In ta novost, to presekanje začaranega kroga sovraštva, je navzoča prav v odpuščanju. To ne pomeni pozabljanje tega, kar se je zgodilo, pač pa je pogumna odločitev za novo prihodnost, drugačno, kot jo zahtevajo pretekla in v spominu obnovljena dejanja. Dejanje odpuščanja človeka osvobaja in mu daje moči, da stopi v avanturo srečanja z drugim. Odpuščanje tako odpira novo upanje in novo prihodnost ter s tem tudi novo kakovost bivanja tako na osebni kot tudi družbeni ravni. Lahko si predstavljamo prihodnost hromega, ko mu Jezus ne bi bil odpustil in ga ozdravil; ali pa prihodnost obsojene prešuštnice in njenih tožnikov. Takoj ko je prekinjen zakon neprestanega ponavljanja ali povračila, je prihodnost nepredvidljiva in odprta. Odpuščanje medčloveške odnose spreminja v temelju.

Priznanje krivde je dejanje poguma

Da bo odpuščanje delovalo na krivičnika zdravilno, lahko le upamo, prepričani nismo. Odpuščanje brez ustreznih moralnih razlogov temelji na upanju proti upanju. Upanje, ki ga človek goji do krivičnika, pomeni večje ali manjše tveganje. Akademik Jože Krašovec v svoji knjigi Nagrada, kazen in odpuščanje pravi: "Krivičnik lahko odpuščanje tudi odkloni ali celo zlorabi, torej prinaša takšno tveganje precejšnjo ogroženost. Zato je tveganje del razmisleka o primernosti ali neprimernosti odpuščanja."

Razlogi za odpuščanje in usmiljenje imajo bistveno večjo težo, če krivičnik s pozitivnimi dejanji dokaže, da je vreden prizanesljivosti. Pri odpuščanju gre za pričakovanje, da bo krivičnik priznal svojo krivdo in se od nje distanciral. Ko krivičnik to stori, mu je mogoče odpustiti v skladu s tremi temeljnimi postavkami: s spoštovanjem samega sebe, s spoštovanjem do storilca krivičnega dejanja in z moralnimi pravili. To je dejanje poguma in iskrene ponižnosti, ko se nekdo sooči s svojim dejanjem in s tistim, ki mu je storil krivico, vzpostavlja odnos, dialog in tako se lahko začne spoštovanje drug drugega. Krivičnik, ki se sooči s svojo krivdo, jo prizna in se je pokesa, s tem zavrača krivično dejanje, želi se spraviti s prizadetim in tako začeti nov odnos. Priznanje krivde je torej dejanje poguma, notranje moči in iskrene ponižnosti, je tudi izraz človekove volje, da spet zaživi v večji pristnosti in harmoniji. Pri tem je izrednega pomena soočenje z resnico, ki pa jo omogoča dialog in s tem priznavanje in spoštovanje drugega kljub dejanjem, ki jih je storil.

Če pogledamo v zgodovino človeštva, lahko kaj hitro odkrijemo, da je bila ta polna nasilja in krivic. Latinskoameriške teologije osvoboditve so kljub svojim številnim pomanjkljivostim jasno pokazale, da je bila zgodovina sveta (tudi slovenska zgodovina) napisana s stališča zmagovalcev. Zato se pojavlja težnja, da se napiše na novo in se pri tem izhaja iz tega, kar imenujemo hrbtno oziroma drugo plat zgodovine. Mišljena je zgodovina, ki so jo napisali zatirani in tisti, katerih imena so bila za vedno pozabljena in zamolčana.

Odpuščanje ni banaliziranje in omalovaževanje zločina in krivde zanj. Izpričuje namreč, da ima zločinec ali zatiralec prihodnost samo v primeru, če prizna svojo krivdo, spremeni svoj odnos do žrtve in ji s tem prizna njeno pravico.

V krču žrtve

Kar pogosto slišimo trditev, da zares odpusti le tisti, ki tudi pozabi. A dogaja se, da se ravno zaradi močne želje, da bi pozabili, ohranja živ spomin na nekdanjo žalitev ali rano. Nemoč pozabiti spremljajo občutki krivde: človek se čuti krivega za neodpuščanje, ker ne more pozabiti. V Parizu so postavili spomenik Francozom, ki so bili deportirani v nemška koncentracijska taborišča. Nad portalom stoji napis: Odpustimo, toda nikoli ne pozabimo! Morda bi se kdo spotaknil ob tem stavku, toda resnična krepost odpuščanja se namreč pokaže ravno tedaj, ko se človek tudi spominja. Če bi namreč mogel pozabiti, mu navsezadnje sploh ne bi bilo treba odpustiti, saj za to ne bi bilo več razloga. Ker pa mu je zlo, ki se je zgodilo, še predobro v spominu, zato more tudi iz vsega srca odpustiti. In prav to je odločilna točka odpuščanja: nikakor ne gre za pozabljanje, ampak za osvoboditev od notranje jeze, resentimenta in želje po maščevanju, kar vse razjeda sleherno vlakno človekovega bitja; in to, da človek, ki ne odpusti, še vedno živi v krču žrtve, še vedno je suženj tistega, ki mu je storil krivico.

