Pod zgornjim naslovom je Igor Masten 15. oktobra 2011 v Dnevnikovem Objektivu objavil prispevek, v katerem je zapisal tudi naslednje, citiram: "Svojo gospodarsko suverenost smo skozi tranzicijo gradili prek mencigerjanske doktrine gospodarskega nacionalizma, ki je v odnosu do države potenciral socializem, do podjetništva pa državno zaščito monopolnih pozicij, zaprtost pred tujim kapitalom in nizke standarde pravne države, ki so bili potrebni za kanaliziranje premoženja v roke redkih izbrancev. Nastala je finančno trhla tvorba, ki je temeljila na zadolževanju v tujini. /…/ Zato je treba te poglede na gospodarstvo, vlogo države in banke v njem ter ekonomsko politiko popolnoma zavreči.

"Po Mastenu naj bi bil Mencinger - torej eden od ekonomistov, ki se s svojimi pogledi večkrat pojavljajo v javnosti - osrednji krivec za gospodarske in finančne težave, ki nas vse bolj pestijo. Državi naj bi bil vsilil ekonomsko politiko, katere rezultati so tajkunstvo, velika zadolženost države v tujini in vse drugo, kar je v državi ekonomsko gledano slabega. Sam sem Mencingerja vedno dojemal kot enega med ne prav številnimi akademskimi ekonomisti, ki premorejo primerno mero zdrave kmečke pameti in ne verjamejo v pravilnost ekonomske politike, ki temelji na neoliberalizmu in globalizmu. Še zdaleč mu torej nisem pripisoval toliko družbene moči, da bi lahko povzročil vse to, za kar ga krivi Masten. Četudi te moči ni imel, je zaradi svojih samosvojih pogledov na ekonomska dogajanja vsaj za naše mlade neoliberalce - med njimi ima ugledno mesto tudi Masten - primeren "dežurni krivec" za družbene in ekonomske težave, ki so jih v resnici sami aktivno pomagali soustvarjati. To ne prav prijazno oceno želim v nadaljevanju pojasniti.

Samostojna Slovenija je vrsto let veljala za zgodbo o uspehu. Po letu 2000 pa je ta njena podoba pričela bledeti, najprej postopoma, potem čedalje hitreje, tako da danes že velja za eno problematičnih držav Evrope. Po mojih spoznanjih sta te spremembe pretežno povzročila dva dejavnika: aktivno prakticiranje neoliberalizma in poudarjeno neučinkovito vodenje države.

Najprej nekaj o neoliberalizmu. Problematičnost neoliberalizma bom poskušal predstaviti tako, da bom neoliberalni kapitalizem - tega prakticira po zgledu ZDA velik del Evrope - primerjal s "socialnim" kapitalizmom - gre za delovni naziv - ki se mu najbolj približujejo skandinavske države. Med njima so podobnosti pa tudi pomembne razlike, kar kaže naslednja primerjava njunih temeljnih usmeritev:

- neoliberalni kapitalizem: učinkovit trg, šibka država, bogatenje kot vrednota;

- "socialni" kapitalizem: učinkovit trg, učinkovita država, poštenost in solidarnost kot temeljni vrednoti.

Prva velika razlika med njima je po gornjem v oceni vloge države. Neoliberalizem izhaja iz predpostavke, da je trg sposoben brez podpore države učinkovito razreševati večino družbenoekonomskih razmerij. Predpostavka ustreza interesom velikega kapitala, žal pa je napačna, saj je praksa ne potrjuje; to lepo dokazuje tudi sedanja gospodarska kriza, saj bi se denimo kapitalizem v ZDA brez izdatne finančne podpore države pred leti znašel na mrtvaškem odru. Zagovorniki "socialnega" kapitalizma nasprotno menimo, da je učinkovito vodena in pravno dobro delujoča država nepogrešljiv pogoj za dobro delovanje trga in urejanje številnih družbenih razmerij, ki jim trg preprosto ni dorasel.

