Leta 1995 so imeli v vseh pisarnah državnih uradnikov od Kaira in Jeruzalema do Bagdada prižgan CNN. Leta 1997 je bila v istih pisarnah ves čas prižgana Al Džazira. V dveh letih ste postali osrednji medij v arabskem jeziku. Kako vam je to uspelo?

Ko smo leta 1996 ustanovili Al Džaziro, sta se srečala poslanstvo in načrt. Načrt je imel katarski emir. Želel je imeti nekaj podobnega programu BBC v arabskem jeziku. Leta 1995 je arabski BBC oddajal iz Londona, vendar je bil zakodiran. Lahko ste ga gledali samo, če so ga oddajale državne zemeljske televizijske postaje. BBC je bil močen, ker je bil objektiven in se ni pustil izrabljati za politično agendo. Potem so ga Britanci ukinili. Bili smo obupani. Vsi, ki smo hoteli razumeti svoje države in svet, smo do tedaj gledali in poslušali arabski BBC.

Ob vsem bogastvu radijskih in televizijskih postaj od Casablance do Riada?

Da. Do leta 1996 je bilo moderno, da sta država ali vladar imela svoje medije, ki sta jih uporabljala kot orodje za vladanje. Vladarji so novinarjem narekovali, kaj morajo reči. Rezultat je bil neumen. Arabski mediji so bili brez kredibilnosti. To je bilo še posebno trapasto, ker se je prostor že odprl. Ljudje so informacije dobivali z mreže CNN, satelitskih kanalov in interneta. Imeti nadzorovane medije ni imelo več nobenega smisla. Bilo je neumno. Ampak režimi pač niso pametni. Katarski emir je to razumel.

Kaj je razumel?

Razumel je, da ne bo nič izgubil, če bo imel državno medijsko hišo, ki bo gojila objektivno novinarstvo. Ideja Al Džazire je bila, da bo govorila resnico o problemih države. Ljudje tako in tako vedo, kaj so problemi. Vladar nič ne izgubi, če se o njih javno govori. Sam ima medij, skozi katerega ljudje gledajo svojo družbo, namesto da bi podobo o njej po drobcih nabirali po tujih medijih. Popolnoma je odprl katarski medijski prostor.

Skoraj neverjetno se zdi, da se je uprl skušnjavi nadzorovanja televizijske hiše, ki jo je sam ustanovil.

In tudi sam financiral. Bilo mu je jasno, da je močan medij nekaj podobnega atomski bombi. Sijajno deluje, dokler je ne uporabiš. Če jo uporabiš, nimaš v rokah nobenega orožja več in si dolgoročno uničil samega sebe. Ker ni uporabil Al Džazire kot orodja za vladanje, je postal vpliven arabski vladar. Če bi katarska vlada uporabila Al Džaziro kot instrument svoje zunanje politike, bi izgubila kredibilnost in postala samo še ena arabska režimska televizija brez vpliva. Vsi bi rekli: "Saj smo imeli ves čas prav. To je samo še ena propagandna potegavščina."

Katarski emir ni nikoli naredil te neumnosti. Al Džazira pa je v zameno postala močno orodje zunanje politike, tako da goji brezobzirno objektivno novinarstvo. Tako kot BBC. Vse, kar objavimo, je res. Objavimo pa vse, kar uredniki in novinarji presodimo, da je vredno objave. Nihče ne posega v naš program. Vsak, ki je poskusil, se je opekel.

Kdo pa nadzoruje postajo? Največja svetovna informacijska mreža ne more delovati brez nadzora.

O, ja, lahko. Med velikimi informacijskimi mrežami smo edinstveni. Zahteva po popolni neodvisnosti je z leti postajala vse močnejša. Kot novinarji nismo dopustili nobenega nadzora nad sabo. Postali smo velika pošast, nad katero nima nadzora nihče razen nas samih. Novinarji, ki smo pred petnajstimi leti začeli graditi Al Džaziro, nikoli ne bomo poslušali ukazov nikogar. Lastniki vedo, da ne sprejemamo ukazov. Če bi nam začeli ukazovati, bi Al Džaziro takoj zapustili in šli drugam, hiša pa bi izgubila vpliv. Al Džazira je zdaj pošast, ki je tudi Katar ne more nadzorovati. Zato je tako vplivna.

