Zdi se, da je pri nas ves "sistem" dejavnosti raziskav in razvoja (RR) uravnan tako, da so praktični oziroma konkretni rezultati dejansko drugotnega ali, še bolje, postranskega pomena. Pomembno je sodelovati, se pravi participirati pri razdelitvi javnih sredstev RR, rezultati pa nikogar več ne zanimajo. Tudi zaradi tega je pri nas stanje konkurenčnosti natančno takšno, kot nam ga kažejo tuja ogledala.

Začne se že s tem, da intelektualne elite ne poučimo, kako zaščititi in tržiti znanje. Študijski programi praviloma niso namenili niti nekaj minut intelektualni lastnini. Kako drugače od Poljske ali Japonske, kjer študija ne moreš končati, ne da bi opravil izobraževanje iz intelektualne lastnine. Paradoks mi predstavljajo tudi profesorji in doktorski študentje, ki so preživeli del svojega študija ali dela v tujini in tam med opravljanjem raziskav večinoma vsi po vrsti podpisali klavzule o morebitnem lastništvu nad intelektualno lastnino. Nihče od omenjenih, s katerimi sem govoril, te klavzule nima v svoji domači pogodbi in nikomur se to ne zdi čudno.

Ne znamo tržiti znanja

Nadaljuje se s tem, da večina raziskovalcev ne razmišlja o tržnem potencialu svojih raziskav, temveč predvsem o točkah za habilitacijo. Tudi prijava patenta je vredna le toliko, kot je vrednost števila točk za habilitacijo. Večkrat nisem mogel ostati tiho in sem sogovornike vprašal, kaj konkretno ima davkoplačevalec, ki je plačal študij osebe, raziskavo, mentorja in vse drugo, od rezultatov in študija tega človeka. Ali je bilo ustanovljeno novo podjetje, ali so se odprla nova delovna mesta, ali je oseba znanje prodala in bo zdaj del vloženega denarja vrnila državi ali pa vsaj plačala davke v Sloveniji?

Zakaj to sprašujem? Nobelov nagrajenec Joseph Stiglitz pravi, da so v zadnjih stotih letih inovacije v ZDA vplivale na kar 80 odstotkov rasti prihodkov per capita. Kot zanimivost, akumulacija kapitala in izboljšanje usposobljenosti zaposlenih sta prispevala zgolj 20-odstotni delež. Avtorji uspešnice Blue ocean strategy, ki opisujejo različne vidike inovacij, trdijo, da iz navedenega naslova izhaja 38 odstotkov prihodkov in kar 61 odstotkov dobička. Podatki za Veliko Britanijo kažejo, da naj bi v letih od 2000 do 2007 kar dve tretjini rasti produktivnosti v zasebnem sektorju izhajalo neposredno iz inovacij.

Pomemben del k takšnim rezultatom posredno ali neposredno prispevajo ravno univerze in znanstvenoraziskovalne institucije. Odlična znanost je namreč gonilo razvoja v vseh njegovih segmentih, pa naj gre za klasični gospodarski razvoj ali za vse druge oblike družbenega razvoja. Dokaz za to je Univerza v Cambridgeu, ki je v obdobju od leta 2007 do 2011 prijavila 147 patentov in zaslužila 31 milijonov evrov od trženja izumov. Tehnološki inštitut v Massachusettsu (MIT) je leta 2010 prijavil 196 patentov in iz naslova trženja izumov zaslužil 55 milijonov evrov.

Zanimivo je, da študentje, alumni in profesorji na MIT ustanovijo okoli 150 podjetij na leto in da jih je bilo do leta 2004 ustanovljenih več kot 5000. Ta so v tistem trenutku zaposlovala 1,1 milijona ljudi in imela zaslužek enormnih 167 milijard evrov. Švicarski ETH je prek pisarne za prenos tehnologij od leta 1998 do 2010 ustanovil 215 spin-off podjetij, ki so imela 90-odstotno preživetje in so ustvarila dvakrat več delovnih mest, kot je v Švici sicer običajno za start up podjetja. Švica je četrta po konkurenčnosti gospodarstva v svetovnem merilu. Da ne govorimo o Stanfordu, ki je z Googlom, ki je spin-off univerze, samo z licenčninami in prodajo deleža v podjetju do danes zaslužil že 218 milijonov evrov.

Kaj je s slovenskimi razvojnimi in izobraževalnimi institucijami? Iz pregleda, ki ga je pripravil Urad RS za intelektualno lastnino za obdobje od leta 1998 do 15. februarja 2011, je razvidno, da so te institucije vložile pri uradu v tem obdobju 334  patentnih prijav oziroma povprečno 26 na leto. Od tega je bilo v tem obdobju  podeljenih 237 patentov, veljavnih pa je bilo  na dan 15. februar 2011 še 128 patentov. Bolj zanimiv je podatek, da je bilo v obravnavanem obdobju izdanih le 7 ugotovitvenih odločb, torej lahko za zdaj govorimo le o sedmih "pravih patentih". Povedano drugače, v Sloveniji smo v približno trinajstih letih  v omenjenih institucijah ustvarili manj kot 1 patent na leto, ki je bil dovolj tržno zanimiv, da bi se ga splačalo vzdrževati dalj kot deset let, ali ki je izpolnil vse pogoje, da mu je bil priznan status "pravega patenta".  Upam, da se bo statistika popravila in da bomo v prihodnosti lahko zapisali, da je še več patentov od trenutno živečih pridobilo status "pravega patenta". Ob vsem zapisanem nas  mora skrbeti še dejstvo, da je 109 patentov že prenehalo veljati, in sicer od tega kar 26 odstotkov po tretjem letu,  71 odstotkov po šestem letu, zgolj eden pa je  živel enajst let.

