Poznavalec področja varnosti v zdravstvu, kardiolog pediater prof. dr. Andrej Robida, je do kaznovanja posameznih zdravnikov močno kritičen, saj po njegovem prinaša še več prikrivanja napak. Po drugi strani v Sloveniji še vedno ne deluje sistem, ki bi napake preprečeval, opozarja Robida, ki je tudi predavatelj na jeseniški visoki šoli za zdravstveno nego in mariborski medicinski fakulteti.

Nedavna obsodba zdravnice Zlatke Kanič na pogojno zaporno kazen je po obsodbi dveh zdravnikov na celjskem sodišču že druga tovrstna odločitev letos. Gre sodna praksa, ki se vzpostavlja v zadnjih letih, v pravo smer?

Še vedno mislimo, da so za napako krivi "malomarni" posamezniki, sodniki pa se pri tem držijo kazenskega zakonika, ki je v tem delu milo rečeno zastarel in nevaren za paciente. To naganja strah v kosti zdravstvenim strokovnjakom in prinaša še več prikrivanja napak. Ko obtožimo posameznika, si vsi drugi rečejo, "saj nisem neumen, da bi sporočal napake". Če bi jih, mi lahko vzamejo licenco in me obsodijo kot zločinca. Kaznovanje posameznika prinaša tudi defenzivno medicino. Če karikiram, se zdravnik zaradi tega pri otroku, ki mu teče iz nosu, odloči za magnetno resonanco, možgansko tomografijo in vse mogoče laboratorijske preiskave. Pri sebi bo zdravnik vedel, da se je za preiskave odločil, da bi se zaščitil, navzven pa se bo branil - "kaj pa, če le kaj skriva pri tem pacientu" .

Morda se zdi, da se v Sloveniji na leto zgodi le ena ali dve napaki v zdravstvu, zaradi katerih pacient umre. Ocene kažejo, da zaradi napak v slovenskih bolnišnicah v resnici umre 200 do 300 ljudi na leto, kar je več kot v prometnih nesrečah, 15.000 ljudi pa doživi škodo zaradi napak. Zaradi napak v zdravstvu po nepotrebnem zapravimo okoli 300 milijonov evrov na leto, medtem ko ima zdravstvena blagajna zdaj težave zaradi nekaj deset milijonov evrov izgube.

Medtem ko kaznujemo posameznike, nimamo urejenega sistema preprečevanja napak. To med drugim pomeni, da nihče ne pogleda, kje so vzroki za napake, ki so se že zgodile. V skoraj 90 odstotkih gre za neurejen sistem, v katerem ni vgrajenih varoval, ki bi napake preprečevala. Če bi imela na primer vsaka bolnišnica natančno napisano, kaj naj zdravnik naredi in koga naj pokliče, ko ne ve, kaj storiti, bi lahko marsikaj preprečili.

Ali Slovenija pri tem ravna drugače kot druge države?

Nekatere države, na primer Hrvaška, imajo podoben sistem, medtem ko v večini razvitih evropskih držav zdravniku ne grozi zaporna kazen zaradi napake. V ZDA je razkritje napake in opravičilo pacientu oziroma svojcem del sistema, namesto kazenskih postopkov pa imajo sistem priznavanja odškodnin ob napakah. V skandinavskih državah na primer poznajo nekrivdno odškodnino. Pri nas mora posameznik sam dokazovati, da je nekdo v bolnišnici kriv za napako, da bi dobil odškodnino. To je težko, saj si zavarovalnice prizadevajo, da odškodnina ne bi bila izplačana. V primeru pokojnega Bora Nekrepa staršem ni preostalo drugega kot tožba, bolnišnica pa se je odzvala pozno.

Zdaj bo zdravniška zbornica, ki se je v primeru Nekrep močno zapletla, še enkrat odločala o zdravničini licenci, odločitev sodišča pa pomeni večji pritisk. Če licenco začasno odvzamejo, bo javnost ploskala s pripombo, da je obdobje odvzema prekratko. Če je ne bodo, bo deležna napadov javnosti, ker se ni maščevala "malomarni zdravnici".

