Umestitev v televizijski spored priča, da je nadaljevanka namenjena večinskemu, mainstream občinstvu in ne morda kakšni manjšinski subkulturi. To bi lahko (zmotno) interpretirali kot znamenje odprtosti slovenske družbe, saj je ena od treh enakovredno zastopanih družin v nadaljevanki gejevski par s posvojeno dojenčico - zatorej prav tista "sporna" oblika družine, proti kateri tako goreče udriha del slovenske javnosti v "razpravah" o novem družinskem zakoniku.

Čeprav je Sodobna družina namenjena "večinskemu" gledalstvu, jo je pri nas videlo relativno malo ljudi. Razlog je nadvse banalen: tuja produkcija. Asist. dr. Dejan Jontes s katedre za medijske in komunikacijske študije na FDV pojasnjuje, da raziskave kljub domnevni amerikanizaciji okusa namreč kažejo močno prevlado domačijskega diskurza. "Raziskava Medijska potrošnja, razred in kulturna stratifikacija, ki je potekala le v Ljubljani in Mariboru in je torej zajela le urbano prebivalstvo, je pokazala, da skoraj vsa tuja pop kultura, ki je v tujini zelo dobro kritiško sprejeta in tudi relativno dobro gledana, pri nas ne le da ni gledana, ampak je gledalci sploh ne poznajo. Denimo za serijo Razočarane gospodinje, ki jo pri nas predvajajo že sedmo sezono, ni niti slišalo 23 odstotkov anketirancev, odlične BBC-jeve situacijske komedije Starši v manjšini, ki jo je predvajala tudi nacionalka, pa ne pozna skoraj 70 odstotkov vprašanih. Ljudje gledajo predvsem domačo produkcijo, od katere je absolutna zmagovalka nanizanka Lepo je biti sosed, ki je všeč ali zelo všeč skoraj 30 odstotkom vprašanih, ob njej pa še pogovorne in varietejske oddaje."

(Anti)heroji delavskega razreda

Dr. Jontes poudarja, da je ob deležu gledanosti treba upoštevati tudi razredno strukturo gledalcev. "Pri nanizanki Lepo je biti sosed pa tudi resničnostnem šovu Big Brother slavnih je korelacija neverjetna. Nanizanka je všeč oziroma zelo všeč predvsem gledalcem z osnovnošolsko in srednjo poklicno izobrazbo, že od splošne srednješolske izobrazbe pa se trend obrne."

Delavci pa niso le večinski gledalci omenjene televizijske serije, ampak tudi njeni osrednji protagonisti - zakonska para Špeh in Sagadin sta namreč stereotipno upodobljena predstavnika delavskega razreda. Simptomatično je, da kljub takšnemu karikiranemu okvirjanju sam delavski razred ostaja povsem netematiziran, kar je značilno za žanr situacijske komedije nasploh. Ena redkih izjem je Roseanne (1988-1997), ki je bila nekaj časa najbolj gledana nanizanka v ZDA, videli pa smo jo tudi pri nas. "Glavni lik Roseanne Barr na neki način potrjuje stereotipe o nespodobnosti delavskega razreda, a jih obenem subvertira s tem, da zelo jasno, neposredno tematizira svoj razredni položaj: nenehno se upira šefu, problematizira svojo plačo in se norčuje iz svoje pozicije." pojasnjuje dr. Jontes.

Praviloma pa je delavski razred reprezentiran le posredno, kot skupek najrazličnejših kulturnih praks: skromnega in neokusno opremljenega domovanja, nezdravega prehranjevanja, "ljudskega" okusa za umetnost, preprostega izražanja... Najpomembnejši element je stereotipno prikazovanje (zakonskega) para, ki ga poganja domnevno naravna bitka med spoloma.

Družinski raj srednjega razreda

V (ameriških) sitcomih, ki portretirajo delavski razred, je vse od petdesetih let prejšnjega stoletja dalje moški predstavljen kot neumen, nekompetenten in nezrel. Primer takšne reprezentacije je po Jontesovem mnenju tudi osrednji lik v domači nadaljevanki Lepo je biti sosed: "Beno je arhetip burkeža iz delavskega razreda. Ni težko najti podobnosti med njim in liki v podobnih ameriških situacijskih komedijah, recimo Alom Bundyjem iz serije Poročen z otroki (Married with Children). Beno - ki je skoraj v vsaki epizodi vsaj en del večera oblečen samo v spodnjo majico - je nacionalist in seksist, pije pivo patriot, ne mara Hrvatov in Romov, govori pa v štajerskem dialektu."

