Črni humor? Vsekakor, vendar razumljiv in najbrž tudi upravičen, saj narava dela voznikov in zaposlenih v upepeljevalnici na Žalah pretiranega čustvovanja ne dovoljuje. Če zaposleni v pogrebnem podjetju ne bi imeli določene distance do svojega dela, bi se najbrž zlomili, trdnost pa je za delo v neposredni bližini smrti ključna.

"Gre za delo kot vsako drugo, ki pa ima svoje specifičnosti. Podobno kot kirurško, gasilsko ali policijsko delo tudi naše delo ne more biti ves čas prijetno. Poleg tega se v zvezi z našim poklicem vedno pojavljajo predsodki, zato se ne želimo preveč izpostavljati. Ljudje te namreč srečajo na cesti in ti lahko iz zlobe ali pa zgolj za šalo rečejo: 'Ahaaaa, videl sem te na televiziji. Ti si torej ta, ki je upepelil mojo mamo.' Predstavljate si, kako bi se vi počutili ob tem," pove vodja upepeljevalcev na ljubljanskih Žalah, še preden mu obljubimo, da ga bomo v članku poimenovali z izmišljenim imenom.

Voznik in...

Podobno razmišlja tudi Drago, vodja skupine voznikov v podjetju Žale. Kljub nedolžnemu nazivu delovnega mesta Drago večino delovnega dne ne presedi za volanom ali v pisarni. Vozniki so resda zadolženi za prevoz pokojnikov na Žale, vendar jih tam tudi očistijo, oblečejo, položijo v krsto in postavijo bodisi v hladilnico bodisi v vrsto za upepelitev.

Če prevoz pokojnikov iz bolnišnic ali domov za ostarele opravijo dokaj rutinsko in brez večjih pretresov, jim je precej težje, ko gredo po pokojnega na dom, kjer jih truplo čaka v družbi prizadetih in pretresenih svojcev. "Do svojcev moraš biti izredno spoštljiv in strokoven ter paziti na svoje obnašanje. Že tako so v hudem šoku, mi pa jim za nameček še odpeljemo njihovega bližnjega, ki ga ne bodo nikoli več videli. Zato moraš biti res previden. Imeti moraš izklopljen mobilni telefon, paziti moraš na svoj izraz na obrazu in na to, katere besede uporabljaš. Sčasoma sem spoznal, da je najbolje, da svojce pozdravim in se poslovim od njih s 'pozdravljeni'. Če jim zaželiš 'dober dan' ali 'nasvidenje', jih lahko nehote užališ ali razjeziš. Najprej zato, ker za svojce umrlih tisti dan ni prav nič dober, potem pa zato, ker si te v vlogi pogrebnika zagotovo ne želijo nikoli več srečati." Drago v pogrebnem podjetju Žale dela že 33 let, skoraj vsa ta leta pa je zaposlen kot voznik.

Začel je pri rosnih sedemnajstih v vzdrževanju, nato šel v vojsko, opravil vozniški izpit in nadaljeval delo na Žalah kot voznik. Začetki so bili težki, se spominja, in če bi mu takrat kdo dejal, da bo na tem delovnem mestu ostal tako dolgo, mu ne bi verjel. "Ponoči sanjaš neprijetne reči in skačeš iz postelje, ampak sčasoma se privadiš. Še vedno pa mi je včasih neprijetno. Najtežji je prevoz pokojnikov, ki se utopijo ali pa umrejo v prometni ali celo železniški nesreči. Tam res vidiš marsikaj. Hudo je tudi pri prometnih nesrečah, zlasti tistih, ki so zelo hude in pri katerih lahko odstranjevanje posmrtnih ostankov ponesrečenca traja tudi več ur. Za sabo ne smeš pustiti nič. In zgodi se, da te pošljejo tudi po koga, ki ga poznaš," pripoveduje Drago in zatrjuje, da si s pijačo v tovrstnih trenutkih ne pomaga. "Včasih so govorili, da ta poklic opravljajo samo pijanci in 'pritegnjenci'. Ampak ne gre tako. Preveč moraš biti pozoren in zbran, da bi si lahko privoščil popivanje med službenim časom. Gremo pa včasih v gostilno, tako kot vsi normalni ljudje," o predsodkih sproščeno govori Drago.

Dober za Slovensko vojsko, za Žale prešibak

Čeprav že samo misel na njegov poklic pri marsikom vzbudi nelagodje, Drago trdi, da je osip med sodelavci skromen. Kdor se odloči za delo s pokojnimi, ve, kaj lahko pričakuje. Najdejo se seveda tudi izjeme z bolj razdražljivim želodcem in živci. Pred kakima dvema letoma so pri njem zaposlili mlajšega Dolenjca, ki je pred menjavo službe nosil olivno zeleno uniformo v Slovenski vojski. Vojsko je zapustil in se javil na oglas za zaposlitev voznika na Žalah.