V Sloveniji imamo težavo tudi z notranjimi nadzori v bolnišnicah, ki napake pogosto "ne odkrijejo". Ko jo zunanji nadzor kasneje odkrije, pa ustanove raje vidijo, da se poišče krivca. Tako si lahko umijejo roke, češ, našli smo "slabega" zdravnika, drugi, ki delajo pri nas, pa so dobri. V Sloveniji še vedno živimo v kulturi strahu in obtoževanja, namesto da bi imeli razvito kulturo varnosti. Velja, da nas nič ne briga, dokler nas ne dobijo, čeprav napake delamo vsi. Dogajajo se v vseh poklicih, razlika pa je v posledicah. Če kuhar dvakrat posoli hrano, ker je pozabil, da jo je enkrat že solil, je naredil napako. Po enakem principu lahko zdravnik bolniku da zdravilo, ki ga je že dobil, kar mu lahko škodi. Moj nasvet je, naj se ljudje pozanimajo, ali imajo v bolnišnici, kjer se bodo zdravili, vzpostavljene sisteme varnosti.

Vendarle pa so verjetno tudi med zdravniki kakšni, ki so malomarni in slabo delajo. V kakšnem primeru je zdravnika smiselno kaznovati oziroma umakniti iz dela s pacienti?

Sojenje in odvzem licence sta smiselna, kadar je imel nekdo namen povzročiti neupravičeno škodo pacientu. Znan je primer britanskega zdravnika, ki je pri kroničnih bolnikih opravljal nekakšno evtanazijo. Drugi tak primer so napake pod vplivom alkoholnega opoja ali drog. Tudi pri nas nekateri delajo pod vplivom alkohola, vendar vodstva zdravstvenih zavodov z različnimi izgovori to tolerirajo. Tudi če se ni zaradi tega v primeru posameznika še nič zgodilo, alkohol bistveno poveča možnost napake. Tretji utemeljen vzrok za odvzem licence in sojenje zdravniku so po moji oceni zdravilski prijemi, ki pripeljejo do škode za pacienta. Pri nas imamo do zdravilstva nenavaden odnos - zdaj policija dva zdravilca z Gorenjskega preiskuje zaradi utaje davkov, ne pa zato, ker sta pri tem umrla dva bolnika.

Tudi med zdravniki in medicinskimi sestrami pa so, tako kot v drugih poklicih, strokovno dobri, povprečni in tudi slabi zaposleni. Vsak menedžer bi moral vedeti, kaj storiti pri slabih zaposlenih, vendar bi morali zato meriti njihovo delo. Včasih kdo reče, da se zdravniškega dela ne da meriti, vendar ga zgolj nočemo meriti. Bolnišnice, ki se pri kazalnikih kakovosti zdravniške zbornice odrežejo slabo, naslednje leto na primer ne sporočijo podatkov.

Imajo zaposleni v zdravstvu še vedno odklonilen odnos tudi do sistematičnega preprečevanja napak?

Znanost o varnosti in kakovosti predvideva preprosta orodja, na primer vsakokratno preverjanje, ali imamo pred seboj pravega pacienta in označevanje mest, ki jih je treba operirati. Ko nekaj počneš zelo dolgo, si prepričan, da vse delo zelo dobro poznaš. To pa še ne pomeni, da tvoji sodelavci v timu vedo, kaj imaš v glavi. Na Hrvaškem so zaradi tega, ker se nam nekatere stvari zdijo samoumevne, pacientu na primer odstranili napačno ledvico. Kritičen trenutek z vidika napak je tudi predaja pacienta med delovnimi izmenami ali v dežurstvih. Zato bi morali standardizirati komunikacijo, kaj je treba sodelavcem povedati, da ne bi česa izpustili. Žal se za zdaj z napakami večinoma ukvarjamo le, kadar pacient umre ali utrpi težko in trajno posledico za svoje zdravje.