovega goda oziroma dneva njegove smrti z jesenskimi ljudskimi obredji, saj ne vemo za nobeno vzporednico med njegovim delovanjem in vinom. Šlo je za resnično osebo, in sicer za krščanskega škofa, rojenega v začetku četrtega stoletja na današnjem Madžarskem in izredno čislanega med ljudmi. V zvezi z njim obstaja veliko zgodbic, a najbolj znan je morda po tem, da je dal polovico svojega plašča premraženemu beraču, zato da bi se lahko z njim obvaroval pred mrazom.

Današnja podoba

Danes njegov god evropske države praznujejo na različne načine, je pa pri vseh opazen kulinaričen element, povezan z jesenskim spravilom letine in pripravljanjem narave na počitek. Pri nas in na Hrvaškem gre, v skladu z našim narodnim značajem, predvsem za praznik vina. Zato na martinovo na svoj račun pridejo vsi ljubitelji žlahtne kapljice, ki jih v naših krajih ni malo. Mošt, ki od trgatve naprej vre v sodih in velja za nekaj nečistega in grešnega, naj bi se na ta dan natanko enajst minut čez enajsto ob blagoslovu spremenil v pravo, mlado vino. Takrat "svet' Martin napravi 'z mošta vin'". Poleg vina pa na ta dan nikakor ne sme manjkati polnjena gos z obveznim rdečim zeljem in mlinci, ki poskrbijo za tradicionalno martinovo pojedino.

V Sloveniji, sodobni vinogradniški in vinarski državi, kjer je kultura pitja zelo razvita, je martinovanje izredno razširjeno. Po mnenju našega etnologa Janeza Bogataja, ki je med drugim soavtor knjige Martinov praznik, smo Slovenci v martinovanju pravi evropski prvaki. O tem med drugim priča tudi dolžina praznovanja na naših tleh: zdaj traja praviloma že ves martinov teden. K nam je čaščenje Martina, sicer rojenega na sosednjem Madžarskem, prišlo šele po njegovi smrti, najverjetneje pod frankovskimi vplivi med sedmim in desetim stoletjem. Kot vseslovenski praznik se je uveljavljal od šestdesetih let naprej in v devetdesetih dosegel že tako visoko raven prepoznavnosti, da se je rodil predlog za njegovo označitev kot državni praznik. To se sicer nikoli ni zgodilo, kar pa ne spremeni dejstva, da gre za eno najbolj praznovanih priložnosti v našem kulturnem prostoru in največji jesenski dogodek nasploh.

Grenko-sladka zgodba z Bizeljskega

Med našim potepanjem po Bizeljskem nas je pot zanesla do zanimivih ljudi, ki so z nami delili svoje zgodbe in zgodbe njihove ljubljene pokrajine. Ko smo se pripeljali po cesti iz smeri Brežic, nas je s hriba na levi ponosno pozdravila klet penin Istenič, svetovno priznana znamka, ki svoje trte goji na bizeljskih tleh. Na desni nas je dober lučaj čez Sotlo že spremljala Hrvaška, na katero nas je opozoril majhen mejni prehod. Čez nekaj prevoženih lesenih smerokazov za vinotoče in repnice ob cesti se je pred nami razprostrl Drenovec na Bizeljskem s svojo očarljivo cerkvico svetega Lovrenca, kjer je svoj čas kot kaplan služboval Anton Martin Slomšek. Te službe, ki je bila njegova prva, ni sprejel z navdušenjem, saj so bili farani znani kot razpuščeni in hladni do cerkve. A s svojo gorečnostjo in predanostjo jih je hitro zvabil v božji hram, kjer so z odprtimi usti poslušali njegove prizadevne pridige. Ljudstvo si je bilo edino: Gospod Anton govorijo, kot bi rožice sadil. Za časa svojega dveletnega službovanja v tem vinorodnem okolišu je zložil celo nekaj pesmi, ki so ponarodele, med njimi najbolj znano En hribček bom kupil.

