Sicer pa je Ivanič že utrjen enciklopedist. Pot ga je po gimnaziji vodila na vojaško akademijo, nato je študiral zgodovino in sociologijo, a je veselje našel v enciklopedistiki, ki pa je pri nas še razmeroma nerazvita. V začetku osemdesetih let ga je na Mladinski knjigi oblikovano uredništvo za enciklopedijo kot zgodovinarja povabilo k sodelovanju. Od začetka izdajanja Enciklopedije Slovenije pa do leta 1992 je bil zunanji urednik in soavtor na področju zgodovine, zatem je delal v notranjem uredništvu, leta 1997 pa postal odgovorni urednik. Po zaključku Enciklopedije Slovenije leta 2002 je bil med drugim urednik Slovenskega etnološkega leksikona, sodeloval pri zaključni pripravi Slovenskega velikega leksikona ter pri leksikonu Osebnosti. Vseskozi pa ga je obsedala prenovljena izdaja nacionalne enciklopedije.

Kaj vas je tako močno pritegnilo v enciklopedijsko stroko?

Sprva je šlo za naključni razvoj dogodkov; v enciklopedijski svet se nisem drenjal, temveč sem bil vanj povabljen, sčasoma pa sem spoznal, da si pri tem delu lahko tudi precej ustvarjalen. Pritegoval me je tudi občutek, da opravljam pomembno in koristno delo. Po izidu Enciklopedije Slovenije sem lahko opazil, da je ta knjiga spodbudila nekatere strokovnjake, da so se na pregledni ravni lotili obdelovanja problemov, ki dotlej niso pritegnili njihove pozornosti, nekateri pa so svojo stroko skušali predstaviti tudi na leksikografski način. Res pa je, da je takšno sistematično podajanje podatkov tudi dvorezno, saj avtorji in uredniki na neki način določamo, kaj nekoga zanima o posameznih osebnostih in pojavih.

Kaj bralce zanima, določate že vse od začetka osemdesetih let, ko ste se podali v enciklopedistiko. Je bilo tedaj težje priti do podatkov, se je bilo treba morda celo spopadati s cenzuro?

Rekel bi, da so določena vprašanja v tistem času izostala ali bila enostransko prikazana zlasti zato, ker o njih enostavno nismo imeli dovolj znanja. Res pa je tudi, da so se ljudje včasih bali pisati in govoriti o določenih stvareh, zaradi česar je pogosteje prihajalo do avtocenzure kot pa do cenzure. Ko smo sredi osemdesetih izdelovali geslovnik oseb, ki naj bi bile uvrščene v Enciklopedijo Slovenije, smo med nekaterimi sogovorniki iz vrst takratnih političnih organizacij naleteli na čudne dvome. Ko smo jih prosili za pomoč pri sestavljanju seznama oseb, so bili odločno proti ideji, da bi v enciklopedijo vključili recimo Edvarda Kocbeka ali Staneta Kavčiča. Njihov razlog ni bilo sovraštvo do teh oseb, ampak zelo laično prepričanje, da uvrstitev neke osebe v nacionalno enciklopedijo pomeni predvsem priznanje, ki pa si ga Kocbek in Kavčič s svojim ravnanjem po njihovih merilih nista zaslužila. Vendar v enciklopedistiki ne smemo, povedano s prispodobo, nikogar ljubiti niti sovražiti, temveč nas smejo zanimati le dejstva. Enciklopedija pač ne more biti mesto idejnih polemik. Kot glavni urednik sem moral tudi pri pripravi Slovenike včasih opozarjati tako na enostranske kritike Cerkve kot na povsem posplošeno udrihanje po tako imenovanem komunističnem obdobju.

Se tudi dandanes kdaj srečate s cenzuro ali avtocenzuro?

Se. V Sloveniko smo, na primer, med gospodarstveniki vključili tudi gradbenika Ivana Zidarja. Napisali smo, da je bil dolgo zelo uspešen na področju gradbeništva in kot športni funkcionar, a tudi, da je ugled zapravil z dvomljivi nakupi lastniških deležev v SCT-ju, ki ga je pozneje doletel stečaj. Čeprav vsi vemo, da je bilo tako, so bili nekateri odločno proti tem besedam, češ da takšno besedilo ne sodi v enciklopedijo.

Kako pa je bila Slovenija predstavljena v jugoslovanskih enciklopedijah?

