Gre torej bolj za krizo razvitega sveta, ki se utegne ob javnofinančnih težavah na območju evra preleviti v takšno z dvojnim dnom. Da so se zato v zadnjih nekaj letih pojavile številne napovedi o tem, kdaj bo pax americana (ameriški mir) zamenjal pax sinica (kitajski mir), ni nenavadno. Podobne analize so se sicer pojavljale že pred krizo, vendar je recesija škarje med današnjimi gospodarskimi velesilami (ZDA, Japonska, Nemčija…) in pretendentkami za te položaje zožila. Po napovedih Svetovne banke bo Kitajska ZDA na prvem mestu po obsegu nominalnega BDP prehitela že okoli leta 2020, pa čeprav danes za slednjo zaostaja več kot dvakrat. BDP držav BRIC, skupaj z Indonezijo in Južno Korejo, pa bo leta 2025 primerljiv z BDP evrskega območja.

Japonska je bila pri lovljenju ZDA neuspešna

Kot je na svoji koži izkusila Slovenija, dohitevanja ali celo prehitevanja najbolj razvitih ni lahko napovedovati, še manj z gotovostjo trditi, kdaj bo država dosegla zastavljene cilje. Slovenija bi po najbolj optimističnih napovedih izpred krize povprečno razvitost EU27 dosegla v enem desetletju. Napoved je temeljila na takratnih visokih stopnjah gospodarske rasti, ki so precej presegale povprečno evropsko rast. A vmes je posegla kriza, ki je Slovenijo, tudi zaradi tik pred krizo pregretega gospodarstva, nadpovprečno prizadela in jo močno oddaljila od tega cilja. Svoje pa je nato dodal še neučinkovit odziv ekonomske politike na krizo.

V svetovnem merilu je najbolj nazoren primer tega Japonska, ki je v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja veljala za gospodarski čudež, ki bo ZDA spodnesel prestol na vrhu lestvice največjih gospodarstev. Po nekaterih napovedih bi se to moralo zgoditi prav okoli leta 2010. Tudi iz tega ni bilo nič. Japonski vzpon je v začetku 90. let ustavil pok nepremičninskega balona, ki je za seboj potegnil cel bančni sistem. Izgubljeno desetletje. To poimenovanje se je oprijelo obdobja šibke gospodarske rasti na Japonskem, ki je pravzaprav trajalo celi dve desetletji.

Kljub nepredvidenim dogodkom, dr. Črt Kostevc z ljubljanske ekonomske fakultete ocenjuje, da so ocene Svetovne banke in drugih organizacij dokaj realne: "Takšni izračuni seveda predpostavljajo podobne stopnje rasti  in podobno inflacijo, kot sta jih državi dosegali v zadnjih nekaj letih ali naj bi jih dosegali po koncu krize, in to, kar je še posebno kritično, da ne pride do prehitre oziroma premočne apreciacije juana (kitajska valuta, op. p.) glede na dolar."

Kitajska je v zadnjem desetletju v povprečju dosegala 10-odstotne stopnje rasti, glavno gonilo rasti pa sta bili in sta še vedno visoka raven varčevanja in investicij ter poceni izvoz. Poleg nizkih proizvodnih stroškov, predvsem dela, konkurenčnost kitajskega izvoza po mnenju mnogih analitikov zagotavlja tudi podcenjena valuta. To je tudi eno glavnih nerešenih vprašanj med Kitajsko in največjo uvoznico njenih izdelkov, ZDA. Pritisk na azijsko velesilo, naj prepusti gibanje tečaja juana trgu, se je še zlasti okrepil s krizo, saj nekateri kot krivca za izbruh krize navajajo tudi neravnovesja v globalni ekonomiji.

Preprosteje povedano, nizko stopnjo varčevanja in visoko stopnjo potrošnje ZDA so "hranile" visoke stopnje kitajskega varčevanja, kar je pomagalo napihniti nepremičninski balon. Po tej logiki bi obrat Kitajske od izvozne odvisnosti k spodbujanju domače potrošnje, kar bi spodbudilo tudi uvoz, prispeval k okrevanju razvitega sveta. Nekatere države v razvoju so že zaradi padca povpraševanja iz razvitih držav več pozornosti začele namenjati spodbujanju domače potrošnje.

Infografiko povečajte s klikom!

