Skupna lastnost vseh treh je, da so s svojim znanjem in inovacijami pomembno prispevali k svetovni zakladnici znanja in tehnološkemu napredku na različnih področjih. Koliko takšnih izjemnih osebnosti, prepoznavnih v svetu na področju znanosti in (tehnološkega) razvoja, ima danes Slovenija? Lahko morda mednje prištevamo pred kratkim preminulega prof. dr. Roberta Blinca, vrhunskega strokovnjaka s področja fizike? Morda prof. dr. Alojzija Kralja, vrhunskega strokovnjaka s področja elektrotehnike? Je to razvojna skupina, zbrana v podjetju Pipistrel, ki je dobila prestižno Nasino nagrado? Je to starosta slovenskih inovatorjev Peter Florjančič, ki verjetno nosi rekord med slovenskim izumitelji s 400 prijavljenimi patenti, od katerih je 41 realiziranih?

Morda se skriva potencial v Jerneju Barbiču, ki poučuje na južnokalifornijski univerzi v Los Angelesu in je letos prejel prestižno nagrado Tehnološkega inštituta v Massachusettsu (MIT) technology review za najuspešnejšega inovatorja, mlajšega od 35 let? Se potencial skriva v sedanjih študentih in bodočih raziskovalcih, ki so pod mentorstvom prof. dr. Romana Jerale s Kemijskega inštituta že večkrat zmagali na tekmovanju s področja sintezne biologije iGEM na MIT? Našteti primeri kažejo, da obstajajo tako izvrstni posamezniki kot skupine slovenskih znanstvenikov, razvojnikov, inovatorjev, katerih odlični dosežki v mednarodnem merilu so doma premalo poznani in cenjeni.

Pomembno mednarodno znanstveno sodelovanje

Za vrhunske raziskovalno-razvojne in inovacijske dosežke sta potrebna dva osnovna pogoja, ustrezna finančna sredstva in spodbuden raziskovalno-inovacijski sistem. Odlične raziskovalne dosežke je mogoče doseči na podlagi odličnih temeljnih raziskav, kjer raziskovalce vodi predvsem radovednost, pričakovati pa je, da se del, zlasti aplikativnih (uporabnih) raziskav izvaja s ciljem prispevati k prenosu znanja v gospodarstvo, gospodarski rasti in zaposlenosti ter splošnemu družbenem razvoju.

Kako je s financiranjem raziskovalno-razvojne (RR) dejavnosti? Med evropskimi državami ji največ denarja, od 2,7 do 4 odstotke BDP, namenjajo Finska, Švedska, Danska, Nemčija, Avstrija in Švica. Slovenija se giblje okoli povprečja EU27, leta 2009 je Slovenija namenila za RR 1,86 odstotka BDP. Med viri financiranja RR-dejavnosti prevladuje poslovni sektor, ki mu sledijo javna sredstva državnega sektorja, vse pomembnejši vir financiranja, zlasti za manjše države, pa postaja tujina (denimo sredstva EU).

Največji del RR-dejavnosti se glede na obseg in delež financiranja izvaja v poslovnem sektorju, torej del, ki ga podjetja izvajajo sama, preostali del pa v javnem sektorju, bodisi v državnem (javnih raziskovalnih organizacijah oziroma inštitutih) bodisi v visokošolskem sektorju (univerzah). Sistemska ureditev izvajanja RR-dejavnosti v javnem sektorju se po državah precej razlikuje, se pa pokaže, da se po rezultatih (številu objav in kakovosti, merjeno s številom citatov) v svetovni vrh uvrščajo države, ki temu področju namenjajo precej denarja in kjer se večina raziskovanja odvija v visokošolskem sektorju (denimo na Finskem, Švedskem, Danskem, v Švici in Avstriji), medtem ko za Slovenijo velja, da se večina RR odvija v okviru javnih raziskovalnih organizacij (inštitutov), podobno velja tudi za Poljsko, Slovaško, Rusijo, Madžarsko, kar je verjetno dediščina ureditve še iz prejšnjih časov.

Za majhne države je mednarodno znanstveno sodelovanje zelo pomembno, saj omogoča ne le skupno raziskovanje in prenos znanja, temveč pogosto tudi dostop do raziskovalne opreme in infrastrukture, ki doma ni vedno na voljo. Kljub številnim stikom, ki jih imajo slovenski raziskovalci s svojimi partnerji po svetu, in kljub povečevanju števila soobjav v soavtorstvu slovenskih in tujih raziskovalcev je vpliv tovrstnih objav naših raziskovalcev v svetovnem merilu relativno majhen. OECD-jeva primerjava vpliva mednarodnega znanstvenega sodelovanja med institucijami (Science, Technology and Industry Scoreboard 2011) je pokazala, najbrž ne ravno presenetljivo, da je vpliv znanstvenih soobjav (merjeno v številu objav per capita v 25 odstotkih najbolj vplivnih publikacij s posameznega področja, rangiranih na podlagi indikatorja SCImago Journal Rank) v primeru sodelovanja domačih in mednarodnih raziskovalnih institucij največji v primeru že prej naštetih, Švice (okoli 2300 objav na 1000 prebivalcev), skandinavskih držav in držav Beneluksa, medtem ko imajo tovrstne soobjave v primeru slovenskih institucij (okoli 800 objav na 1000 prebivalcev) le srednji vpliv. Glede na absolutno število objav pa so seveda vodilne ZDA, ki jim sledi Velika Britanija.