Razredni predznak njegovega lika pride najbolj do izraza, če ga primerjamo z osrednjim moškim likom iz družinske komedije Moji, tvoji, najini, ki jo je predvajala nacionalna televizija. Omenjena nanizanka prav tako stereotipno prikazuje družino srednjega razreda in reproducira večino mitov, povezanih z njim: živijo v veliki sodobno opremljeni hiši, ženski del družine je vegetarijanski, so fit in moderno oblečeni... V nasprotju z brezposelnim primitivnim Benom je "srednjerazredni" Blaž, direktor manjšega podjetja v krizi, prikazan kot privlačen, uglajen ter ljubeč partner in oče.

V sitcomih sicer obstajajo tudi značilne razlike pri reprezentiranju žensk delavskega in srednjega razreda, vendar so manj izrazite. Ženske delavskega razreda so tako praviloma predstavljene kot brez okusa oziroma z manj okusa in sloga kot ženske srednjega razreda, v drugih pogledih pa ne odstopajo bistveno od svojih bolje situiranih vrstnic. Pomembnejša kot razredna je namreč spolna distinkcija. "Cela vrsta 'delavskih' situacijskih komedij upodablja inteligentne, duhovite in privlačne žene, poročene z nesposobnimi, zanemarjenimi in nezrelimi moškimi. Čeprav so ti pogosto seksisti, so hkrati demaskulinizirani, kar se kaže predvsem v odnosu do žene, ki so ji v vseh vidikih podrejeni, predvsem intelektualno," razčlenjuje dr. Jontes.

Ena redkih izjem, ki subvertira ta kliše, je lik svojeglave, neukrotljive ženske, ki jo pooseblja Roseanne Barr iz že omenjene serije Roseanne. Po Jontesovem mnenju gre namreč za lik, ki krši tako kode meščanske spodobnosti kot tudi kode ženstvenosti.

V sitcomih, ki prikazujejo delavske družine, je neizčrpen vir humornih zapletov stereotipiziran odnos med moškim in žensko, odnos z otroki pa je potisnjen v drugi plan. Otroci so praviloma predstavljeni kot pametnejši, odgovornejši in zrelejši od očeta, ki je v najboljšem primeru neškodljiv, v najslabšem pa sramota. Nasprotno pa so za situacijske komedije, ki upodabljajo družine srednjega razreda, značilni predvsem zapleti, osredotočeni na odnos starši-otroci. V njih so starši inteligentni in zreli, odnosi v družini pa harmonični.

V tem širšem (razrednem) kontekstu je treba obravnavati tudi ameriško serijo Sodobna družina, v kateri nastopajo tri sorodstveno povezane družine, ki so si na prvi pogled zelo različne: ob "tradicionalni" nuklearni družini, ki jo sestavljajo oče, mama in trije otroci, imamo še gejevski par s posvojeno (vietnamsko) dojenčico ter ločenega očeta oziroma dedka, ki se je vnovič poročil z občutno mlajšo Kubanko in posvojil njenega skoraj najstniškega sina. A kljub tej (družinski, etnični, seksualni) "drugačnosti" so vse tri družine tako ekonomsko kot po življenjskem stilu zelo homogene. Že ob najavni špici nam postane jasno, da so vsi protagonisti dobro situirani predstavniki srednjega razreda: živijo v razkošnih vilah, imajo po dva dobra avtomobila, so vselej modno urejeni... In to sredi ene najhujših politično-ekonomskih kriz!

Normalizacija homoseksualnosti

Glede na homofobnost slovenske družbe nas pri nanizanki lahko pozitivno preseneti dejstvo, da je v njej prikazan gejevski par z otrokom. Ali je to znamenje naprednosti, če ne že subverzivnosti serije? Doc. dr. Roman Kuhar s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani opozarja, da je pri tovrstnih oznakah treba biti previden. "V zadnjih desetih letih je navzočnost homoseksualnega lika v sitcomih prej pravilo kot izjema, razlog zanjo pa je v prvi vrsti ekonomski. Tovrstne nadaljevanke namreč zelo spretno izkoriščajo to, čemur rečemo roza ekonomija, skratka gejevsko in lezbično občinstvo, ki je zagotovo lačno takšnih prizorov."

