Marič je za reprezentanco zagotovo prvi motor. Prvi motivator, predvsem za Bauerja in Faka. Oba sta si še pred kratkim želela, da bosta, ko odrasteta, "letela" kot Janez Marič. Po drugi strani z blejsko-bohinjsko trmo in nepopustljivostjo drži visok ritem na vsakem treningu. Čeprav včasih rad malo nerga, običajno takrat, ko mu gre najbolje, vedno najde posebne izzive.

Vidi se, da v športu zares uživa. "Pred kratkim sem opravil dolg trening teka in hoje s palicami na Jezerski Stog. Vreme je bilo prekrasno, razgled pa prav idiličen," je opisal trening na 2040 metrov visoko razgledno goro med bohinjskimi Fužinskimi planinami in Velim poljem. Slednja planina pod Triglavom, na drugi strani Pokljuke, mu je še posebej ljuba, saj je cilj vsakoletnega Triatlona jeklenih.

Konec avgusta se je težko sprijaznil o tem, da ga je v nemara najbolj prestižni vzdržljivostni preizkušnji pod Triglavom, kjer vse poteka pred njegovim domačim pragom okoli Stare Fužine, ugnal nedaleč stran živeči Marjan Zupančič. Preizkušnjo v njem še kako ljubem Bohinjskem jezeru v mirnovodaškem kajaku, ki je navdušil za trening tudi že hčerko Kajo, gorskokolesarsko dirko na Pokljuko in gorski tek do Vodnikovega doma na Velem polju je doslej vedno jemal kot zlato pravilo - dober nastop na Triatlonu jeklenih, dobra zimska sezona. Po štirih zmagah se mu letos zaradi fenomenalnega Zupančiča ni izšlo.

Start Mariča na Triatlonu jeklenih je bil poleg nastopa Klemena Bauerja in Petra Dokla na najprestižnejšem kolesarskem Maratonu Alpe edina bolj medijsko odmevna športna poteza biatloncev izven svojega "vrtička". Kako se je kolesarski trening na z Girom ovenčani vzpon na Zoncolan sprevrgel v malo dirko, pa noče govoriti, čeprav je bil prvi na vrhu cestne strmine. "Potem se je predvsem veliko govorilo o prestavnih razmerjih, različnih kolesih, pnevmatikah. Prava fama se je naredila iz tega," opisuje najbolj medijsko podprt trening leta. "Kajak? Zdaj mi niti na misel več ne pride. Je že premrzlo. Na kolo pač. Tek s tekaškimi rolkami proti Soriški planini je prav prijeten. Kot nalašč za ta čas," pravi.

Potem ko so biatlonci oktobra dobili posebno darilo z neba za več kot teden dni dolg trening na snegu na Pokljuki, zaradi odjuge ne tarna. "Izkušnje so me že naučile, da je v tem obdobju bolje narediti dober trening na rolkah kot iskati terene, kjer se v slabih snežnih pogojih hitro mešajo pogoji z ledom, odjugo, običajno še na zelo kratkih krogih. Če povem po resnici, za privajanje sem na sneg potreboval vsega 500 metrov in sem drsel kot spomladi. Vseeno upam, da ga bosta bog in Brane (Gomilar, upravitelj snežnih topov) nekaj še nabruhala," se nadeja. Na prvo prizorišče gre vedno z veseljem. Zadnje dni novembra se sezona nadaljuje v zanj tako uspešnem Oestersundu. Februarja 2003 je namreč prav tam dosegel edino zmago v svetovnem pokalu, ki ga ob še treh zmagovalnih stopničkah uvršča na vrh lestvice. In prav v Oestersundu je tudi lani ujel mesto med deseterico, le tega potem v sezoni ni zmogel več ponoviti.

Ni mu pomagalo, da je bil velikokrat med najhitrejšimi v smučini. Streljanje! Zanj, ki je med biatlonce prestopil v sezoni 1998 kot najboljši smučarski tekač, je to še vedno loterija. "Pri streljanju so se v tem obdobju naredile tudi največje spremembe. V teku je zdaj nemara le več hitrih tekačev, vprašanje pa je, ali tečemo hitreje. Pri streljanju se je povprečni čas skrajšal skoraj za polovico. Za to sezono smo se načrtno lotili še hitrejšega streljanja, na povprečje 20 sekund. Veliko delam za to, trudim se in kar dobro zadevam. A trening je eno, resna tekma pa nekaj drugega. Vse je odvisno, vsako leto sem imel velika pričakovanja, vendar o njih zdaj nerad govorim. Ključna v biatlonu je sproščenost," poudarja delček ene najbolj kompleksnih zimskih panog, ki mu je pri 36 letih še vedno pravi izziv.