"Prvi dan je vsakih deset minut tekel na stranišče lulat. Veste, to so živci. Kljub temu je zdržal do konca delovnega dne in mislil sem, da se bo unesel. A naslednji dan je samo še poklical v tajništvo, da ga ne bomo več videli," se zasmeji Drago. Ob vprašanju, ali je delo v "mrtvašnici" res tako dobro plačano, kot pripoveduje urbani mit, pa le zamahne z roko in pojasni, da urna postavka za študenta na Žalah znaša 4,5 evra. S študenti sicer le krpajo dopuste redno zaposlenih, najraje pa zaposlujejo starejše od trideset let. "Če je človek starejši od trideset let, veš, da je pošten in da bo delal. Mlajši samo čakajo na plačo, vse pa jim je težko prijeti."

In v pogrebnem podjetju morajo prijeti marsikaj. Trupla so težka, treba jih je dvigovati, nositi, (pre)oblačiti. "Na dan dvignemo tone, zato so naši hrbti zelo močni. Marsikdo mojih let toži zaradi hrbtenice in nosi kozmodisk, meni pa ga ni treba," se pohvali vodja voznikov.

Po napornem polurnem oblačenju trupla, pri katerem si morajo včasih pomagati tudi s posebnim dvigalom, okoli devetdeset odstotkov pokojnikov položijo v skromno leseno krsto za upepelitev. Krste in pokojnike nato pregleda zdravnik sodne medicine, ki se na Žalah oglasi dvakrat na dan in krste zapečati. Manjši delež preminulih položijo v lepše pogrebne krste in jih odpeljejo v hladilnico, kjer se temperatura giblje med 6 in 10 stopinjami Celzija. V krste po želji položijo tudi križce, roženkranc, risbe otrok ali vnukov in pisma bližnjih. Drago se spominja tudi več primerov, ko so svojci zahtevali, da njihovega dragega pokopljejo z njegovim mobilnim telefonom.

Delo s pokojniki ne poteka v mrtvi tišini, vendar stresanje šal ali poslušanje radia ni zaželeno. Drugače je v pisarni na drugi strani hodnika, ki - čeprav je le nekaj metrov stran od hladilnice - spominja na povsem običajen delavski kotiček moškega kolektiva v kateri koli panogi, v katerem ne manjka niti koledar z golimi dekleti. Dolg hodnik, ki se vije proti večjemu prostoru s krstami, pa še najbolj spominja na hodnike urgence v ljubljanskem kliničnem centru, le da ob stenah namesto bolniških postelj čakajo na prevoz krste na manjših vozičkih s štirimi kolesci. Po hodniku se širi specifičen vonj. Vonja se človek za silo dokaj hitro privadi, ignorirati pa ga je kljub temu nemogoče. Tudi tistim bolj izkušenim.

V upepeljevalnici

"Še vedno me pretrese, ko zagledam majhno krsto," izstreli vodja upepeljevalcev Marjan, ki v krematoriju na Žalah dela že dvajset let. Tudi sam ima otroke, zato malih lesenih krst v desettonsko peč ne more potisniti rutinsko: "Razmišljati začnem, kaj vse bi lahko ubogi otrok še doživel. Tega se res ne morem navaditi."

Ko je pred dvajsetimi leti med iskanjem službe zagledal oglas, da na Žalah iščejo elektrotehnika za vzdrževanje peči in upepeljevanje, je imel kar nekaj pomislekov. "Gre za posebno področje, odrinjeno nekam daleč na obrobje, s katerim pred začetkom dela na Žalah nisem imel nikakršnega stika. Čeprav je smrt kot konec življenja nekaj povsem naravnega, jo ljudje odrivamo od sebe. Zato sem seveda imel pomisleke, vendar so se predsodki že po kakšnem tednu razblinili. Delo v upepeljevalnici je zelo dinamično, zahteva veliko pozornosti, zato niti nimaš veliko časa za razmišljanje in premlevanje," pripoveduje Marjan.

V upepeljevalnici imajo v dveh nadstropjih štiri 640-kilovatne računalniško vodene peči, ki na eno upepelitev porabijo okoli 25 kubičnih metrov zemeljskega plina. Tri delujejo 24 ur na dan, ena je vedno v rezervi. Marjan pripoveduje, da k njim vozijo pokojnike iz večjega dela Slovenije. "Upepeljevalnico imajo poleg nas le še v Mariboru, vendar ne tako zmogljivo. Zato prevzamemo tudi del njihovega posla, kadar so oni preobremenjeni," razlaga Marjan.

Na ljubljanskih Žalah lahko v treh pečeh kremirajo 48 pokojnikov na dan, na mesec pa od 900 do 1000. Pozimi imajo več dela (viroze), poleti malo manj. V vsem letu upepelijo približno 11.000 preminulih.

