Zgodba ne bi zadevala nikogar razen Grkov - dobro, malo tudi Koprčanov, ponosnih na svojega slavnega sina -, če ne bi bilo vse, kar je sledilo, pravzaprav izvidniška matrica, ki zadeva vso Evropo. Pravzaprav, če dobro pomislim, še najmanj same Grke.

Konec te slavne vojne za neodvisnost je okronala mirovna konferenca v Londonu, na kateri je bilo ustanovljeno grško kraljestvo, krona pa posajena na glavo Ottu Bavarskemu, mladoletnemu katoliškemu kraljeviču, ki je tako za sedemnajsti rojstni dan dobil svoj lasten pravoslavni Disneyland in že čez nekaj dni - na britanski fregati HMS Madagascar, v spremstvu tri tisoč petsto bavarskih vojakov in troje dvornih svetovalcev - slovesno vplul v Solun. Edina grška stvar v vsej tej zgodovinski burki je bila narodna noša na zbeganem bavarskem smrkavcu.

Ah, seveda, in dolgovi: posojilo v višini šestdeset milijonov frankov, ki so ga velikodušne zahodne sile zagotovile mlademu kraljestvu za čas, dokler se ne postavi na lastne noge. In še eno, v višini dveh milijonov funtov in pol, dokler se na lastne noge ne postavi mladi grški dvor oziroma dokler mladoletni Otto ne dopolni osemnajst let.

Tako se je začela zgodba o moderni Grčiji, tista, ki je ne učijo zgodovinski učbeniki. In tako se je na Balkanu udomačila fraza "dolžan kot Grčija". Danes, po skoraj dvestotih letih državne neodvisnosti, je resno vprašanje, kdaj in koliko je bila v teh vseh dvestotih letih Grčija sploh v resnici neodvisna.

Takoj po kronanju smrkavega kralja so velike sile začele krojiti novo Grčijo po okusu svojega časa, pa tudi svojih poslovnih bilanc. Vse odtlej ne boste v njej našli ničesar več, kar bi pričalo o kakršnikoli "negrški" zgodovini, od antične in bizantinske dobe do neodvisnosti. Država je urejena kot antični tematski park, romantični ideal klasicistične Evrope, namesto porušenih vitkih turških minaretov pa so vzniknili vitki dimniki nemških, angleških in francoskih tovarn.

In ni ga, ki odtlej ne bi vladal "neodvisni" Grčiji: kralja Otta so kmalu vrgli s prestola, Zahod pa je nanj posadil še enega sedemnajstletnega smrkavca, tokrat iz - Danske. Mladoletni danski princ Christian Wilhelm Ferdinand Adolf Georg von Schleswig-Holstein-Sonderburg-Glücksburg je nenadejano postal Georgios I.

Po njegovi smrti so grški kralji skozi balkanske in svetovne vojne kolebali od ene do druge strani, se menjavali in odstranjevali s prestola, poskus grških partizanov po drugi svetovni vojni, da bi vzpostavili republiko, pa je bil zatrt ob asistenci političnih botrov iz Londona in Moskve, ki je v novi delitvi sveta Grčijo prepustila Zahodu. V tem času v zgodbo vstopijo še Američani, Marshallov plan je Grkom omogočil nova posojila za čas, dokler se grški turizem ne postavi na noge, CIA pa je uspešno organizirala vojaške udare in pazila, da ne bi njihova pravoslavna podružnica zašla s poti.

Končno je bila pred tridesetimi leti - ko je po referendumu, zadnjem do današnjih dni, postala moderna demokratična republika - Grčija po načelu "čim prej, tem bolje" slovesno sprejeta v Evropsko unijo. Ciniki bi rekli: tja, kjer je že od vedno bila, vse odkar so si v tistih slavnih dneh Britanci in Francozi zanjo izmislili bavarskega kralja. Evropska unija je omogočila nova posojila, samo za čas, dokler se sto petdeset let mlada neodvisna država ne postavi na lastne noge, in Grčija je postala tematski park liberalnega kapitalizma, vzorna evropska država lagodnega življenja in visokega standarda. Le da v vseh dvestotih letih neodvisnosti njeni državljani nikoli niso imeli nobenega glasu v pomembnih stvareh.

Dvesto let kreditiranja domačih interesov na jugu Evrope se je Zahodu slejkoprej moralo vrniti kot bumerang, in to se je končno zgodilo te dni, ko je Grkom prekipelo, da dvesto let plačujejo evropske vojne s Turki, ne da bi jih kdo o tem karkoli vprašal. Zato korporacijski mediji grški upor razlagajo kot upor lenih, razvajenih postopačev, ki nič ne delajo, prejemajo državne plače in se pretepajo s policijo. V resničnem življenju - tistem zunaj debelih zgodovinskih učbenikov in poslovnih bilanc - pa ni grški upor nič drugega kot nadaljevanje vojne za neodvisnost izpred dvestotih let.

Ob koncu te slavne vojne se te dni po Evropi mrzlično sklicujejo mirovne konference, na katerih se spet išče nekakšen danski ali bavarski kraljevič, neki menda menedžerski smrkavec, ki bo na zasebni jahti slovesno vplul v Solun. Zahodne sile pa bodo odpisale polovico grškega dolga za čas, dokler se mlada neodvisna država ne postavi na lastne noge.

Če torej mislite, da vsa ta poučna zgodovinska zgodba nima nobene zveze z vami - razen tistega potomca koprske trgovske družine, prvega grškega guvernerja, ki so ga, mimogrede, ubili ravno agenti protoevropske unije -, se hudo motite: ta zgodba danes zadeva vso Evropo. Pravzaprav, če bolje razmislim, še najmanj same Grke.

Edina grška stvar v vsej tej zgodovinski burki so dolgovi in obresti, ki so se nakopičili v veličastnem projektu evropskega Disneylanda. Ah, seveda - in grški statisti, ki jim je v zgodovinski gledališki igri velikih svetovnih sil odmerjena vloga lenih, razvajenih postopačev, ki se na monumentalnih slikah svetovnih televizij pretepajo s policijo.