Pa vendarle ne gre vseh medijskih reprezentacij homoseksualnosti metati v isti koš. Dr. Kuhar pojasnjuje, da je, zgodovinsko gledano, več faz: "Če gledamo zgodovino, kako so bile na splošno reprezentirane manjšine - ne le v nadaljevankah, ampak tudi na filmu - je več faz. Prva faza je, da sploh niso reprezentirane, so torej nevidne. Druga faza je, da vstopijo v medijske reprezentacije v vlogi nekoga, ki se mu smejimo. Tak lik je težko sprejeti kot neki resen, odgovoren lik; pri nas so na tak način reprezentirani denimo južnjaki. Tretja faza je, ko se ti liki pojavljajo v različnih vlogah, ki pa so zelo previdno izbrane, da ne ogrožajo večinskega prebivalstva. Zadnja faza je, ko imajo manjšine - denimo geji in lezbijke - svoje romantično oziroma partnersko življenje pa tudi stike z otroki. Ker se otroke razume kot najbolj ranljiv del družbe, je reprezentacija manjšine, ki ima interakcijo z otroki, znamenje neke oblike sprejemljivosti."

Reprezentacijo gejevskega para iz situacijske komedije Sodobna družina bi tako lahko uvrstili v zadnjo, četrto fazo. Zanimivo je, da v slovenskih televizijskih serijah - ob skoraj nični navzočnosti - še nimamo gejevskega lika, ki bi bil resen. Domača produkcija je, tako kaže, še vedno zataknjena na ravni smešenja, "dober" primer katerega je lik Luka iz nekdaj dokaj priljubljene nanizanke TV Dober dan.

Pri Sodobni družini gejevski par z otrokom v ničemer bistveno ne odstopa od preostalih dveh družin: ne glede življenjskega stila, pogledov na vzgojo ali partnerskega odnosa. Na neki način gre torej za popolno normalizacijo homoseksualnosti, katere druga plat pa je izguba lastne identitete. Dr. Roman Kuhar pojasnjuje, da je na ta pojav mogoče gledati na dva načina: "Po eni strani se poskuša pokazati, da homoseksualci - oziroma druge manjšine - niso nič drugačni od večinskega prebivalstva. To je smer normalizacije, zaradi katere pa se ukinja razlike. Na tej točki vedno nastaja napetost: prikazati se moraš kot enak, da bi dobil enake pravice. Do takšne normalizacije je na eni strani treba biti kritičen, a v primerjavi s predhodnimi medijskimi reprezentacijami vendarle pomeni pomemben korak naprej."

Ustvarjalci nadaljevanke Sodobna družina so postavili homoseksualni par v zelo heteronormativni kontekst, kar pomeni, da se je z njuno vlogo mogoče poistovetiti ne glede na spolno usmerjenost. "V smislu normalizacije se tudi v gejevskem paru vloge porazdelijo - imamo feminiziranega in 'pravega' moškega, torej gre za imitacijo heteroseksualnega para. Če bi bilo nedoločljivo, kdo je moški in kdo ženska, bi to pri gledalcih povzročalo neko frustracijo, zato ustvarjalci raje igrajo na utečene stereotipe: feminiziran moški je bolj emocionalen in smešen, 'pravi' moški pa je bolj racionalen in resen ter je edini zaposlen. To je nuklearna družina iz petdesetih let!" pribije dr. Kuhar.

Zadovoljne gospodinje in enakopravni otroci

Ta konservativna (ekonomska) delitev med spoloma na žalost velja za vse tri družine. V vseh so partnerski odnosi sicer ljubeči in relativno enakopravni, vendar obe ženi - tako kot feminiziran gej - ostajata doma, medtem ko imata njuna moža (uspešno) kariero. Njihova ekonomska odvisnost ostaja povsem netematizirana. Še več: njihov status gospodinj ni z ničimer utemeljen v sami zgodbi, niti ne vpliva bistveno na njen potek. Zatorej razlog zanj velja iskati zunaj televizijske realnosti: v času rastoče brezposelnosti povečati družbeni ugled stay-at-home moms.