Brazilska rast na drugi strani temelji, ali je vsaj temeljila, na visoki, več kot 60-odstotni domači potrošnji v BDP in izvozu surovin, medtem ko za investicije namenja manj kot 20 odstotkov BDP. To je blizu ali celo pod ravnjo razvitih držav, kar je precejšen minus v brazilskem razvoju. Naraščanje povpraševanja po surovinah, ki ga spodbuja hitra rast držav v razvoju, zato pomembno vpliva na brazilski BDP. A po zadnjih opozorilih o razmerah v največjem latinskoameriškem gospodarstvu bi se Brazilija utegnila ohladiti. V precejšnji meri k temu prispeva padajoča potrošnja gospodinjstev, ki so se v minulih nekaj letih močno zadolžila. Ob po ocenah tujih analitikov močno precenjeni valuti, zaradi katere so izvozniki industrijskih proizvodov v vse večjih težavah, se bo po zadnjih napovedih Brazilija morala v prihodnjem letu sprijazniti s tri- do štiriodstotno rastjo. To pa je daleč za Kitajsko ali Indijo.

Priložnost za manj razvite države

Izjemno hiter razvoj držav BRIC v zadnjem desetletju, dveh je preoblikoval ne le razmerja z razvitimi državami, ampak tudi z najmanj razvitimi državami. Trgovinska menjava med državami BRIC in najmanj razvitimi državami se je v minulem desetletju povečala za šestkrat. In čeprav so razvite države še vedno njihove glavne trgovinske partnerice, države BRIC postajajo glavni motor rasti nerazvitega sveta, še posebno po izbruhu krize. Z vidika vpliva na nadaljnji razvoj teh držav je pomemben podatek, da zagon trgovine v pretežni meri predstavlja izjemna lakota Kitajske in Indije po surovinah, od nafte do kovin. To bi namreč utegnilo še poglobiti odvisnost revnih izvoznic od surovin in dodatno zavreti razvoj industrije, s čimer bi države ostale ujete v proizvodnji z nizko dodano vrednostjo.

Dr. Maja Bučar, izredna profesorica z ljubljanske fakultete za družbene vede, ki preučuje mednarodna razvojna vprašanja, se strinja, da novi akterji na področju razvojnega sodelovanja v Afriki ponujajo državam dodatne razvojne priložnosti. "Načeloma lahko vsaka oblika sodelovanja, tako zahodna razvojna pomoč, ki se je v Afriki v zadnjih letih morda bolj osredotočala na odpravljanje revščine, kot azijska, bolj projektno in poslovno naravnana, prispeva k razvoju. Kakšen bo končni učinek, je v veliki meri odvisno od sposobnosti države prejemnice, kako bo projekte zastavila in zagotovila tudi tako imenovane spill-over učinke. Ali bo ob novi cestni povezavi, ki jo gradijo Kitajci, denimo razvila še nove industrijske obrate, izkoristila sodelovanje domačih delavcev - nekatere države si v pogajanjih izbojujejo minimalni delež domače delovne sile - za njihovo učenje, usmerjala investicije in pomoč tako, da imajo trajni ekonomski učinek." Ob tem dr. Bučarjeva dodaja, da ključni problem v Afriki še vedno ostaja usposobljenost državne administracije za izvajanje pravilne razvojne politike. Tako se dogaja, da državni organi oddajo tujemu investitorju v najem zemljo, pri tem pa ne upoštevajo lokalnega prebivalstva, ali pa razvojna pomoč ne pride v celoti do tistih, ki jim je bila namenjena.

Neposredne investicije držav BRIC v najmanj razvitih državah so večinoma skoncentrirane v naravne vire in infrastrukturo, pri čemer kljub hitri rasti z okoli 2,2 milijarde dolarjev še vedno predstavljajo zgolj okoli tri odstotke vseh neposrednih investicij teh držav v svetu. Za lažjo predstavo, najmanj razvite države podsaharske Afrike so leta 2009 prejele manj kot milijardo dolarjev investicij, kar je manj, kot stane blok 6 šoštanjske termoelektrarne.

Dr. Bučarjeva pojasnjuje, da države BRIC uporabljajo kombinacijo neposrednih naložb in razvojne pomoči, po dosegljivih podatkih pa gre največkrat za izvozne kredite - ali denimo kitajskemu podjetju, ko gre na afriški trg, ali afriški državi, ki uvaža opremo za določeno naložbo s Kitajske. "Velik del projekta poleg opreme, ki prihaja iz države donatorice, tvori tudi tehnična pomoč, saj se izvajajo projekti s strokovnjaki, pa tudi delavci iz Kitajske, Indije, medtem ko gre v primeru Brazilije predvsem za strokovno pomoč. Tipično za razvojno 'investiranje', kot se temu bolj pravilno reče, je, da se manj gleda na notranjepolitične razmere v državi prejemnici, ampak je osnovno vodilo ekonomska korist - praviloma in na deklarativni ravni za obe, a v prvi vrsti investitorja zanima lastna."