Slomška že davno ni več, hodi pa po istih krajih mnogo ljudi, ki med hribčki in vinogradi ob sajenju trte in pridelovanju grozdja še vedno iščejo svoj zaslužek in duševni mir. Letos jim je bilo oboje vzeto - v katastrofalni toči 11. julija je večina grozdja predčasno podlegla pod neusmiljenimi kepami ledu. Nemočni krajani so lahko le gledali, kako jim v nekaj grozljivih minutah pred njihovimi očmi poleg celoletnega truda izginja celoten pridelek. Vse minute, napori in ljubezen, ki so jih vložili v svoje trte, so bili zaman. Poleg grozdja so bili uničeni tudi drugi sadovi na vrtovih in drevesih; skupile so jo strehe, ki jih še vedno popravljajo, avtomobili in živali. A življenje teče dalje in tudi Bizeljanci so se znašli na različne načine. Nekateri so kupili grozdje od drugih pridelovalcev, katerih vinogradi so po čudežu ostali nedotaknjeni, ali pa od vinogradnikov iz drugih vinskih rajonov.

Občutek gotovo ni enak, nam je povedala krajanka Natalija Ajster iz vinotoča Malus, a pomembno je, da se kljub katastrofi borimo naprej. Čeprav so večinoma gole trte prikrajšane za bogastvo jesenskih barv in stalen opomnik prebivalcem, da je bil letos njihov naravni cikel grobo prekinjen, čeprav za časa trgatev v vinogradih niso peli klopotci in čeprav bodo trte potrebovale vsaj leto, dve za popolno regeneracijo, so Bizeljanci stopili skupaj in tudi letos organizirali martinovanje. Tako Društvo ljubiteljev bizeljčana prisrčno vabi na martinovanje v soboto, 12. novembra 2011, ob 17. uri v zadružnem domu Bizeljsko, kjer se bodo predstavili vinogradniki, vinogradniška ter ostala lokalna društva in obiskovalcem ponudili vina za pokušino. Zabava se bo nato v ogrevanem šotoru ob zvoku raznih ansamblov in pihalnih orkestrov nadaljevala do zgodnjih jutranjih ur, vmes pa bo tudi krst oziroma blagoslov mošta.

Slovenija: med tradicijo in inovacijo

V Sloveniji imamo tri vinorodne dežele: Primorsko, Podravje in Posavje. Običaji praznovanja na teh treh območjih se zgodovinsko razlikujejo, čeprav postajajo v zadnjem času vse bolj poenoteni. Predvsem v zadnjih dvajsetih letih, ko je martinovanje dobilo status enega najbolj razširjenih in priljubljenih praznikov pri nas in ga na veliko praznujejo tudi v Podravju, kjer ni bilo vedno tako močno prisotno. Janez Bogataj to pripisuje nedavnemu razvoju vinogradniške, vinarske in vinske kulture na Slovenskem, ki je sicer zasidrana v naši kulturni in gastronomski dediščini, a je celovite razsežnosti, tudi marketinške, dobila šele v zadnjih treh desetletjih.

Danes je na primer na Primorskem ohranjena tradicija napovedovanja prihodnje letine ob praznovanju praznika Martina, drugod pa blagoslov vina in ne krst, saj je krst vina vedno pomenil redčenje vina z vodo zaradi večjega zaslužka gostilničarjev. Vsa praznovanja s svojimi mnogimi podobnostmi in razlikami pa pomenijo predvsem potrditev in razvijanje naše dolgotrajne tradicije vinogradništva. Ta je pomemben del Slovenije kot sodobne in razvite vinogradniške države, ki se s kakovostjo svojih vin z lahkoto postavi ob bok drugim vrhunskim svetovnim proizvajalcem.

Še ena pozitivna plat martinovega pa je njegova pristnost, v kateri se pomembno razlikuje od drugih, bolj komercialno obarvanih praznikov, kot so valentinovo in noč čarovnic ter tudi velika noč in božič. Razlog za to je, da martinovo ne pozna obdarovanja v materialnem smislu, pač pa le skupno veselje in hvaležnost ob polni mizi dobrot. V tem pogledu nam prinaša veliko pozitivnih sporočil, ki so v današnjem svetu še kako dobrodošla: opominja nas na moč sodelovanja med naravo in človekom, pa tudi med ljudmi samimi, ter na moč trenutkov, preživetih s prijatelji in bližnjimi ob kozarcu dobrega vina. Ponuja nam čudovito priložnost za kakovostno druženje. Na nas pa je, da te pozitivne note ne pokvarimo s pretiranim popivanjem, ki lahko vodi v vandalizem, nasilje in prezgodnjo smrt na cestah.