Razlike med obema konceptoma so v praksi najbolj prepoznavne v pogledih na lastništvo države v strateško pomembnih podjetjih: za neoliberalca je taka lastnina skorajda pregrešna, druga stran pa meni, da v dobro vodeni državi državno lastništvo po učinkovitosti ne zaostaja za zasebnim in ima z vidika interesov vse družbe lahko celo upoštevanja vredne prednosti. To drugo mnenje potrjuje denimo sosednja Avstrija, ki jo uvrščamo med ekonomsko najbolj uspešne države, svoj dolgoročno uspešni razvoj pa v pomembni meri podpira s podjetji in bankami, v katerih je država pomembna solastnica. Tudi za "naš" Simobil lahko rečemo, da ga upravljavsko obvladuje Republika Avstrija.

Na vodenje naše države je neoliberalizem po letu 2004 močno vplival. Najbolj je to prišlo do izraza pri njenem lastniškem izganjanju iz gospodarstva. Izvajalo se ga je po postopkih, ki so bili ekonomsko, pravno in etično največkrat sporni in jih danes opredeljujemo kot "tajkunstvo". Možno je bilo zato, ker so ga finančno bogato podpirale državne banke in se država in njeno tožilstvo nista odzivala na očitne kršitve pravnih norm, do katerih je pri tem splošno prihajalo. Tajkunstvo je torej plod načrtne državne politike, ki so jo neoliberalci z redkimi izjemami brez zadržkov podpirali. Državi je povzročilo ogromno materialno in moralno škodo. Med drugim je nemalo prispevalo k današnji omejeni kreditni sposobnosti bank, ki se jo uvršča med pomembne razloge za nizko gospodarsko rast. Kaj naj bi pri vsem tem imel Mencinger, si preprosto ne znam predstavljati.

Nič manj kot pri vrednotenju vloge države se oba obravnavana koncepta razlikujeta glede vrednot, ki jih postavljata v ospredje. Kako problematičen je neoliberalni vrednostni sistem, je najbolj očitno v državah, ki so pred leti opustile socializem. V teh državah je namreč neoliberalizem s svojo usmeritvijo "bogateti za vsako ceno, saj to velja za vrednoto" povzročil močan etnični in moralni razkroj družbe, ki se ga še pospešuje z vse slabše delujočim pravnim redom. Države, ki se jim to zgodi, imajo nedvomno bistveno zmanjšane možnosti za ekonomsko učinkovito delovanje. Mednje lahko zdaj uvrstimo tudi Slovenijo. To je še ena razlaga, zakaj nam gospodarstvo vse bolj šepa, pa tudi za pomemben argument v korist ocene o izjemni škodljivosti neoliberalizma gre.

Še nekaj o vodenju države, to je o drugem prej omenjenem dejavniku, zaradi katerega Slovenija zadnja leta splošno nazaduje. Ključne vzvode tega vodenja po naši ustavni ureditvi upravlja predsednik vlade. Poslednja dva predsednika tej odgovorni nalogi preprosto nista bila dorasla in tako sta osebno pomembno odgovorna za vse prej kot uspešen razvoj države zadnjih let. Za tako neprimerno kadrovanje za ključno delovno mesto v državi se kot volilec ne čutim prav nič odgovornega. Verjamem pa, da je z našo parlamentarno ureditvijo nekaj narobe, če dopušča tako problematične kadrovske rešitve.O pogledih na aktualna ekonomska in družbena vprašanja Slovenije, ki sem jih predstavil, z Mencingerjem nisem nikoli govoril, domnevam pa, da se nebistveno razlikujeva. Torej sem tudi sam zagovornik "mencingerjanske doktrine", ki jo je treba po priporočilih Mastena popolnoma zavreči. Seveda Mastenu ne morem pritrditi. Moje priporočilo je bistveno drugačno: Slovenija potrebuje predvsem predsednika vlade, ki je osebno pošten in je dokazljivo vešč učinkovitega vodenja večjih ekonomsko-socialnih sistemov. Prepričan sem, da bi tak predsednik prednostno poskrbel za učinkovito delovanje pravne države, v ekonomski politiki pa bi se predvsem odrekel neoliberalnim zablodam.

Andrej Cetinski, Ljubljana