Da Kitajska, še zlasti ob investicijah v infrastrukturo, poleg domačega materiala pripelje s seboj vso potrebno delovno silo, je nedavno iz prve roke izvedela tudi Slovenija. Kitajci so namreč vladi ponudili modernizacijo železniške infrastrukture, menda po zelo privlačni ceni, vendar bi s seboj pripeljali tudi okoli 25.000 svojih delavcev.

Kljub rasti trgovine in tujih investicij niso redke ekonomske študije, ki za najmanj razvite države na svetu ob vzponu BRIC slikajo črne čase. Prvič, ker so zamudile vlak selitve delovnointenzivne proizvodnje, ki bo mimo vnovič pripeljal najverjetneje šele, ko bodo za to vrsto proizvodnje postale danes razvijajoče se države predrage. Deloma se je denimo proizvodnja tekstila in oblačil že preselila v Bangladeš, Vietnam in Kambodžo. Drugič pa, ker bi jih izjemna rast povpraševanja po surovinah utegnila še bolj poriniti v odvisnost od proizvodnje surovin. Seveda slednje velja le za države, bogate s surovinami.

Ovire na strmi poti navzgor

Kitajska je po nekaterih študijah že blizu meje, ko bo morala za ohranjanje visokih gospodarski rasti okrepiti domačo potrošnjo, ki v deležu BDP že nekaj desetletij upada. Dr. Kostevc pojasnjuje, da je to usoda vseh gospodarstev, ki so bila pretežno odvisna od izvoznega modela - ali je upadlo povpraševanje po njihovih izdelkih ali pa se je pojavila cenejša konkurenca. "Podobno seveda grozi tudi Kitajski, kjer se pojavlja ugodna konkurenca v nekaterih segmentih njihove izvozne ponudbe, denimo tekstil iz Vietnama. Težava na Kitajskem bo, ko bo treba gospodarstvo in gospodarsko rast bazirati na domačem povpraševanju. Kitajski potrošnik pa po kupni moči in potrošnih navadah še ni blizu ameriškemu ali evropskemu. Dodatno težavo utegne predstavljati tudi proizvodna struktura, ki za zdaj temelji na izvoznem povpraševanju na tujih trgih, ni pa povsem ustrezna za obrat navznoter," o pasteh izvozne odvisnosti pravi dr. Kostevc.

Podobno kot se je Slovenija zaletela v zid "srednjega dohodka", za preseganje katerega je treba znati še kaj več kot zgolj proizvajati polizdelke, bo tudi Kitajska prej ali slej morala postati inovator in ne le kopirati obstoječih tehnologij. Dr. Kostevc meni, da ima Kitajska načeloma vse možnosti doseči tudi realni primat v globalnem gospodarstvu, vendar je ta čas precej bolj oddaljen. "Velikost Kitajske je za zdaj praktično  edini dejavnik, ki ji daje globalno moč. Z izjemo nekaterih simbolnih dejanj in dogodkov, kot sta kitajski vesoljski program in organizacija olimpijskih iger v Pekingu, s katerimi Kitajska izkazuje svoje težnje po globalnem primatu, je gonilo njihove rasti dokaj enostavna proizvodnja. Kljub krepitvi inovacijske dejavnosti, ki smo ji priče in ki se bo brez dvoma še stopnjevala, še ne dosega pomena inovacij v ZDA in Evropi. Še vedno ni močnih kitajskih znamk na globalnem odru, z izjemo podjetij, ki so jih Kitajci kupili v ZDA in Evropi. Verjamem pa, da tako inovacije kot močne znamke še prihajajo ob zneskih, ki jih Kitajska vlaga v ta namen."

Kitajska je lani za raziskave in razvoj namenila 1,4 odstotka BDP, Indija na primer 0,8 odstotka, kar ju uvršča nad povprečje držav na podobni stopnji razvitosti. A kljub temu je Kitajska še daleč od inovatorke. Visoke stopnje gospodarske rasti država po izsledkih Svetove banke dosega predvsem s hitrim kopiranjem in distribucijo že obstoječih tehnologij in ne z inovacijami, kar velja tudi za Indijo. Pogosto je kopiranje, neposredna kraja ali celo izsiljevanje industrijskih skrivnosti predmet sporov med Kitajsko in drugimi državami. Eden zadnjih takšnih primerov je spor zaradi hibridov in električnih avtomobilov. Tuji proizvajalci lahko električne avtomobile na kitajskem trgu prodajajo pod enakimi pogoji kot domači le, če prej razkrijejo del uporabljene tehnologije. Da je to tesno povezano z ambicijami Kitajske postati vodilna proizvajalka električnih vozil na svetu, ni dvoma.