V tem pogledu so "sodobne družine" presenetljivo podobne tistim iz "srednjerazrednih" sitcomov petdesetih let, v katerih so vedno urejene ustrežljive žene sesale prah, medtem ko so bili moški v službi. Ta model se je začel krhati že v šestdesetih in sedemdesetih letih, a enakopravnost med spoloma je bila v polni meri reprezentirana šele v osemdesetih, ko je mesto pred kamero in za njo zavzela tako imenovana baby boom generacija. Nazorna primera sta izjemno priljubljeni situacijski komediji Cosbyjevi (The Cosby Show) in Družinske vezi (Family Ties) - v prvi je bila mama zaposlena kot odvetnica, v drugi kot arhitektka. V ospredju obeh pa niso le liberalna stališča babyboomerjev do partnerskih odnosov, ampak tudi njihov spremenjen pogled na vzgojo.

V osemdesetih letih je v sitcomih prišlo še do ene pomembne novosti - liki otrok so postajali vse pomembnejši. Tako je denimo igralec Michael J. Fox iz Družinskih vezi postal izjemno priljubljen pri (pred)najstniških dekletih in bil slednjič deležen več pozornosti kot njegovi televizijski starši. Razlog je bilo predvsem dejstvo, da so najstniki tako imenovane generacije X ob baby boom starših postali vse številnejši in tudi ekonomsko vse močnejši "odjemalci" televizijskega programa.

Tudi v Sodobni družini je navzoč demokratičen odnos med starši in otroki, za katerega je značilno neskončno pogajanje oziroma izmenjevanje argumentov za in proti. Starši niso prikazani kot nezmotljive avtoritete; tudi sami morajo nenehno reflektirati lastna stališča in priznavati napake, saj jih k temu silijo njihovi otroci, ki jim neizprosno držijo ogledalo.

Humor brez bodic

Sodobna družina je zagotovo odlično odigrana situacijska komedija, ob kateri se pogosto na glas krohotamo. Pa se v njenem humorju skriva tudi ost družbene kritike? Kot smo videli, žal ne. Dr. Dejan Jontes je prepričan, da ji to v veliki meri onemogoča že sam žanr sitcoma, v katerem gre za dnevni zaplet, ki se mora razrešiti do konca oddaje, ko se ponovno vzpostavi status quo. Po njegovem mnenju je treba inovativnost oziroma naprednost serije iskati predvsem v njeni formi.

Kljub konservativnosti žanra pa včasih (po naključju) vendarle pride do kontroverznosti. "Tak je bil denimo sitcom Murphy Brown, v katerem je Murphy v začetku devetdesetih, ko je bila nadaljevanka že zelo priljubljena, postala mati samohranilka. To je v Ameriki sprožilo burne reakcije. Takratni podpredsednik in predsedniški protikandidat Billa Clintona Dan Quayle je namreč njen primer uporabil kot simbol propada moralnih in družinskih vrednot, kar je po njegovem mnenju privedlo tudi do velikih rasnih nemirov v Los Angelesu v tistem času."

Danes (televizijske) enostarševske družine seveda niso nikakršen tabu več. "Do absurda prignana reprezentacija takšne družine, kjer pa je samohranilec oče, je serija Dva moža in pol (Two And A Half Men), v kateri pride oče s sinom živet k svojemu hedonističnemu bratu, ki je popoln ženskar."

Kot primer najradikalnejše reprezentacije družine v tem trenutku pa Jontes izpostavlja angleško serijo Shameless, ki so jo že priredili tudi za ameriško televizijo in je odlično sprejeta tako pri kritikih kot gledalcih. "Govori o družini s šestimi otroki - vse od najmanjšega, ki je komaj shodil, do problematičnih srednješolcev - ki jo je zapustila mama, oče pa je pijanec, zato zanjo skrbi najstarejša hči. Živijo v razpadli hiši v predmestju od socialne podpore mrtve tete, ki so jo pridobili s prevaro. Serija se dotika vseh tem - od strategij preživetja do nevsakdanjih spolnih praks, v ospredju pa je solidarnost znotraj delavskega razreda. Gre za enega redkih mainstream prikazov delavstva, kjer v ospredju ni pokroviteljsko moraliziranje in individualiziranje, ampak tematiziranje strukturnih pogojev, ki so posredno krivi za neuspeh glavnih likov."

V nasprotju z idealizirano podobo srednjega razreda v Sodobni družini televizijska serija Shameless torej prikazuje vse prej kot rajsko družbeno stvarnost delavskega razreda. Zanimivo bo videti, na kakšen način bo ta prikazana v novi "reinkarnaciji" Roseanne. Glavna igralka Roseanne Barr naj bi namreč že podpisala pogodbo za novo humoristično serijo Downwardly Mobile, v ospredju katere bo "modroovratniška" družina iz prikoličarskega naselja.