Odpuščanje v tem smislu torej pomeni v spominu obnoviti preteklost, jo s tem predelati in napraviti za del lastne zgodovine. Pri spominjanju pretekle krivice človek radikalno spremeni svoj položaj, ko sprosti in osvobodi svoja negativna čustva in jih s tem tudi odpravi. Jeza na tistega, ki je storil krivico, ki je obremenjevala spomin, se razkroji in človek se lahko tako notranje osvobodi in začne bolj polno življenje. To je možno zato, ker človek začne v drugem gledati več kot pa samo nekoga, ki mu je prizadel nasilje in krivico. Ko odpuščam, razlikujem med človekom, ki mi je povzročil krivico, in med krivico samo. Drugega presojam po njegovi vrednosti, ki jo ima kot človeška oseba, ki prav tako kot jaz živi v nepopolnem svetu, zaznamovanem z različnimi konflikti.

V ustvarjalnem dejanju spominjanja prikličem osebo, ki mi je storila krivico, pred oči duha, a obenem grem prek tega. V njem ne gledam več samo povzročitelja krivice, ampak ga dojemam na neki globlji ravni - na tisti ravni, na kateri je kljub človeški slabosti in omejenosti človek, neponovljiv in dragocen prav tako kot jaz. V takšni obliki spominjanja, ki je globoko prežeto z odpuščanjem, pa tudi samega sebe razumevam in doživljam na čisto nov način: ne le kot žrtev ali užaljenega človeka, ampak kot nekoga, ki se je sposoben dvigniti nad krivico. Odpuščanje je navsezadnje dejanje zaupanja v temeljno dobrost in dobroto človeka.

Odpuščanje torej pomeni pripravljenost, da prepustim preteklosti to, kar se je zgodilo, in ne pustim, da bi imelo zadnjo besedo nad osebo drugega in nad menoj. Je dejanje sprejemanja in poenotenja: boleče izkustvo sprejmem v lastno zgodovino kot pretekli dogodek, ki ne določa več moje prihodnosti.

Človek je torej po eni strani bitje neizmernega dostojanstva, ontološke dobrosti, toda po drugi strani tudi bitje omejenosti in grešnosti, ki prav tako močno zaznamujeta njegovo bivanje. Če človek ni nedotakljivo bitje, niti ne velja za najvišjo vrednoto v svoji individualnosti in osebnem dostojanstvu, je najbolj naravni odziv na žalitev in krivična dejanja sovraštvo, ki hoče uničiti krivičnika. Neizbežno je tako imenovano moralno sovraštvo, ki ni usmerjeno samo na žalitev ali krivico, temveč tudi ali pa morda celo predvsem na samega storilca.

Sprava kot notranja osvoboditev

Obojestranska nepopolnost, ki je biblično zelo jasno utemeljena, je za akademika Krašovca najbolj očiten dokaz, da moralno sovraštvo krivičnikov ni upravičeno. Človek, ki bi hotel druge soditi v domnevi, da je sam pravičen, se postavlja za nespornega razsodnika in hoče s takšnim ravnanjem biti enak Bogu. Zelo izzivalno je Jezusovo srečanje s pismouki in farizeji, ki izzivajo z vlogo sodnika nad prešuštnico: "Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo." (Jn 8,7) Pripravljenost odpustiti najbolj ustreza temeljnemu človekovemu dostojanstvu in navsezadnje velja za razpoznavno znamenje človekove veličine.

Izkušnje kažejo, da vztrajanje pri sovraštvu in odklanjanje odpuščanja človeka maliči in ga lahko polagoma popolnoma razosebi. Naravni čut pravi, da človeka, ki vztrajno zavrača odpuščanje, ni mogoče spoštovati. Hkrati nas življenje uči, da odpuščanje deluje zdravilno tako na krivičnika kot na prizadetega.

Največja škoda, ki jo more nekomu povzročiti žalitev, je okrnitev njegove svobode, da bi bil to, kar bi rad bil, da še naprej nekdo živi kot suženj tistega, ki mu je storil krivico, ker ni pripravljen odpustiti, ker živi v krču žrtve. Ta škoda je pogosto večja od žalitve same. Človekovo notranjost še naprej nehote obvladujeta jeza in zamera, ki kot duhovni strup prežemata vse človekovo bitje in nezavedno določata njegovo življenje, da tak človek živi v nekem suženjstvu krča žrtve. Postaja razdražljiv, žaljiv, celo hudoben, nemočno se prepušča notranjim vzgibom. Ko nekdo sovraži hudobneže, ki so mu povzročili zlo, jim ravno v tem sovraštvu omogoča, da so gospodarji in zapovedovalci nad njegovim življenjem. Človek, ki sovraži, je suženj svojega sovražnika, je od njega odvisen in popolnoma določa njegovo ravnanje, odločanje, ustvarjanje, odzivanje itd. Zločinec je tako ukazovalec nad njegovim življenjem, četudi je lahko od dejanja minilo že veliko časa.