Lahko rečem, da vedno zelo ustrezno in zagotovo bolj spoštljivo, kot mi sedaj v Sloveniki predstavljamo nekdanjo skupno državo. Priznati moram, da imam v zvezi s tem precej slabo vest, saj sem se tudi sam številnim geslom ali delom gesel, ki obravnavajo čas nekdanje Jugoslavije, kratko malo odpovedal. Resda v veliki meri zaradi nujnega krčenja snovi, a vseeno ostaja priokus nekakšnega oportunizma.

Pa vendar smo si kljub predhodnim spodobnim predstavitvam Slovenije v drugi polovici osemdesetih zaželeli čisto svoje enciklopedije. Vsak "prvenec" ima najbrž svoje pomanjkljivosti. Kako je s tem v Enciklopediji Slovenije?

Šlo je pač za pionirsko delo na tem področju, kar že po naravi stvari pomeni pomanjkljivost v marsikaterem pogledu, saj gre za podajanje v neznano. Poleg tega je ravno konec osemdesetih in začetek devetdesetih prišlo do drastičnih družbenih in državnih sprememb, ki so precej vplivale tudi na pripravo enciklopedije. Ne samo, da se je v tistem času Slovenija osamosvojila ali da se je denimo zelo spremenila ureditev občin, temeljito se je zasukala tudi ideološka optika oziroma pogled na celotno zgodovino. Tudi zaradi tega smo bili prisiljeni v vsakem novem zvezku popraviti in dopolniti pomanjkljivosti predhodnih zvezkov. Tako je neizogibno prihajalo do podvajanj in s tem do naraščanja obsega. Nazadnje je narasel na 16 zvezkov. Tako se je zmanjšala tudi konsistentnost in preglednost enciklopedije. Kupci, ki so želeli imeti celotno zbirko, so že pikro spraševali, ali jo bomo sploh kdaj zaključili. Na drugi strani pa je tudi marsikaj izostalo, saj za določene stvari sploh nismo vedeli ali pa jih nismo znali ovrednotiti. Tak primer so recimo povojna množična grobišča. Kljub pomanjkljivostim pa je Enciklopedija Slovenije največji, najpopolnejši in s tem najbogatejši podatkovnik o slovenskem ozemlju in njegovih prebivalcih od znane davnine do sedanjosti. Njena vrednost je tudi v tem, da vsebuje številne informacije, ki jih zaradi preobilice znanja v novejših izdajah izpuščamo. Ker pa vsaka malenkost, tudi poševno napisana vejica, v enciklopediji predstavlja podatek, se je težko izogniti drobnim napakam.

Ali ne bi morale biti enciklopedije brezmadežne? Se torej tudi v sloviti Britannici pojavljajo napake?

Seveda se od enciklopedij in leksikonov pričakuje kar največja zanesljivost, saj ljudje v njih iščejo in preverjajo podatke, toda ker se v masi informacij marsikaj omenja večkrat, se med napake šteje tudi neenako zapisane oblike na posameznih mestih. Tudi Britannica ni imuna za tovrstne napake, četudi je izšlo že precej izdaj in je vsaka naslednja izboljšana. Težko pa je naštevati kar na pamet. To je stvar skrbnega spremljanja, beleženja in popravljanja, zato so dobronamerna opozorila bralcev, zlasti poznavalcev, zelo dragocena. Sedaj se seznam popravkov objavlja tudi na spletu. Žal pa ljudje svoja "odkritja" raje obešajo na veliki zvon.

Ste se pri snovanju Slovenike veliko opirali na Enciklopedijo Slovenije?

Besedil geselskih člankov seveda nismo prepisovali, a smo začeli graditi na njenem geslovniku. Številna gesla smo črtali, druga popravili, združili, po presoji preimenovali, precej smo jih tudi dodali. Ena pomembnih razlik je, da smo težišče nekoliko premaknili v prid naravoslovja, saj je to področje tradicionalno slabše pokrito. Sicer pa bi morala veljati etika, da ko želiš uveljaviti nekaj novega, še ni treba popljuvati starega. Enciklopedija Slovenije je namreč kot odkriti rudnik, ki ga je treba čim bolj izrabljati. Sam sem se v bistvu zavzemal, da bi to temeljno enciklopedijsko delo, ki ga v knjigarnah ni več dobiti, izpopolnili v digitalni izdaji, vendar založba za to potezo žal ni imela avtorskih pravic.

Kaj pa Slovenika? Bo doživela digitalno obliko?

Ta je predvidena od samega začetka. Do nje naj bi prišlo tedaj, ko bomo ugotovili hujše napake in jih popravili. Razmišljali smo celo o tem, da bi sčasoma Sloveniko ne le izpopolnili, temveč še dodatno prečistili in skrčili v en zvezek ter ga objavili v angleščini. Seveda nujno tudi digitalizirano.

