Dr. Dušan Keber me je v svoji kolumni (Dnevnikov Objektiv, 29. oktobra 2011) lepo podučil o revščini. To je naredil na njemu lasten način, po katerem znajo zdravniki zdraviti tudi ekonomijo. Kljub temu sem se drznil napisati kratek komentar na njegov komentar!Dr. Keber, odkar smo iznašli parni stroj in je nastala industrijska revolucija, je zgodovina večkrat potrdila, da je zdaleč najbolj superioren gospodarski sistem tak, ki temelji na zasebni lastnini in tržni koordinaciji gospodarske dejavnosti. Reče se mu kapitalistični gospodarski sistem. Kasneje je dobil konkurenta v socialističnih gospodarskih sistemih, kamor štejemo tudi samoupravni ali delavsko upravljani tržni sistem, vendar je s svojo učinkovitostjo izrinil iz obličja Zemlje vse konkurente. V človeški zgodovini so pač vedno prevladali učinkovitejši gospodarski sistemi in izrinili manj učinkovite. Zato danes niti v družbeni praksi niti v literaturi zagotovo ni nobene alternative kapitalističnemu gospodarskemu sistemu. Zasebna lastnina in trg bosta do konca najinega življenja, dr. Keber, glavni značilnosti vseh gospodarstev v svetu.Za kapitalistični gospodarski sistem pa je značilno, da vodi do razslojevanja v družbi na bogate in revne! To kažeta zgodovina in praksa, pa tudi vsi ekonomski modeli rasti od Marxa do sodobnih neoklasičnih ali neoliberalnih, kot bi dejal dr. Keber. Razlog je preprosto v tem, da se v kapitalizmu gospodarski subjekti delijo na delavce in kapitaliste. Poleg tega nekaj revščine izvira tudi iz človekovih značilnosti, ki so bolj večne kot kapitalizem. Zato je revščina v sodobnem gospodarstvu (zgodovinsko) normalen pojav. Ni normalna za posameznika, je pa normalna za kapitalistični gospodarski sistem.Če je tako, imate v boju proti revščini dve alternativi, ki sta dobro znani iz zgodovine delavskih gibanj. Lahko zahtevate spremembo gospodarskega sistema, torej kapitalizma. To so začeli sanjati komunisti, a danes vemo, da alternative kapitalističnemu gospodarskemu sistemu ni. So različice tega sistema, a tudi z vidika razslojevanja družbe nobena različica ni alternativa temu sistemu. Druga možnost pa je, da sprejmete razslojevanje in s tem tudi revščino kot normalen proizvod kapitalizma in skušate popravljati učinke. Potem ste v skladu z lepo tradicijo socialne demokracije. V tem primeru revščine ne stigmatizirate, pač pa izkoristite vse institucije - tudi civilne družbe, kot sta Rdeči križ ali Karitas -, da revščino zmanjšate ali celo odpravite. Da bo dr. Kebru lažje razumljivo, predlagam torej, da ravnamo tako, kot bi naredili zdravniki, da bolnik z neozdravljivo boleznijo od nje ne trpi in ne umre, čeprav se od nje tudi nikoli ne more do konca ozdraviti.Ampak dr. Keber bi se raje podal na okope, filozofiral o zgodovinskih alternativah in bil revolucionarni boj proti kapitalizmu. Spoštujem tudi take. Na žalost pa bo veliko revnih med njegovim filozofiranjem na poti do njegove zmage trpelo in umiralo. Zato bi jim jaz - po zgledu originalne socialne demokracije - raje pomagal kar sedaj, zgodovino pa prepustil razvoju produktivnih sil. Kapitalizem namreč koncentrira tudi bogastvo in revščino je mogoče tudi odpraviti, če le bogati pomagajo revnim. Na žalost so razni liberalni demokrati ustvarili zmoto, da je za boj z revščino dovolj, da revni pomagajo revnim.Prof. dr. Maks Tajnikarr. Dušan Keber me je v svoji kolumni (Dnevnikov Objektiv, 29. oktobra 2011) lepo podučil o revščini. To je naredil na njemu lasten način, po katerem znajo zdravniki zdraviti tudi ekonomijo. Kljub temu sem se drznil napisati kratek komentar na njegov komentar!