Ko govorimo o spravi kot notranji osvoboditvi v odnosu do drugega, pa je prav tako pomembno tudi odpuščanje sebi ali samoodpuščanje. Mnogi ljudje drugim ne morejo odpustiti, ker najprej sami sebi ne odpustijo, da so na ta ali oni način omogočili ali dopustili krivico. Kar naprej se oklepajo misli, da se jim to ne bi smelo zgoditi. Takšna jeza do sebe, češ, kako da nisem krivice preprečil, je kar pogosta. Krivica je namreč tudi žalitev neke narcistične podobe, ki jo ima užaljeni o sebi.

In prav zato odpuščajoči jaz stoji pred nalogo, da najprej sprejme svoj jaz z vsemi svojimi mejami in ranljivostjo. Odpuščanje mu lahko pomaga do bolj realistične podobe o sebi. Je možnost, da pogleda v oči resnici o sebi in se sooči s svojimi agresivnimi čustvi, svojimi večkrat pretiranimi pričakovanji in s svojo preteklostjo. Odpuščanje je tista oblika ljubezni, ki se trudi drugega sprejemati takšnega, kakršen je. Medsebojno sprejemanje izhaja iz sposobnosti, da vsakdo sprejme samega sebe z vso notranjo ranjenostjo odgovornostjo in pripravljenostjo soočiti se z realnostjo bivanja. Oba morata uvideti, kako resno ju je krivica medsebojno oddaljila.

Če sem sposoben sprejeti nezasluženo ljubezen drugega, ki sem mu storil krivico, se jasno zavem svojih lastnih pomanjkljivosti in meja ter svoje odvisnosti od ljubezni odpuščajočega. Medsebojno priznanje in sprejemanje more storjeno krivico spremeniti in napraviti za trden temelj obnovljenih odnosov. Odpuščanje pomeni težavno duševno delo, ki zahteva veliko časa in energije. V sebi skriva tudi tveganje in zato zahteva pogum.

Soodgovoren za človeško grešnost

Sodobni človek se zaveda, da nima moralne pravice obsojati drugih. Nima pravice, da bi se imel za boljšega od Juda Iškarijota, ne od Pilata in ne od povprečnega jeruzalemskega človeka, ki je skupaj z drugimi vpil: "Križaj ga!" Kdor si namreč odkrito pogleda v srce, mora reči, da mu nič človeškega ni tuje, ne Judovo izdajstvo, ne strah apostolov, ne Petrova zatajitev, ne čredništvo jeruzalemskih prebivalcev, ne Pilatov cinizem in karierizem in ne prilizništvo judovskih veljakov. Tudi sam sem kriv za marsikaj težkega na tem svetu, tudi jaz sem odgovoren za krivice in nasilja, ki se dogajajo, čeprav neposredno nisem vpleten vanje. Zapleten sem v splošno človeško grešnost, soodgovoren sem zanjo.

Kahlil Gibran je to misel v svojem Preroku izrazil zelo nazorno: "Tolikokrat sem vas poslušal govoriti o človeku, ki je storil zlo, kot da ne bi bil eden izmed vas, marveč tujec sredi med vami in vrinjenec v vašem svetu. Toda povem vam, tako kot se svetnik in pravičnik ne moreta dvigniti nad to, kar je najbolj vzvišenega v vsakem izmed vas, tako zlobnež in slabič ne moreta pasti niže od tega, kar je najnižjega v vas. In kakor ni mogoče, da en sam list orumeni brez tihega soglasja celega drevesa, ne more zlikovec storiti zla brez skrite privolitve vseh. Kakor v eni procesiji vsi skupaj stopate proti božjemu jazu v vas. /…/ In ko pade eden izmed vas, pade za te, ki stopajo za njim, in jih opozarja na kamen spotike. Da, pade tudi za te, ki so pred njim: čeprav so hitrejši in bolj gotovo ubirajo korak, vendar kamna spotike niso odstranili. /…/ Ne morete ločiti pravičnega in krivičnega ter dobrega od zlobneža; oba se namreč držita za roke pred sončnim obličjem, tako kot so skupaj stkane črne in bele niti. Ko pa se črna nit pretrga, preveri tkalec vso tkanino in pregleda tudi statve."

Vse človeštvo, vsa različna občestva, vsaka družba, vsi smo tkanine, stakne iz bolj ali manj belih, včasih tudi črnih niti, in prav zato smo v jedru svoje biti odgovorni drug za drugega, tudi za slaba dejanja, ki jih nekdo stori. Priznana resnica je izvir sprave in miru, kajti, kakor je zapisal papež Janez Pavel II., "ljubezen do resnice, iskane s ponižnostjo, je ena velikih vrednot, sposobnih, da znova združuje današnje ljudi".

Msgr. dr. Anton Jamnik, ljubljanski pomožni škof