Še posebej, ko gre za enciklopedije, se zdi digitalna verzija idealna rešitev…

Na neki način je res, saj poleg tega, da vseskozi omogoča popravljanje in dodajanje podatkov, avtorjev prostorsko ne omejuje, predvsem pa bralcem omogoča izrabo "skritih" informacij. Če si zadamo nalogo, da bomo v fizični enciklopediji poiskali čim več podatkov o Francetu Prešernu, potrebujemo precejšnje predznanje ali srečo pri ugibanju, v katerih geselskih člankih je morda omenjen, v digitalni obliki pa se nam brez miselnega napora izpiše tudi več sto zadetkov. Slaba stran digitalne izdaje pa je lahko nenehno in premalo preverjeno dodajanje, kar pelje v nepreglednost, nezanesljivost in nekoristnost.

Če je to edina slabost digitalne oblike, se poraja vprašanje, zakaj je sploh še smiselno enciklopedije izdajati v obliki fizičnih knjig.

To vprašanje je vedno bolj tehtno, saj digitalni mediji nezadržno osvajajo svet. Celo prijatelj, ki je kar nekaj let starejši od mene, pravi, da bo "mojo" enciklopedijo kupil takoj, ko bo digitalna. Mlajša generacija pa že misli digitalno. Na drugi strani je knjiga med Slovenci ikona, neke vrste kulturni spomenik. Vrh tega knjižna oblika bolj jasno določa količinski okvir, še vedno pa so mnogim ustvarjalcem in uporabnikom takšnih del podatki bolje predstavljivi v klasični obliki. Prepričan sem, da sta za različne potrebe in priložnosti optimalna rešitev tako knjižna kot digitalna enciklopedija.

V čem pa je sploh smisel izdajanja nacionalnih enciklopedij v takšni ali drugačni obliki? Veliko narodov namreč prisega na tako imenovane kombinirane enciklopedije, ki združujejo splošne in nacionalne podatke.

Mislim, da je nacionalna enciklopedija bistvenega pomena za predstavljanje identitete predvsem tako majhnega naroda, kot smo Slovenci. Kot je zapisal Jože Glonar, ki je okoli leta 1930 začel sestavljati svoj Poučni slovar, so Slovenci izjemno razpršeni po svetu, zaradi česar jih je treba "zbrati vsaj v knjigi". Sam pravim, da smo Slovenci v smislu prepoznavnosti zelo neizraziti, saj ne izstopamo niti po izjemnih dosežkih niti po kakšni veliki problematičnosti. Za Kosovo denimo ve domala ves svet, ker gre pač za konfliktno območje. Zunanji svet o nas nima potrebnih temeljnih informacij, saj nas do nedavnega na zgodovinskem prizorišču, bolje rečeno, v zavesti sveta sploh ni bilo. Zato moramo znanje o sebi in svojih razmerjih z zunanjim okoljem najprej temeljito "kodificirati", zbrati in odbrati vse bistvene informacije o poglavitnih pojavih, pojmih in osebnostih, ga sistematično urediti, medsebojno uskladiti in uravnovesiti. Toda zdi se, da si moramo najprej sami priti na jasno o tem, kaj smo in kaj smo bili, potem pa to, dodatno premišljeno in odbrano, ponuditi tudi drugim. Če želimo, da neki zunanji opazovalec, ki bi ga naša dežela zanimala, nekaj izve o nas, potrebujemo knjigo, v kateri so zbrani vsi bistveni podatki. Pred leti me je klicala naročnica Enciklopedije Slovenije, ki je hotela vedeti, kdaj bo delo naposled končano. Ugotovil sem, da je v Slovenijo prišla iz Bosne in da je računovodska delavka. Zanimalo me je, zakaj se je sploh odločila kupiti slovensko enciklopedijo. Odvrnila mi je, da je Slovenijo izbrala za svojo domovino in ker je o njej hotela več vedeti, je pričakovala, da bo v takem delu našla najbolj ustrezne informacije. Ustvarjalcu je v uteho vedeti tudi, kako pogosto posegajo po enciklopediji resni raziskovalci, šolarji in mnogi drugi, ki je sicer ne navajajo kot vir, a jih izda ponavljanje njenih napak.

Kako pa enciklopedist dobre informacije loči od "plev"?

