Resnica o podpori

Joachim, mož Angele Merkel, je oblečen v hišno haljo, obut v hišne copate s cofkom, ves bled stopil v dnevno sobo hiše na Willy-Brandt-Straße, Berlin, in zajecljal: "Angelca, vandali so nam napadli vhodna vrata." "Joachim, kakšni vandali, to je vendar Berlin," je rekla gospa Merklova. "Potem pa je tisti Martin Luther vstal od mrtvih in nam na vrata pribil kup papirjev, tako kot na vrata wittenberške cerkve," je poskušal Joachim sam razvozlati skrivnost meglenega jutra. "Samo, da tez ni 95, ampak piše 10+100. Še mrtev jih je dopisal!" "Ti si en Luther," je bila jezna Angela, ki je mrzlično iskala kostim, v katerem se še ni fotkala s Sarkozyjem. "Prinesi tiste papirje, da jih pogledam, preden jih damo med ekološke odpadke." Merklova je v eni minuti ugotovila izjemno vrednost dokumenta. "To je wunderbar (čudovito), unglaublich (neverjetno)! Joachim, skuhaj kavo, skliči vodstvo stranke in ministre. Še sanja se ti ne, kaj si hotel vreči v smeti. To je dokument, ki bo spremenil zgodovino, to je mojstrovina med političnimi programi. A bo že enkrat ta kava, Joachim!?" "A potem ni bil Luther?" se je iz kuhinje oglasil Joachim. "Kakšen Luther? To je predvolilni program Janeza Janše! Papir, ki ga evropska politika išče že leta. Poglej, piše, da se bo zavzemal za pravičnost, delovna mesta in razvoj. Fantastično! Kako da se tega ni domislil kdo izmed vseh drugih silnih evropskih politikov? Takoj moram podpreti Janšo na volitvah." "Toda, schätzchen (muci), a se ti ne zdi, da to ni politično higienično? Ponavadi se reče, naj bodo volitve demokratične, svobodne, pa naj zmaga boljši po volji ljudstva." "Joachim, pojma nimaš, kaj je realpolitika. Ti si navaden kemik. Zato te ne smem vzeti nikamor s seboj, da mi ne bi sramote delal." "To vem, draga, ampak poglej, kaj se je zgodilo Blairu, ki je podpiral Gadafija, pa Obami, ki se je objemal z Mubarakom. Zdaj je to škandal. Mogoče bi pa le podprla kakšne nove obraze. Meni je, denimo, všeč Popovičeva stranka Avion!" "Joachim! Takoj nehaj! Če še rečeš, da bi podprl Manco Košir, boš do konca meseca pomival posodo! Jasno? Mi moramo stati za evropskimi politiki novega kova. Če ne bi bilo Janše, ki je osebno Slovenijo dobesedno zrnil v Evropo, bi bila ta država, glede na svoje ljudstvo in politike, danes v srbsko-ruski konfederaciji." "Ne vem, če bi bilo tebi všeč, gelibte (ljubica), ako bi slovenski kancler Pahor na volitvah javno podprl nemške komuniste, ali pa Sarkozy nemško piratsko stranko," je še jecljal Joachim. Tu je Angeli počil film. "Ti, ti... politični analfabet! Do novega leta sva ločena za mizo in v postelji, verstehen (razumeš)?! Sedi za računalnik in piši. 'Dragi Janez! Jaz, kanclerka združene Nemčije, in moja stranka ter vsi svobodomiselni Nemci ti želimo, da vztrajaš na svoji trnovi predvolilni poti in na njenem koncu tudi zmagaš za dobro Slovenije in Evrope.' Zdaj pa to pošlji Berlusconiju, Obami, Sarkozyju, Cameronu, Asadu Bašarju, Kim Jong Ilu, Chavezu in Medvedjevu. Naj se podpišejo pod pismo podpore. Če mislijo podpreti Erjavca, jim zagrozi, da se lahko pod nosom obrišejo za nemške evre pri reševanju dolžniške krize in evra! Potem pa še prah pobriši v predsobi!" To je edina in vsa resnica o nastanku Angelinega zgodovinskega pisma podpore Janezu, ne pa, kot nesramno namigujejo nekateri, da so aktivisti SDS, tako kot že enkrat poprej v nekem drugem primeru, naredili zlepljenko iz arhivskih posnetkov govorov gospe Merklove.

Naši so pa kvačkali

Pred dnevi je general Jackson pomirjujoče pojasnjeval razmere v Afganistanu. Talibani so potisnjeni v svoje luknje in edino, kar si še lahko privoščijo, so posamični samomorilski napadi, ki so bolj v funkciji samopromocije. Čez pol ure se je neki norec, najbrž pijan, z avtomobilom, polnim eksploziva, sredi Kabula zaletel v kolono ameriških oklepnih vozil in ubil 12 Američanov. To samo potrjuje njegovo tezo, da se talibani zatekajo k individualnim akcijam iz obupa in se ne upajo spopasti z zavezniki kot pravi dedci, na bojišču, iz oči v oči. Dan pozneje so taisti oslabljeni talibani napadli središče Herata z avtomobilom, polnim eksploziva, in nekaj borci, ki so streljali po ulicah, verjetno fino zadeti z doma pridelanim opijem. Čisti obup. A v Heratu so naši fantje. S strahom sem pričakoval novice, kako so se naši fantje odrezali v pouličnih spopadih. Popoldan je prispela čudovita novica. Iz ministrstva za obrambo so sporočili, da so "med boji v Heratu pripadniki slovenskega kontingenta bili na varnem(!?)". Sicer niso podrobneje elaborirali, ali so bili v kinu, na izletu po okoliških gorah ali v varni hiši skupaj z afganistanskimi ženskami, žrtvami nasilja svojih mož, a važno je, da bilo poskrbljeno za njihovo varnost. Kaj so počeli na varnem sredi vojne vihre, še ni znano, ampak kaj sicer počnejo vojaki, ko so na varnem? Pišejo pisma puncam doma, kvačkajo, pripravljajo slikarsko razstavo za otroke bližnje šole, v slogu tibetanskih menihov potrpežljivo iz raznobarvnega peska ustvarjajo mandalo, likajo in se gredo družabne igrice, kot je, denimo, ristanc. Ne gre pozabiti, da so naši fantje tam na mirovni misiji, medtem ko so se Američani in Britanci zapletli v vojno in imajo zato hude izgube. Če bi ameriške vojake lepo namestili na varno, tako ko slovenske, kjer bi prirejali literarne večere in tečaje šivanja, ne bi vsak dan v ZDA pošiljali krst s svojimi kameradi. Talibani ne bi imeli koga napadati, izgubili bi sovražnika, vojna ne bi imela več smisla in nastopil bi mir, ki je, če se še prav spomnim, temeljni razlog za prihod Nata v Afganistan.