Res so bili sedanji akterji kulturne politike bolj odprti za dialog z zainteresiranimi javnostmi kot njihovi predhodniki (denimo debate na ministrstvu Divje misli), lahko pa ta dialog (in paberkovanja na ministričinem blogu) razumemo tudi kot odgovor na negotovost in na očitke, da sta ministrica in generalni sekretar Stojan Pelko vodilni mesti zasedla brez jasnih vizij in strategije razvoja kulturnega področja v Sloveniji. Ob koncu mandata, od katerega se je Širca poslovila z optimizmom in zadovoljstvom, čeprav je doživela dva referendumska poraza, bi lahko rekli, da je odprla veliko vprašanj, a jih zaprla bore malo.
Na ministrstvu za kulturo (MK) so v času Pahorjeve vlade normativno urejali nekaj področij (kulturna dediščina, mediji, filmsko področje, vključitev arhitekture v Nacionalni program za kulturo - NPK), skupaj so sprejeli 64 predpisov, nekateri zakoni so ostali v delovnih mapah. Lotili so se urejanja neinstitucionalne kulture in razmerja s samozaposlenimi v kulturi (v dialogu z društvom Asociacija), precej več kot prejšnja garnitura so načrpali denarja iz evropskih skladov, ponosni pa so tudi na projekte, ki naj bi pripomogli k večji prepoznavnosti slovenske kulture v tujini (Slovenska čitalnica v Rebensburgu, Slovenski kulturno-informacijski center na Dunaju).
Bilanca mandata
Na MK so ponosni še na druge stvari, denimo na podporo medijskemu, filmskemu in avdiovizualnemu področju, ustanovili oziroma uredili so tri agencije: Slovenski filmski center je zamenjal neučinkovit Filmski sklad in naj bi tako kot nova Agencija za knjigo Republike Slovenije prinesel več neodvisnosti in manj birokracije, Slovenski tiskovni agenciji (STA) pa naj bi z novim zakonom omogočili večjo transparentnost in neodvisnost. Na novo so razglasili tudi tri kulturne spomenike državnega pomena: dela arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani, kraško kulturno krajino v Lipici in spomenik v vasi Vrba na Gorenjskem, na področju arheologije pa so uspeli na seznam svetovne dediščine pri UNESCO vpisati kolišča na Ljubljanskem barju.
Javnosti so odprli državne arhive in zastavili slovenski javni elektronski arhiv e-ARH.si, vzpostavili so mednarodni portal culture.si, skupaj z ministrstvom za zunanje zadeve so obudili kulturne žepnine, prevzeli so pristojnost nad Forumom slovanskih kultur, v EU pa so odmevno predlagali ničelno stopnjo davka za knjigo. Doma so prenovili digitalno knjižnico Slovenije (DLIB.SI), skorajda dokončali dolgoletno prenovo stavbe ljubljanske Opere (kamor naj bi se ansambel vendarle preselil še v letošnjem letu), na Metelkovi je nastal Muzej sodobne umetnosti, obnovili so Moderno galerijo, Zgodovinski arhiv in ZVKDS na Ptuju, pomagali so pri prenovi Cankarjevega doma in izgradili malo dvorano v SNG Nova Gorica.
Burno na področju medijev
Medijsko področje v času ministrovanja Majde Širca kljub slabi kondiciji ni doživelo bistvenih sprememb. Zakon o Radioteleviziji Slovenija (RTVS) je svoj klavrn konec doživel na referendumu, ki so ga predlagali poslanci SDS, SNS in Andrej Magajna, volilci pa ga zavrnili ob 15-odstotni udeležbi. Še večje razočaranje je za nekdanjo ministrico predstavljala parlamentarna zavrnitev novega zakona o medijih, ki so ga ves čas spremljale vnovične grožnje z referendumom in močni lobistični pritiski. Na začetku parlamentarne obravnave je sicer kazalo, da bo zakon preskočil prvo oviro, vendar so poslanci, med katerimi jih je bilo nekaj tudi iz vrst največje parlamentarne stranke SD, na koncu odločili (38:39), da predlog zakona ni primeren za nadaljnjo obravnavo. Ob tem velja opozoriti, da se je še kako pomemben zakon znašel pred poslanci po vladnem trojnem referendumskem porazu in v trenutku, ko je bila koalicija že pred razpadom. Spomnimo, da je MK za pripravo predlogov tako medijskega zakona kot zakona o RTVS pogodbo z Inštitutom za gospodarsko svetovanje ICDR sklenilo že leta 2009, kasneje pa je pri pripravi obeh zakonov sodelovala še 18-članska strokovna skupina. Več sreče je imel zakon, ki prvič ureja tudi STA. Po novi ureditvi bo tako za agencijo skrbel nadzorni svet - poslanci so tri člane že imenovali - in ne več vlada. Za pomemben dosežek Majde Širca lahko štejemo še neizdajo soglasja za nakup časnika Večer, za katerega se je na netransparenten način potegovalo murskosoboško podjetje 3lan.
MK je v času Pahorjeve vlade izkazalo poseben odnos do javne radiotelevizije, saj je dvakrat podpisalo podražitev RTV-naročnine. Prvič leta 2009, ko se je znesek na položnicah zvišal z enajstih na dvanajst evrov, drugič pa v turbolentnem času, ko sta začasni minister Boštjan Žekš in državni sekretar Jožef Školč prisluhnila predlogu vodstva javnega zavoda - po novem letu bo naročnina tako znašala 12,75 evra. Dodajmo, da je zaradi RTV-naročnine Majdi Širci poleg referendumov o arhivih in zakonu o RTVS grozil še eden, vendar se je referendumska pobuda Društva za pravno državo na koncu izjalovila. V zaključnih izdihljajih Pahorjeve vlade je zaradi zavrnitve medijskega zakona in pod pritiskom evropske komisije na hitro nastal še zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki so ga poslanci brez podpore stroke, vendar z nekaterimi zahtevanimi spremembami pred razpustom državnega zbora sprejeli.
Upadel zanos
Širčin mandat so zaznamovale nekatere kadrovske zamenjave ob njenem prihodu, ki so imele pridih političnega in osebnega, pa tudi nespretnega, kot recimo nedavna, četudi morda upravičena odstavitev ravnatelja ljubljanske Drame in še bolj neposrečena izbira njegovega v. d. naslednika. Od ministrice so v tem mandatu morda največ pričakovali "njeni" filmarji, a njihov zanos je upadel. Upadel je tudi pri vseh tistih, ki se zavedajo nujnosti posodobitve javnega sektorja v kulturi, a se razprave dlje od izhodišč niso premaknile.
Treba pa je priznati, da je bila ministrica vendarle učinkovita pri pridobivanju oziroma ohranjanju sredstev za kulturo iz državnega proračuna: kljub gospodarski krizi je lani prispevek za kulturo iz BDP znašal 0,58 odstotka, in ob nedavni grožnji rebalansa proračuna, ki bi se že zgodil, če bi Pahorjeva vlada ostala, je javno in ostro apelirala na svoje nadrejene ter - vsaj hipotetično - dosegla, da se kulturi ne bi trgalo toliko, kolikor so napovedovali (več kot 17 odstotkov). Vseeno se ne vlada ne kultura v prihodnjem letu ne bosta mogli izognili rebalansu in s tem vsesplošnemu varčevanju, ministrstvo pa v kratkem čakata vsaj dva izjemno pomembna projekta: dokončanje Nacionalnega programa za kulturo (NPK) 2012-2015 in bdenje nad mariborskim projektom Evropska prestolnica kulture 2012.