Peči so ogromne, pogled nanje obiskovalca zmrazi. Notranjost peči s tristopenjskim izgorevanjem je obdana z negorljivim šamotom in kvalitetno izolacijo. Peč morajo (zaradi agresivnih kemičnih reakcij, ki se sprožajo med gorenjem) po približno 15.000 upepelitvah popolnoma razdreti in njeno ogrodje na novo pozidati praktično od temeljev.

Ob začetku upepelitve se temperatura v peči giblje okoli 700 stopinj Celzija, ko je v njej truplo, pa naraste tudi do 1100 stopinj. Upepelitev traja običajno uro in pol.

Peči so zgrajene iz treh komor, v katerih večina dimnih plinov in saj popolnoma izgori, tako da filtrov niti ne potrebujejo. Peči so povezane tudi s toplotnim izmenjevalcem z vodnim kotlom, ki ga segreva vroč dim. Voda se tako segreje, dim pa se pred izpustom v okolje nekoliko ohladi. "Na tak način ogrevamo sanitarno vodo in talne površine pred vežicami, da pozimi ni ledu," razloži Marjan.

V krematoriju spoštujejo pokojnikovo zasebnost in dostojanstvo. Dimenzije peči ne dopuščajo, da bi vanje lahko potisnili več krst naenkrat, hkrati pa vhodnih vratc ni mogoče odpreti, dokler iz peči na drugi strani ne stresejo in postrgajo vseh upepeljenih posmrtnih ostankov. Najbolj slavna pogrebna družina iz balkanskih kinematografov, dinastija Topalovićev, bi imela k takim pečem najbrž kup pripomb, vendar so peči načrtovane tako, da so kakršne koli napake - kaj šele zlorabe - fizično neizvedljive. Tudi evidenčne številke pokojnikov se na vsakem koraku preverjajo in beležijo, na krsto pa pred vložitvijo v peč položijo šamotno ploščico z evidenčno številko, s katero lahko dokazujejo identiteto upepeljenih posmrtnih ostankov.

Svojci si lahko upepelitev po želji tudi ogledajo. Ob dveh pečeh v zgornjih prostorih stavbe na Novih Žalah je zastekljen prostor s štirimi temnimi oblazinjenimi stoli, ki pa so redko zasedeni. Marjanu se zdi to več kot razumljivo: "Povpraševanja ni veliko, svojci to željo izrazijo le izjemoma. Tudi sam menim, da je opazovanje upepelitve nepotrebno. Svojci se lahko od pokojnika poslovijo v poslovilni dvorani, sama vložitev krste v peč pa je postopek, pri katerem ni prav dosti videti, hkrati pa se lahko tudi efekt poslovitve razblini. Vidijo lahko le peč, krsto in mene, kako krsto porinem v peč in kako se zaprejo vrata. Potem sedijo in čakajo..."

Globlje od šestih čevljev

Preden zapojejo pevci in zaigra trobenta, morajo delavci na pokopališču zagnati še bager, s katerim izkopljejo prostor za krsto ali žaro. Vodja pogrebne in pokopališke dejavnosti pri loški komunali Enver, ki skrbi za pokopališča v Škofji Loki na Gorenjskem, pripoveduje, da so lopate postavili v kot že pred leti. Zdaj z njimi le še ravnajo zemljo in popravljajo detajle, vse drugo pa opravijo s pomočjo mini gradbene mehanizacije.

Čeprav je njihovo delo le nekoliko bolj oddaljeno od neposredne smrti, se tudi urejevalci grobov zavedajo občutljivosti svojih strank. "Zemljo je treba počistiti, za lepši videz groba položimo okoli jame zeleno preprogo, zelo pa moramo biti previdni, da med delom ne umažemo ali ne poškodujemo spomenika in rož," razlaga Enver in dodaja, da v približno poldrugi uri jamo izkopljejo do globine 2,6 metra in ne zgolj šestih čevljev, s čimer poskrbijo za dovolj prostora za pet krst. Ko kopljejo jamo, v kateri že ležijo krste, se, da ne bi kopali pregloboko, orientirajo predvsem po zeleni peni, ki jo ob pokopu položijo na krsto in ki v zemlji zdrži zelo dolgo.

Manj dela imajo s kopanjem jame za žare, za katero morajo zemljo odmetati le do globine 80 centimetrov, vanjo pa ob prvem izkopu položijo žarno nišo, ki jo Enver opiše kot zabojček iz poliestra. Postavijo lahko zabojček le za eno žaro, dve, štiri ali pa šest. Zadnja različica je dolgoročno cenovno najbolj ugodna, vendar tisti bolj vraževerni in manj pragmatični usode ne želijo izzivati s preveč vnetim in vnaprejšnjim zagotavljanjem prostora pod zemljo za svoje še žive svojce in zase.