Nizozemski ekonomist in finančnik je bil dobrodošla izbira za Berlin, ko se je svoji trdni valuti odrekal v podporo prihajajočemu evru, saj se je kot državni bankir izkazal prav z za nizozemsko gospodarstvo blagodejno navezavo guldna na nemško marko. Takrat si je prislužil tudi vzdevek "petnajstminutnež" zaradi takojšnjega reagiranja na spremembe nemških obrestnih mer. Parizu je nemško veselje nad Duisenbergom šlo nekoliko v nos, v noben zapisnik pa ni prišlo, da je njegovo imenovanje pogojeval s polovičnim mandatom, po katerem bo vodilni sedež v ECB prevzel takratni guverner Banque de France Jean-Claude Trichet. Ostalo je torej zgolj pri govoricah, ki pa so se leta 2003 vendarle uresničile z nekajmesečnim zamikom, ker se je za Trichetom leta 2003 še vlekla afera s poneverbami v Crédit Lyonnais.

Trichet naj bi po polnem osemletnem mandatu krmilo evropske evrske barke, v katero so že tretje leto butali vse močnejši valovi dolžniške krize, predal Nemcu, a so se v začetku letošnjega leta štrene zmešale. Guverner Bundesbank Axel Weber je nepričakovano napovedal odstop s tega položaja in se s tem avtomatično izključil iz kandidature za vodstvo ECB. Vrata vanj so se nenadoma na široko odprla Mariu Draghiju, italijanskemu guvernerju z vsajenimi nemškimi bančnimi možgani. Pomisleke je znova izrazila Francija, ne zaradi Draghija samega, marveč zaradi po novem dveh Italijanov v šestčlanskem izvršilnem odboru. Lorenzu Biniju Smaghiju namreč mandat poteče šele leta 2013 in ga ni mogoče odpoklicati. Čeprav je Berlusconi na letošnjem julijskem vrhu zavrnil možnost, da Smaghi prevzame izpraznjeno mesto guvernerja italijanske banke, je Francija Draghija podprla po Smaghijevi obljubi Sarkozyju, da bo do konca letošnjega leta odstopil in naredil prostor francoskemu predstavniku ob siceršnjih portugalskem, španskem, belgijskem in nemškem. Italijansko-francoski vložek v izbor novega predsednika ECB je bil za nekatere komentatorje svojevrsten preizkus neodvisnosti centralne banke, Smaghi pa je v nekem trenutku svoj neprijeten položaj v tem prepiru enačil s Thomasom Morom, ki so ga leta 1535 usmrtili, ker je nasprotoval kralju Henriku VIII.

"Stabilnostna" monetarna politika

Draghi je ohranil hladno kri z zanj prislovičnim časom za razmislek. Tudi po izvolitvi za guvernerja je ostal zvest načelu, da se ne izpostavlja, z izjemo zagotavljanja, da se ima za križarja v boju proti inflaciji. Monetarna politika mora zanj "najprej in predvsem stremeti k cenovni stabilnosti", je moto, ki daje vedeti, da "stabilnostna" monetarna politika njegovega predhodnika Tricheta ne bo doživela sprememb. Zdaj, ko je prevzel položaj, lahko seveda ubere svojo pot, a bi bilo za poznavalce veliko presenečenje, če bi izvajal hitre zasuke. Že kot guverner italijanske banke od leta 2005 je bil znan kot previden in premišljen ter za nekatere celo prepočasen pri odločanju. Ni čudno torej, da so nekateri analitiki prvi sklep sveta ECB pod njegovim vodstvom o znižanju temeljne obrestne mere z 1,5 na 1,25 odstotka sprejeli kot šok, saj je teoretično v nasprotju z osnovnim ciljem ECB in Draghijevo mantro nadzorovanja inflacije.

A očitno je novi mož na čelu evropske centralne banke skupaj s 17 nacionalnimi guvernerji, ki so soglašali z znižanjem, prepričan, da bo polžja rast evropskega BDP inflacijo v evroobmočju že v nekaj mesecih s sedanjih treh zbila pod dva odstotka. Na neki način je s tem pospravil, ne pa tudi zamenjal Trichetovo mizo, saj je bilo praktično edini razlog, da ni ECB že septembra znižala temeljne obrestne mere, trmasto vztrajanje zdaj že bivšega predsednika, naj njegov panični julijski odgovor na inflacijski trend z zvišano temeljno obrestno mero razreši naslednik.

