Sem nisem prišel zato, da bi bil Jankovićev odvetnik. Tu sem zato, da povem razloge, zakaj sem ga podprl,« je na začetku tedna v Odmevih na inkvizicijskem zaslišanju priznal Milan Kučan. To je bil spet teden, ko najboljši voditelj nacionalkine paradne oddaje Slavko Bobovnik ni bil v formi. Začeti pogovor s Kučanom tako, da se citira naslovnico revije, ki do obisti sovraži našega prvega predsednika, ni ravno voditeljski podvig. Če namreč voditelj drug medij uporabi zato, ker se ni domislil boljšega uvodnega vprašanja, je to pač razkrivanje bede osrednje medijske institucije. Če se citat uporabi zato, da se drugega uporabi kot alibi, torej, sam tudi tako mislim, pa si ne upam direktno izpostaviti, je to pomanjkanje jajc. Če pa je posredi le želja, da se bombastično začne pogovor, bi se voditelj lahko domislil česa bolj originalnega.

To citiranje drugih je nasploh priljubljen šport v teh krajih. Citira se medije, pa znane in neznane protagoniste na sceni, pa neznane vire, pa zaupne vire blizu nekoga, pa razne analitike in teoretike ter domislice z raznih socialnih omrežij. Čakam le še trenutek, ko bodo voditelji začeli citirati anonimne pisce na forumih, ki si upajo izreči vse. Vse proglašati za izdajalce, podgane, hijene, zablojence in prevarante, za katere že čakajo vislice ali kakšne jame. Dragi moji, takšno je pač stanje, za katerega so jasno krivi komunajzerji, ki se ne predajo in še vedno šarijo po sceni. To skrivanje za ovenelo floskulo o večni krivdi in grožnji pa je le odraz odsotnosti zdrave pameti. Prave zdrave pameti nam ta trenutek manjka. Navijaške strasti so preveč destruktivne na vseh ravneh.

In res se zdi, kot da gre za tekmo navijačev. Vprašanje, kdo bo bolj glasen, bolj agresiven in bolj nesramen. Igralci pa jasno verjamejo, da so navijači njihovi zavezniki. Dvanajsti igralec na terenu. Če se je pred mesecem dni še zdelo, da bomo spremljali eno dolgočasno vaško ligo, imamo zdaj nenadoma preveč moštev, ki se silijo v ligo prvakov. Tako je čas pred uradnim začetkom predvolilnih kampanj namenjen kvalifikacijam. Pri tem ima spet največ težav nacionalka. Kako postaviti pravila, da bodo vsi zadovoljni in se bo spoštoval neki člen zakona o RTV. Slavko Bobovnik se je spet izkazal, ko je pravnima strokovnjakoma Rajku Pirnatu in Andražu Teršku ponudil primerjavo s policistom, ki po svoje odmeri kazen za preveliko hitrost, in ga je Pirnat utišal z nevzdržnostjo primerjave. Ne gre namreč za to, kaj je dolžnost javnega servisa, temveč za preprosto dejstvo, da so tam uredniki, ki se avtonomno odločajo, katere tekme in katera moštva so za njih zanimiva. Nekaj je čas, ki ga dobijo vsi za samopredstavitev, in drugo je čas, ki je namenjen soočenjem. Tu pa sekunde ne štejejo več. Tu šteje vsebina. Štejejo zanimivi sogovorci. Teh je nenadoma preveč. Kako denimo izključiti Karla Erjavca, ki strelja domislice s hrenovkami. Ali pa Zmaga Jelinčiča, ki bo poskrbel za provokacije. Ali pa Ljudmilo Novak in Katarino Kresal, ki bosta edini ženski v tej moški ligi. Navsezadnje, kaj početi z Matjažem Hanžkom kot nosilcem ene od zanimivih nestrankarskih iniciativ?

Na nacionalki tako mnoge boli glava, druge pa roke, ko morajo dvigovati telefone. Nekaj, kar bi morala biti za vse v tej instituciji velika priložnost, se spreminja v nočno moro. Ta mora pa se še najbolj kaže v času pred začetkom uradnih tekem. Denimo v Tarči. Tam se Lidija Hren z gosti eno uro ukvarja z odločitvijo ustavnega sodišča o ukinitvi imena Titova cesta v Ljubljani. Bog nam pomagaj. Če so to temeljna vprašanja, ki nas zdaj zanimajo, potem nam ni pomoči. Razen če ni bilo vse skupaj sproducirano le z namenom, da se enemu glavnih tekmecev, ljubljanskemu županu, na grbo obesi še en greh. Vse zgodbe in pogovori, ki se ta trenutek rolajo in valjajo po ekranih, so prosti treningi. Priprava terena za začetek prave lige prvakov, kjer sceno za zdaj definirajo trije veliki igralci: Janez Janša, Gregor Virant in Zoran Janković.

V četrtek so se skupaj s sindikalnimi in gospodarskimi modeli prvič znašli skupaj v Pogledih Slovenije. Kot sveti trije kralji so sedeli na sredini omizja in bolj ali manj skoraj dve uri igrali prijateljsko tekmo. Šlo je za previdno testiranje tekmecev. Čim manj pokazati in pri nasprotniku odkriti čim več šibkih točk. Tako je Virant razkril že preveč kart in adutov, Janša grozil le z rumenim programom, ki naj bi tekmecem nagnal strah v kosti, Janković pa delil nasmeške. Manjkalo je le še to, da bi se na koncu trepljali po ramenih in si izmenjali drese. V tem primeru suknjiče ali kravate. Gledalci smo ostali razočarani. In mnogi seveda upajo, da se bo našel še kakšen mali tekmec, ki bo čudežno nažgal nesporne favorite. Slovenci pač radi navijamo za čiste avtsajderje…