Na sprehodu po Jesenkovi poti, ki se začenja nad Mednarodnim grafičnim likovnim centrom in vodi proti Šišenskemu hribu, mi je zastal korak pred leta 2007 razglašenim ljubljanskim kulturnim spomenikom - današnjo mestno sramoto: pred poslopjem z zoglenelim in odprtim ostrešjem nekdanjega hotela Bellevue (od leta 2009 v lasti nekega luksemburškega holdinga), nekdanjega shajališča tujcev, meščanov, študentske inteligence in obiskovalcev prvih jazz večerov v šestdesetih letih v prostoru pod odprto teraso, z vdelanimi abstraktnimi vitraži slikarja Staneta Kregarja. Grafiti na hotelskem vhodu "Tudi jaz sem v krizi", zraven pa "Na upokojencih svet stoji" in "Ne metajte mi volitev v oči" so me nemudoma prestavili v današnji predvolilni čas. Kdo od bodočih voditeljev, starih in novih strank, gibanj, je v svojem predstavitvenem programu sploh omenil kulturno politiko: zdi se mi, da predvsem socialni demokrati, ki so kot presežek posebej poudarili EPK, sicer pa tudi novi NUK in prenovo nacionalnega kulturnega programa; torej "kulturo kot gradnik regionalizacije", pojem, ki se ga ne sme zlorabljati v provokativno-zaničevalne namene, ki smo jim žal že priče!

V takem kontekstu naj "dediščina kot generator inspiracije in identitete" (Verena Penko, Pogledi, 11. maja 2011) ne ostane prazna, brezvsebinska floskula! Evropska kulturna prestolnica naj bi bila poleg Maribora in drugih vključenih mest nosilec in vzpodbudnik take politike daleč v povolilni čas, Ljubljana pa se med drugim ne sme zadovoljiti s takim novim nazivom, kot je trgovinska prestolnica Evrope, zaradi največje prodajne površine na tisoč prebivalcev!

Zdi se, da je pravkar končana razstava Risba v stripu na Slovenskem v ljubljanski Mestni galeriji napovedala, bolje opozorila na razsežnosti tiste novodobne vizualne kulture, ki se na poseben način celo veže na nekatere izročilne vrednosti, sicer pa nastopa v odprtem, zunanjem uličnem prostoru. Nekdanji vodja Tate Modern, Francoz po rodu, Nicolas Bourriaud, avtor mednarodne razstave leta 2009 Altermodern, je šel v naslednjem koraku še dlje in napovedal tako imenovano umetniško postprodukcijo: iz že ustvarjenih del je z ustrezno predelavo mogoče ustvariti novo, torej reciklažno (umetniško) delo. Seveda se postavlja vprašanje, kdo je za tak akt usposobljen in kdaj ter v imenu česa si lahko vzame to pravico.

Pri nas je odmevnosti v smislu take postprodukcije možno slediti v javnih nastopih najmlajše, večinoma še študirajoče generacije, tako tiste, ki nastopa v (tudi literarnih) dogajanjih, performansih, dalje pri ustvarjalcih videoprodukcije, kreativnih oglaševalcih z internetnimi programi. Bienale neodvisne ilustracije v Kinu Šiška prispeva v vizualnem jeziku zanimive odgovore; svojevrsten demokratični pristop v urejanju prostora je pravkar dokazal popularni središčni ljubljanski lokal Bikofe, ki je v okviru tekmovalnega Meseca oblikovanja prejel priznanje za interier leta 2011. Izčiščevanje izhodišč, dvig kvalitativnih kriterijev, tehnično izpopolnjevanje in prepričljivejše podajanje končne vizualne podobe so proces, ki bo tudi na tem na videz spontano odvijajočem se, širokem področju ob popolni demokraciji predstavljanja terjal tudi ustrezno profesionalizirano razmerje. Na takšno stališče opominjajo tako neustrezni ulični grafiti, kot je tisti ob Jugovčevem lesenem mostu čez Ljubljanico na obrežni Plečnikovi ograji za Filharmonijo: I (znak srca) VANDALISM!

Bienale vidnih sporočil na Slovenskem (že tretji po vrsti) s tujimi gosti pa je manifestacija v organizaciji Fundacije Brumen, ki očitno tudi zahteva svoj občasni razstavni prostor zaradi vzdrževanja visoke oblikovalske grafične (in sploh razširjene) kulture tudi na aplikacijah izbranih industrijskih področij. Da si je ta prireditev zagotovila predstavitev v tako sakrosanktnem prostoru, kot je Narodna galerija, je neizogibno dejstvo, ki zasluži aklamacijo, ne glede na že zdavnaj ugotovljeni manko oglednih prostorov, ki bi omogočali zahtevnejše predstavljanje.

Sicer pa se mi je ob sprehodu v isti galeriji med novimi pridobitvami te nacionalne ustanove pogled ustavil tudi na številnih donatorskih imenih: kdo ve, ali je prvi slovenski forum donatorjev Krepitev trialoga: učinki družbeno odgovornih aktivnosti gospodarstva na nevladni sektor 27. oktobra letos v Ljubljani dal tiste odgovore, ki jih pričakuje (tudi) prav ta nevladni sektor? Tudi tisti, ki ustvarja kulturo ulice.