Dr. Keber, odkar smo iznašli parni stroj in je nastala industrijska revolucija, je zgodovina večkrat potrdila, da je zdaleč najbolj superioren gospodarski sistem tak, ki temelji na zasebni lastnini in tržni koordinaciji gospodarske dejavnosti. Reče se mu kapitalistični gospodarski sistem. Kasneje je dobil konkurenta v socialističnih gospodarskih sistemih, kamor štejemo tudi samoupravni ali delavsko upravljani tržni sistem, vendar je s svojo učinkovitostjo izrinil iz obličja Zemlje vse konkurente. V človeški zgodovini so pač vedno prevladali učinkovitejši gospodarski sistemi in izrinili manj učinkovite. Zato danes niti v družbeni praksi niti v literaturi zagotovo ni nobene alternative kapitalističnemu gospodarskemu sistemu. Zasebna lastnina in trg bosta do konca najinega življenja, dr. Keber, glavni značilnosti vseh gospodarstev v svetu.

Za kapitalistični gospodarski sistem pa je značilno, da vodi do razslojevanja v družbi na bogate in revne! To kažeta zgodovina in praksa, pa tudi vsi ekonomski modeli rasti od Marxa do sodobnih neoklasičnih ali neoliberalnih, kot bi dejal dr. Keber. Razlog je preprosto v tem, da se v kapitalizmu gospodarski subjekti delijo na delavce in kapitaliste. Poleg tega nekaj revščine izvira tudi iz človekovih značilnosti, ki so bolj večne kot kapitalizem. Zato je revščina v sodobnem gospodarstvu (zgodovinsko) normalen pojav. Ni normalna za posameznika, je pa normalna za kapitalistični gospodarski sistem.

Če je tako, imate v boju proti revščini dve alternativi, ki sta dobro znani iz zgodovine delavskih gibanj. Lahko zahtevate spremembo gospodarskega sistema, torej kapitalizma. To so začeli sanjati komunisti, a danes vemo, da alternative kapitalističnemu gospodarskemu sistemu ni. So različice tega sistema, a tudi z vidika razslojevanja družbe nobena različica ni alternativa temu sistemu. Druga možnost pa je, da sprejmete razslojevanje in s tem tudi revščino kot normalen proizvod kapitalizma in skušate popravljati učinke. Potem ste v skladu z lepo tradicijo socialne demokracije. V tem primeru revščine ne stigmatizirate, pač pa izkoristite vse institucije - tudi civilne družbe, kot sta Rdeči križ ali Karitas -, da revščino zmanjšate ali celo odpravite. Da bo dr. Kebru lažje razumljivo, predlagam torej, da ravnamo tako, kot bi naredili zdravniki, da bolnik z neozdravljivo boleznijo od nje ne trpi in ne umre, čeprav se od nje tudi nikoli ne more do konca ozdraviti.

Ampak dr. Keber bi se raje podal na okope, filozofiral o zgodovinskih alternativah in bil revolucionarni boj proti kapitalizmu. Spoštujem tudi take. Na žalost pa bo veliko revnih med njegovim filozofiranjem na poti do njegove zmage trpelo in umiralo. Zato bi jim jaz - po zgledu originalne socialne demokracije - raje pomagal kar sedaj, zgodovino pa prepustil razvoju produktivnih sil. Kapitalizem namreč koncentrira tudi bogastvo in revščino je mogoče tudi odpraviti, če le bogati pomagajo revnim. Na žalost so razni liberalni demokrati ustvarili zmoto, da je za boj z revščino dovolj, da revni pomagajo revnim.

Prof. dr. Maks Tajnikar