Če je odlična znanost eden od temeljev inovativne družbe znanja, se postavlja vprašanje, kako odlična in koristna za domače gospodarstvo je slovenska znanost, ki pridobi več kot 200 milijonov evrov proračunskih sredstev na leto poleg drugih spodbud, kot so denimo centri odličnosti, kompetenčni centri ipd. Najbrž niso iz trte izvite izjave nekaterih slovenskih podjetij, da ne sodelujejo z domačimi inštituti, ker od njih nimajo ustreznih koristi, zato raje sodelujejo z raziskovalci v tujini. Razlog za manjše sodelovanje je tudi na strani raziskovalnih organizacij, saj imajo očitno še vedno dovolj denarja, ki ga dobijo od domačih financerjev iz državnega sektorja ali iz tujine in se jim zato za sodelovanje s podjetji, še zlasti malimi in srednjimi, pač ni treba posebno truditi. Intenzivnejše sodelovanje med raziskovalnimi institucijami in gospodarstvom je pomembno z vidika širitve znanja, tehnoloških spilloverjev, za večjo učinkovitost RR-dejavnosti in inovacijsko aktivnost podjetij, ki se odraža v skupnih prijavljenih patentih in drugih oblikah intelektualne lastnine. Koliko dejansko je tega sodelovanja, kaže delež RR, ki se izvaja v raziskovalnih organizacijah in visokem šolstvu ter ga financirajo podjetja. V Sloveniji se ta delež giblje okoli 12 odstotkov. Oba največja slovenska inštituta (Inštitut Jožefa Stefana in Kemijski inštitut) sta na domačem trgu, kar lahko vzamemo kot približek za prihodke, ki so ustvarjeni na podlagi sodelovanja z gospodarstvom, tako ustvarila v letu 2010 12,3 odstotka oziroma 20 odstotkov vseh prihodkov.

Ne morejo živeti v slonokoščenem stolpu

Kako inovacijsko aktivne so posamezne države, vsako leto ocenjuje evropska komisija in ugotovitve predstavi v poročilu o Inovacijski uniji. Za Slovenijo to poročilo za leto 2010 navaja, da vsako leto malce napreduje: tako dosegamo pozitivne rezultate glede mednarodnih znanstvenih soobjav in deleža raziskovalcev med vsemi zaposlenimi. Vendar so nekateri dejavniki skrb zbujajoči in kažejo na slabost našega raziskovalno-inovacijskega sistema: podpovprečna (glede na EU) znanstvena kakovost, manjše število novih doktorjev znanosti, manjše število patentnih prijav (Slovenija: 2,56 PCT patentnih prijav glede na ustvarjeni BDP v milijardah evrov, EU27: 4,00), nižji prihodki od licenc in patentov, ustvarjenih v tujini, kot je povprečje EU (Slovenija: 0,08 odstotka BDP, EU27: 0,21 odstotka).

Kljub številnim strateškim dokumentom in mednarodnim zavezam, ki v Sloveniji obljubljajo povečanje sredstev za RR na 3 odstotke BDP, od tega 1 odstotek javnih sredstev, in pri tem še zlasti povečanje sredstev v prid (tehnološkemu) razvoju in za spodbujanje inovativnosti, je bližnja prihodnost črna. V letu 2012 je za financiranje znanosti v državnem proračunu predvidenih dobrih 200 milijonov evrov, za financiranje (tehnološkega) razvoja in inovativnosti pa dobrih 80 milijonov, pri čemer dobra polovica od tega odpade na samo potencialno povratne oblike financiranja, ki jih bo prispevalo ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, medtem ko ministrstvo za gospodarstvo temu praktično ne namenja sredstev.

Nekaj ukrepov za izboljšanje delovanja, kakovosti raziskovalnih dosežkov in krepitev sodelovanja med gospodarstvom in raziskovalnimi ter visokošolskimi institucijami na področju RR predvideva nova raziskovalno-inovacijska strategija za obdobje 2011-2020. Kljub temu se je treba glede na ugotovitve o organiziranosti in uspešnosti RR-dejavnosti v državah OECD osredotočiti zlasti na:

- vlaganja v raziskovalne skupine in področja, od katerih se lahko pričakuje mednarodno vidne rezultate (koncept "pametne specializacije" na področju RR, ki je v zadnjem času vse bolj aktualen);

- financiranje, ki naj bo neposredno povezano z rezultati poslovanja in rezultati evalvacij. Treba je slediti vse bolj uveljavljenemu principu tako imenovanega performance managementa oziroma odgovornosti raziskovalnih organizacij za učinkovito poslovanje, doseganje rezultatov raziskovalnega dela, kakovostno upravljanje in razvoj človeških virov ter doseganju širših socio-ekonomskih ciljev v družbi. Da tak sistem uspešno deluje, dokazujejo rezultati Finske, Avstrije in Belgije.

Kreacija znanja in njegova odličnost sta seveda zelo pomembni za izgradnjo zakladnice znanja doma in njeno mednarodno izmenjavo, vendar pa mora biti to znanje tudi uporabno in prinašati ekonomske koristi. V nasprotnem primeru imajo od raziskovalnih dosežkov koristi predvsem tuja podjetja in posredno tuja gospodarstva ter države, Slovenija pa s tem beleži razvojno in gospodarsko "odtekanje" (leakage) znanja, kadrov, razvojnega potenciala. Vsi prejemniki javnih sredstev bi se morali zelo dobro zavedati dejstva, da so za svoje delovanje v osnovi financirani zato, da gospodarstvu in družbi, kjer delujejo, prinašajo koristi in da njihova avtonomija ne pomeni, da v razmerah, ko se podjetja krvavo bojujejo za svoj obstoj, sami delujejo (raziskujejo), kot bi živeli v slonokoščenem stolpu.