Bazičnost ni izgovor za tržno neuspešnost

Če ob tem navedemo dejstvo, da je bilo iz proračuna v letu 2010 za RR namenjenih 217,9 milijona evrov in da je treba k temu prišteti še okoli 90 milijonov evrov iz strukturnih skladov, ki jih lahko pričakujemo v letu 2011 in ki so namenjeni RR, menim, da to pove veliko. Statistika American Association of Technology managers kaže, da se v ZDA na vloženih 100 milijonov dolarjev v raziskave v povprečju vloži 20 prijav in podpiše 10 licenčnih pogodb z industrijskimi partnerji, ki prinašajo dobiček in ustvarjajo delovna mesta.

V Sloveniji podatek kaže, da so patentne prijave navedenih institucij praviloma, razen redkih izjem, zanimive zgolj kot sredstvo nabiranja točk za pridobivanje akademskih nazivov, projekti in raziskave pa praviloma niso tržno usmerjeni. Pri tem nosi levji delež odgovornosti država, ki je sistem uredila na način, da rezultati, kot so prikazani zgoraj, ne vplivajo bistveno na to, koliko denarja dobi določena institucija. Tudi očitek, da bazične raziskave niso tržno zanimive, ne vzdrži, saj v tujini kar 95 odstotkov uspešnih primerov intelektualne lastnine iz javnih znanstvenih raziskovalnih ustanov prihaja iz bazičnih raziskav. Bazičnost torej ni izgovor za tržno neuspešnost.

Izobraževalne in razvojne institucije kakor tudi podjetja vlagajo določen del prijav tudi prek mednarodnih poti. Navedeno pomeni, da ciljajo na mednarodni trg, kar kaže praviloma na neko resnost. Skrb zbujajoče pri tem pa je, da pri Evropskem patentnem uradu iz Slovenije s podeljenim patentom uspe po oceni le tretjina prijav. Ali, povedano drugače, dve tretjini prijav ni ustreznih in v večjem delu pogosto pomenijo zgolj odkrivanje tople vode. V EU je bilo v letu 2009 zapravljenih kar 60 milijard evrov za razvoj že znanih stvari, senator Birch pa je v ZDA že leta 1995 opozarjal, da ni ustrezne zaščite davkoplačevalcev pred raziskavami, ki niso pomagale nikomur.

Tudi slovensko gospodarstvo ni najbolj blesteče. Od 500 največjih podjetij jih ima le 9 odstotkov patent in le 13 odstotkov evropsko znamko. Prof. dr. Likar s svojimi sodelavci ugotavlja, da je inovativnost slovenskih podjetij slabša, kot prikazujejo najpogosteje uporabljeni statistični kazalci. Ob upoštevanju dejstva, da je Slovenija na lestvici konkurenčnosti WEF med 142 državami na 57. mestu, je skrb zbujajoče predvsem dejstvo, da smo po neposrednih investicijah in prenosu tehnologij šele na 122. mestu, po dostopnosti finančnih sredstev na 107. mestu, po absorpcijski sposobnosti glede novih tehnologij na 84. mestu in po zagotavljanju naprednih tehnoloških proizvodov s strani vlade šele na 84. mestu. Družbo nam delajo države, ki so sicer cilj bolj eksotičnih potovanj.

Po izkoriščenosti inovacijskih potencialov je Slovenija malo pod povprečjem. Kot prednost se izpostavljajo predvsem znanje in vložki v razvoj in raziskave, česar pa očitno ne znamo izkoristiti in komercializirati. Licenčnine od patentov znašajo namreč zgolj 36 odstotkov vrednosti evropskega povprečja. Nokia je v dokumentu Unija inovacij med drugim zapisala: "Visoko izobraženi, kreativni, kulturno raznoliki in poslovno usmerjeni ljudje so motor vseh inovacij." Sam bi opozoril predvsem na zadnji del. Cilj nam ne sme biti število študentov, temveč njihova kvaliteta in sposobnost, da se obrnejo in znajdejo v okolju, v katerem živijo.

Če sklenem, tako država kakor univerza sta aktivni in veliko denarja se namenja znanosti in RR. Podatke imamo, vemo, kaj je treba narediti, zdaj samo pustite tistim, ki znajo in zmorejo, da delajo, in pustite jim, da spreminjajo. Spremembe so dobrodošle, gospodarnost in smotrnost je v interesu davkoplačevalcev, ki vse skupaj financirajo.

In še nekaj v razmislek: čestitke Ivu Boscarolu in njemu podobnim, ker so dokaz, da zmorejo najboljši tudi drugače, če le hočejo drugače delati in če vedo, kaj želijo. In to kljub dejstvu, da država, kot je razvidno iz besedila, nima vizije, kaj natančno naj s produktom vlaganj v RR, to je intelektualno lastnino, počne in kako pomagati tistim, ki znajo in zmorejo. Toda Boscarol očitno ve veliko bolje od države, da je prav to njegova konkurenčna prednost.

Mnenje avtorja ni nujno mnenje institucije, za katero avtor trenutno dela.