Podobno kot Kitajsko tudi Indijo čakajo izzivi pri ohranjanju visokih stopenj rasti. Indija bo po ocenah Svetovne banke morala, če bo želela ohranjati današnje visoke stopnje gospodarske rasti, precej več sredstev nameniti razvoju infrastrukture in dviganju izobrazbene ravni prebivalstva. Za lažjo predstavo: lani je povprečno obdobje šolanja Indijcev, starih 15 let ali več, znašalo vsega dobrih pet let. V povprečju torej niso imeli dokončane niti osnovne šole. Z demografskega vidika bo Indija v primerjavi s Kitajsko v prednosti, saj jo po napovedih še kakšni dve desetletji ne čaka problem staranja prebivalstva, medtem ko se bo Kitajska morala s tem spoprijeti že v kratkem.

"Kljub mnenju nekaterih, da je de facto pax sinica nastopil s položajem Kitajske v obdobju krize drugod po svetu, sam mislim, da smo od tega še precej oddaljeni. Kitajska tukaj nastopa kot posojilodajalka predvsem v ZDA, v manjši meri tudi v Evropi, in posledično sama sebi lahko generira povpraševanje - z implicitno podporo ameriškemu zunanjetrgovinskemu primanjkljaju. Težave Kitajske bodo pri tem cilju  predvsem notranje narave, demografska nesorazmerja, regionalne razlike, politični sistem in človekove pravice, že omenjeni konec izvozne rasti..." o vzponu Kitajske pravi dr. Kostevc.

Zahtevali bodo boljši socialni status

Ekonomsko najmočnejše države so v zgodovini svojo prevlado dokazovale z valuto. Od leta 1860 do prve svetovne vojne je približno 60 odstotkov mednarodne trgovine potekalo v britanskih funtih. Z gospodarskim vzponom ZDA med obema vojnama je dolar začel prevzemati vse močnejši globalni položaj, ki ga ima še danes, pa čeprav ga je najprej izzvala stabilna nemška marka in pozneje še evro. Pretežni del mednarodnih denarnih rezerv je še vedno dolarskih, prek 60 odstotkov, kar je sicer nekoliko manj kot pred desetletjem. Evro sledi z nekaj manj kot 30-odstotnim deležem, kar je od uvedbe valute polovična rast. Podoben trend velja za trgovanje z valutami.

Juana v tej zgodbi še vedno ni. Je pa po analizah Svetovne banke verjetno, da bo v prihodnjih dveh desetletjih juan prevzel vlogo tretje rezervne valute; če bo seveda močni vlogi v mednarodni trgovini sledil tudi razvoj domačega finančnega trga. Kitajski finančni sistem je namreč izjemno slabo razvit - država omejuje konvertibilnost valute, banke so večinoma državne, obrestne mere na depozite administrativno določene, obvezniški trg pa šibak. Do takrat edini resen konkurent dolarju ostaja evro, ki pa je trenutno na prelomni točki, ko bi ga napačne odločitve utegnile poslati na smetišče zgodovine.

Čeprav se Kitajski obeta, da bo čez slabo desetletje postala največje svetovno gospodarstvo, to torej še ne zagotavlja realne ekonomske prevlade v svetu. Podobno kot je sapa pošla Japonski ali pa Sloveniji v dohitevanju povprečne razvitosti EU, se lahko tudi Kitajski zgodi, da bo izčrpala rastni potencial aktualne industrijske politike. Tako kot se je Slovenija predolgo oklepala ohranjanja delovnih mest v delovnointenzivnih panogah, ki so jih goltale prav države v razvoju, utegne v težave zaiti Kitajska, ko bo vse večji del njene populacije zahteval boljši socialni status.

Zahteve po zvišanju plač se v nekaterih industrijah in provincah že intenzivno dogajajo, kar bi nas moralo navdajati z optimizmom. Na eni strani se bo povečal potrošni potencial Kitajcev, tudi po dražjih dobrinah iz ZDA in Evrope, na drugi strani pa bodo danes najmanj razvite države lahko Kitajski ukradle del delovnointenzivnih panog in se s tem izkopale iz revščine.