Vse težje obvladljiv problem pri pripravi enciklopedij je naraščajoč razkorak med univerzalnostjo enciklopedij in leksikonov ter vse višjo stopnjo specializiranosti posameznih strok in strokovnjakov. Zavoljo nje bi bilo potrebno vedno večje število sodelavcev celo za posamezna gesla, četudi sodijo v okvir ene same stroke. Leksikalna dela pa terjajo široko razgledane poznavalce, ki imajo hkrati pogum, da kaj zapišejo tudi bolj poljudno, poenostavljeno, ne da bi trepetali zaradi morebitnih pikolovskih kritik kolegov.

Lahko kaj več o samih izborih pojasnite na primeru uvrščanja oseb, ki je najbrž med zahtevnejšimi?

Izbor oseb je celo bolj kočljiv kot izbor stvarnih pojmov. Na oko je najlažji izbor športnikov, kjer pač določiš, kateri dosežki se upoštevajo kot merilo uvrstitve. Povsod drugje je bistveno težje. Pomagamo si z določenimi kriteriji, toda tudi ti imajo svojo subjektivno noto. Preprosto je reči, da bodo uvrščeni vsi predsedniki vlad, vsi heroji, vsi akademiki, vsi prejemniki kakšne nagrade, vendar so ta merila preveč ohlapna. V Sloveniki smo si skušali pomagati s štirimi splošnimi kriteriji: uvrstili smo osebe, ki so bile pionirji, začetniki pomembnih zadev; osebe, ki so na določenih področjih dosegle pomembne premike ali preboje; posamezniki, ki so se uveljavili tudi zunaj nacionalnega okvira; osebe z izjemnim delovnim opusom. Strokovna področja so si pomagala tudi z dodatnimi merili. Glede nagrad pa smo po hudih dvomih v samem uredništvu ubrali zelo strog pristop, ki pa bo najbrž deležen tudi številnih pripomb. Odločili smo se omenjati le najvišja nacionalna priznanja v kulturi, znanosti, gospodarstvu in športu. Glede nagrad se vsi strinjamo, da smo priča inflaciji, ki nagrade in nagrajence neupravičeno postavlja v nehvaležno luč. Sam zagovarjam prepričanje, da posameznikov v Sloveniko nismo uvrščali zaradi nagrad, temveč zaradi dela in dosežkov, ki so jim med drugim prinesli tudi nagrade, a lahko bi pikro pripomnil, da marsikdo ni dobil nagrade, pa jo je več kot zaslužil.

Toda ali niso ravno najvišja nacionalna priznanja pogosto režimska? Nekdo, ki je slabo zapisan pri režimu, ne bo nikoli dobil take nagrade in torej ne bo nikoli vpisan v enciklopedijo?

Ravno zaradi tega nagrad, niti najvišjih, nismo sprejeli kot merilo za uvrščanje. Kdor je bil uvrščen, ima v geslu navedene tudi te najvišje nagrade, stanovskih, poklicnih in drugih pa ne. Spominjam se primera, ko je bil nekdo zaradi nagrade uvrščen v Enciklopedijo Slovenije, a je bil že čez nekaj mesecev v preiskovalnem zaporu. Ta primer lepo ponazarja, kako težko si je zastaviti neomajna merila, še posebej, če naj bi osebe avtomatično uvrščala v leksikalno delo. Če pa se izogneš takim merilom, si hitro v precepu med vednostjo oziroma nevednostjo in subjektivnostjo piscev oziroma urednikov.

Koliko pa so enciklopedije sicer ideološko zaznamovane?

V resnično demokratičnih okoljih naj ne bi prihajalo do ideološke zaznamovanosti, vendar je to skorajda nemogoče. Ta klica se namreč skriva tudi v samih pripravljavcih takšnih del. Zaradi kritik na račun ideološke enostranskosti ali neuravnoteženosti Enciklopedije Slovenije sem bil sam pri Sloveniki v nevarnosti, da bom pretirano kritičen do narodnoosvobodilnega boja, partije ali levičarstva ter apologetski do, poenostavljeno rečeno, druge strani. Varovalka je tu predvsem kolektivni način dela. Ideja za Sloveniko je res moja. Zaslužen sem tudi za izbiro njenega imena, pripravo temeljne zasnove itd., toda izrecno poudarjam, da brez dobrega uredniškega kolektiva ter brez mnogih požrtvovalnih zunanjih sodelavcev, pa kajpak tudi brez odločitve vodstva založbe in sodelovanja njenih služb, takšnih del preprosto ni mogoče poslati na trg. Država pa pri vsem tem žal ni primaknila niti beliča.