Stara navada fiksnega delovnega časa in prisotnosti, ki se evidentira s pomočjo zloglasne ure, je v razvitem svetu preživela (izjemoma se ohranja še v proizvodnji in v panogah, kjer narava dela zahteva strogo časovno obeležje zaradi neposrednega stika s strankami, kupci in partnerji). Medtem ko pri nas nekatere inštitucije še vedno trmasto vztrajajo pri starih (in novih) mehanskih ali elektronskih urah za evidentiranje prihodov in odhodov (njihova uvedba in uporaba dejansko ne zdržita več objektivne kritike), si napredni in razviti svet sploh več ne beli glave s predpisovanjem in kontroliranjem delovnega časa. Slednjega določa, uravnava, odreja in predpisuje posel - narava dela in stopnja njegove pomembnosti (nujnosti, neodložljivosti).
Zanimiva in dobrodošla novost (v nekaterih državah že kar tradicija) je delo v skrajšanem delovnem času, ki je na kožo napisano zlasti ženskam (v Sloveniji o tej opciji v glavnem le razpravljamo in jo formalno podpiramo, obenem pa se v praksi z njo dokaj zadržano spogledujemo). Tako številne predstavnice nežnejšega spola delajo le štiri ure na dan, tri dni na teden, deset dni na mesec, šest mesecev v letu ipd. Fleksibilnost delovnega časa (vključno s skrajšanim delovnim časom), kateri se je večini sodobnih inštitucij uspelo spretno prilagoditi brez posebnih pretresov, zapletov in stroškov, zaposlenim ženskam in moškim omogoča, da lažje in bolje urejajo svoje zasebno življenje - živijo bolj polno, zdravo in zadovoljno, hkrati pa še vedno dovolj ustvarjalno in perspektivno življenje. To jim omogoča, da se posvečajo družini, hobijem, prijateljem in sorodnikom, obenem pa ostajajo aktivni tudi v poklicu, poslu in karieri.
Druga zanimiva možnost pa je delitev obveznosti in dolžnosti oziroma dela in dejavnosti (job sharing), ki si pri nas tudi šele utira pot in prinaša vrsto privlačnih novih možnosti in priložnosti ne le za lastnike in delodajalce, marveč tudi za zaposlene in klientelo - za kupce, stranke, partnerje in (so)investitorje.