Znižanje temeljne obrestne mere na letošnjo aprilsko, a še vedno nad prej skoraj celoletno enoodstotno raven, ni bilo presenetljivo samo po sebi, ampak zaradi špekulacij, ki se lepijo na Draghija vse od njegovega imenovanja. Glavno vprašanje je bilo, kako energično bo po novem ECB intervenirala na trgu državnih obveznic oziroma pri stroških novih posojil zaradi nezavidljivega položaja, v katerem se je pri tem znašla tudi njegova Italija. Vsaka Draghijeva poteza se bo ocenjevala skozi ta očala, še posebej če bo neposredno zadevala Italijo, kar je lahko za slednjo dvorezen meč, saj bo "njen" predsednik v ECB morda skušal napačno dokazovati, da je v ničemer ne preferira. No, prva Draghijeva odločitev zagotovo ni bila takšna, zato pa je hitro sprožila ugibanja, ali ne obrača krmila v smeri ameriške centralne banke (FED).

"Kakšen začetek. Očitno je, da se je ECB nalezla virusa krize in počne vse, kar more, da bi preprečila vsesplošno recesijo. Veliko vprašanje sedaj je, ali je ECB pripravljena storiti vse, da prepreči širitev krize prezadolženosti v območju evra in postane brezpogojni posojilodajalec na koncu verige," je tako v četrtek Reuters navajal Carstena Brzeskega, ekonomista v nizozemski finančni družbi ING. Zveni zapleteno, a pomeni natančno to, kar počne ameriški FED, ko poleg stabilnosti cen opravlja doslej ECB še nedodeljeno nalogo zagotavljanja polne zaposlenosti oziroma investicijske živosti. Ali to pomeni, da bo ECB začela tiskati evre? Čeprav prihaja iz države, ki je do uvedbe evra svoje gospodarske, strukturne in tudi dolžniške probleme reševala na ta način ter prek politično kontaminirane centralne banke z nedavno še dosmrtnimi guvernerji, je malo verjetno, da bi se sredi Frankfurta njegov monetarni pristop, ki je bil v Rimu povsem blizu evropskemu severu z Nemčijo na čelu, pojužnačil oziroma poitalijanil.

Draghi je že šest let vpleten v delo ECB, saj je kot guverner italijanske centralne banke sodeloval pri odločitvah sveta ECB. V njegov prid govorijo tudi prejšnje izkušnje pri vodenju finančnih institucij, senco dvoma pa je razjasnil na spomladanskem zaslišanju v evropskem parlamentu. Zadevala je njegovo delovanje v banki Goldman Sachs International, kjer je bil v letih od 2002 do 2005 podpredsednik in generalni direktor. Ameriška investicijska banka je bila vodilna pri upravljanju finančnih derivatov, s čimer je Grčiji omogočila preurediti finančne rezultate in s tem vstop v evro, a je to počela leta 2001, torej pred Draghijevim prihodom.

Ni jastreb kot Trichet

Kljub pregledni karieri pa njegovi dosedanji sodelavci trdijo, da se ga ne da enostavno spraviti v en predal. Omenjajo, da je izredno diskreten, tudi introvertiran, zelo zadržan. V nobenem primeru ne velja za jastreba, kakršen je (bil) Trichet, zato pa je pragmatičen in pripisujejo mu politično intuicijo. Njegov pristop ni dogmatičen, vsako svojo potezo pa naj bi pazljivo preračunal. Da je vso okolico do svojega nastopa prepuščal ugibanjem, mu zna koristiti, saj to napoveduje presenečenja, ki jih ob njegovem imenovanju nihče od evropskih voditeljev ni vzel v zakup, bodo pa potrebna, če se želijo evropski politični in finančni guruji izvleči iz godlje, v katero so se sami spravili.

Mario Draghi pobira vroč kostanj, ki se ga je Trichet z nemško in francosko pomočjo izogibal, a se tudi z izsiljenim grškim odstopom od referenduma o pogojih nadaljnje evropske finančne pomoči prezadolženi evrski državi ne bo ohladil. Pri tem bo bolj od politike obrestnih mer pomemben njegov odnos do odkupovanja obveznic tako imenovanih ranljivih članic evra, ki jih ima ECB že za 170 milijard evrov in s katerim po mnenju bolj konservativnih ekonomistov presega mandat centralne banke. Še poleti se je namreč zdelo, da ECB v okrepljeni vlogi evropskega mehanizma za stabilizacijo evra (EFSF), ki bo po novem lahko služil tudi za nakup državnih obveznic, vidi priložnost za umik s trga državnega dolga. Kakšna bo politika vlade pod vodstvom novega predsednika Maria Draghija, še ni znano, a ECB z nakupom obveznic ranljivih držav prevzema precejšnja tveganja in jih bo očitno še v večji meri morala v prihodnje. Se bo uresničil nemški pomislek, da bo novi predsednik ECB "mehak" do nepremišljenih južnoevrskih držav? Bo podaljšana roka nemškega pritiska na rimsko vlado, kot se bojijo Italijani? Odgovor bo hitro na mizi, kajti čas za razmislek se je iztekel. Mariu Draghiju v nasprotju z njegovo domnevno naravo že prvi dan v novi službi.