Bilo je čarobno med potepanjem po predmestju Johannesburga povsem nenadejano naleteti na naše nogometaše, ki so kot šolarčki na šolskem izletu stali v dolgi vrsti pred muzejem in spraševali izstopajoče, ali je notri kaj zanimivega. Bilo je nepozabno videti Samirja Handanovića, kako z ulice vpije svojim soigralcem, da bo še malo brcal žogo z afriškimi mulčki, ki so se mu medtem motali okoli dolgih nog, on pa jim je prodajal svoje fužinske driblerske štose. A podoba zamišljenega Matjaža Keka, ki povsem sam stoji kakih deset metrov stran od svojih varovancev, bo verjetno podoba, ki jo bom v spominu nosil najdlje. Če mu bodo zato kdaj postavljali spomenik (in enega lepega dne bi lahko s Srečkom Katancem res ulita v bron stala pred Stožicami ali Ljudskim vrtom), avtorju z veseljem za motiv posodim njegovo fotografijo.

Z gospodom selektorjem sva takrat, na tisti prelepi sončni dan, spregovorila le nekaj vljudnostnih besed in delila upanje na zmago proti Angležem, a če bi mi takrat nekdo prišepnil, da je v tisku njegova zbirka poezije ali filozofskih esejev, bi se mi to zdelo povsem logično. Tak odsoten in razmišljujoč vtis je pač vzbudil v meni, morda napačen, a tak dan je bil in takšno razpoloženje. Izenačujoči gol Američanov dan poprej je resda še vedno bolel, a upanja je bilo še na pretek, selektorjeva drža misleca in spokojnost prepričanega pa sta mi vlivala zaupanje v naše fante in v zgodovinski preboj v osmino finala.

Danes se mi zdi, da je prav dejstvo, da je tudi takrat, ko je ob vodilnem zadetku Severne Irske v Ljudskem vrtu pogledoval proti rezervnim igralcem, Matjaž Kek deloval kvečjemu kot nekdo, ki mu je v spalnici pregorela žarnica in zdaj v omari išče pravi nadomestek, vedno znova prepričevalo navijače, da je vse pod kontrolo in da noben poraz za nas ni in tudi ne more biti usoden. Še več, Matjažu Keku je s filozofsko-poetskim nastopom uspelo mnoge prepričati, da niti neuvrstitev na evropsko prvenstvo ni nič tragičnega, saj je to le del nepredvidljivega razvoja živega mnogoceličnega organizma, ki mu radi rečemo slovenska nogometna reprezentanca in ki se, čeprav se to težko opazi s prostim navijaškim očesom, razvija in raste v skladu z njegovimi pričakovanji.

V osebni prid selektorja Keka je ves čas, kljub milo rečeno nespektakularnim rezultatom, govorilo tudi dejstvo, da je večina nosilcev igre iz Južne Afrike močno padla v formi in da se je s tem še bolj poglobil osnovni problem te ekipe, ki je bil in ostal predvsem nezmožnost mirnega in smiselnega zaključevanja napadov. Reakcije naših nogometašev ob stiku z žogo v bolj ali manj neposredni bližini nasprotnikovega gola so bile ves kvalifikacijski cikel po eni strani panične in nerodne, po drugi pa prepočasne in okorne. Preblisk kreativnih posameznikov, ki je znal nekoč nadgraditi garanje cele ekipe, je namreč iz tekme v tekmo vse bolj nadomeščala nonšalanca, k čemur so svoj piskrček pristavili tudi novi obrazi, ki jih je Kek bojazljivo pripuščal zraven. Zdaj je seveda lahko reči, da bi moral takoj pomladiti zmagovalno južnoafriško ekipo, se zahvaliti neskončno zaslužnima Milivoju Novakoviću in Robertu Korenu, dati še več priložnosti Josipu Iličiću, Arminu Bačinoviću in še komu, a po videnemu je pošteno vsaj podvomiti o tem, da bi to zares kar koli spremenilo.

Včasih se mi zdi, da je treba ljudem pri nas kot otrokom razlagati, da Slovenija ni Brazilija in da mi nimamo tam nekje še nekih drugih, bolj nadarjenih fantov, ki med zabijanjem golov za Real ali Barcelono čakajo na selektorjev klic. Smo pač dežela Kekcev, ki se spopadajo z Bedanci, in že enakovreden boj z njimi bi moral šteti za uspeh. A vendar je prav Matjaž Kek eden najzaslužnejših za to, da z enakovrednostjo, vsaj ko gre za nogomet, nismo več zadovoljni, temveč smo celo ogorčeni in užaljeni, ko nas doma premagajo Italijani, da o porazih proti Severnim Ircem ali Estoncem sploh ne govorim. Naš bivši selektor je pač s svojimi neverjetnimi dosežki sam sebi postavil (pre)težko dosegljiv cilj in verjetno mu je danes tudi samemu jasno, da reprezentanca, ki je bila le minuto zbranosti alžirske obrambe stran od osmine finala svetovnega prvenstva, ne more biti zadovoljna s tem, da je na lestvici pred Ferskimi otoki.

Zato je seveda povsem razumljivo, da se je Aleksander Čeferin odločil za menjavo selektorja (in če Slaviša Stojanović ne bi bil iz Štepanjskega naselja, bi se mi zdel več kot popolna izbira za to mesto), še lepše pa bi bilo, da Matjaža Keka, kljub temu da je svojo selektorsko pot končal z neuspehom, ohranimo v spominu kot junaka. Junaka, ki nas je popeljal v Južno Afriko, ki je ustvaril drugo zlato generacijo, ki nam je podaril prepoznaven in všečen slog igre in ki je zakrivil še eno nogometno evforijo v naši mali nogometni deželi.

Navsezadnje uvrstitev naše reprezentance na svetovno prvenstvo v Brazilijo, v katero vsi mi neomajno verjamemo, ne bo le plod prihodnjega Stojanovićevega, ampak nedvomno tudi Kekovega minulega dela.