Leto 2011 je leto arabskih revolucij. Naši gledalci so lahko videli nekaj več resničnega sveta Al Džazire. Ko smo začeli oddajati, je naša metodologija pokrivanja arabskega sveta zvenela naivno. "Smo glas ljudi, ki nimajo glasu." "Predstavljamo ljudi, ki nimajo nobene druge reprezentacije." Ne skrivamo svojega prepričanja.

Od tod prihaja obtožba, da ste pristranski?

V petnajstih letih oddajanja nismo bili nikoli pristranski. Smo popolnoma nepristranski medij. Nismo pa nevtralni. To velja pojasniti, ker pogosto prihaja do nesporazumov. Nepristranskost je nekaj drugega kot nevtralnost. Mi nikoli ne začnemo zgodbe s tem, da bi stopili na eno stran. Vedno skrbno in natančno izprašamo vse strani. Ko pokrivamo zgodbo, se ne odločamo, ali jo bomo pokrivali z ene ali z druge strani. Zbiramo dejstva o konfliktih. Zbiranje dejstev nas pelje na obe strani zgodbe. Popolnoma vseeno nam je. Poberemo vsa dejstva, ki jih kot novinarji lahko odkrijemo. Pa če so še tako neprijetna. Pri zbiranju dejstev smo fanatični. Poberemo jih tam, kjer so. Ne verjamemo pa, da je treba enakopravno razporediti čas na vse strani. Zgodbo pripovedujejo dejstva, ne pa triki. Mi presodimo, kdo govori resnico in kdo laže.

Letos je bilo v Tuniziji, Egiptu in Libiji kar jasno, na kateri strani ste.

Jasno je bilo kaj? V Tuniziji, Egiptu in Libiji smo poročali enako, kot zdaj poročamo o Siriji. V našem arabskem servisu vsako uro vsaj dvajset minut posvetimo Siriji. Naše pokrivanje ni nevtralno, ker nismo tiskovna agencija. Vse poročanje pa temelji na dejstvih. Vemo, kdo govori resnico in kdo nas pita s propagando. Smo novinarji s svojimi viri informacij in vse preverimo. Pripovedujemo zgodbe o živih ljudeh. Nobena zgodba ni pomembnejša od življenjskih zgodb ljudi. V teh državah so ljudje pripravljeni žrtvovati svoje življenje za prihodnost svojih otrok. To so začeli delati pred kamerami. Pokazali so, kaj je svoboda. Svoboda ni odločitev med tem, ali boš šel v zapor ali ne, ali si boš upal kaj reči ali ne. Svoboda je odločitev, kako boš živel svoje življenje. Je odločitev med svobodo in življenjem. Če se pred našimi kamerami znajdejo množice ljudi, ki so pripravljene žrtvovati svoje življenje za svobodo, bomo govorili o njih. Pogledal sem tudi, kdo jih ubija, in mi je za njih vseeno. Razmerja med državami, lojalnosti in druge malenkosti me ne zanimajo.

Ampak s tem težko posegate prav v razmerja med državami.

Da. Katar, kjer je naš sedež, je vedno imel odlične odnose s Sirijo. Nihče ni pričakoval, da bomo Sirijo pokrili tako zavzeto. Mediji nobene od držav, ki so v sovražnih odnosih s Sirijo, ne pokrivajo revolucije tako kot mi. To govori o tem, kakšna televizija smo.

Se vam ta pristop kaže kot pameten?

Da. Ker pristopamo k njemu, kot da smo neumni. Svet, ki ga pokrivamo, je kompliciran. Ne bomo se delali, da vemo več od njega. Pristopimo kot nevedneži, ki bi radi kaj izvedeli. Režimi v arabskem svetu so proizvedli podobo sveta, ki je bila zelo pametna. Liberalci so proti islamu. Muslimani so proti svobodi. Zato lahko režim vlada samo s trdo roko. Če da pravice liberalcem, bo laična politika zatrla vero. Če da pravice vernim muslimanom, bodo vpeljali teokracijo in pokrili vsako žensko. Ta podoba je bila namišljena, verjeli pa smo ji vsi. Verjeli smo ji mi v arabskem svetu, verjel ji je zahod. Samo diktature lahko ohranjajo stabilnost arabskega sveta. Na Al Džaziri smo v devetdesetih letih odprli drugačen prostor. Liberalci, komunisti, salafiji, sufiji in socialdemokrati se niso nikoli prej soočali. Mnogi sploh niso vedeli, da obstajajo. V političnem prostoru ni bilo svobode. V medijih prav tako ne. Naša strategija je bila, da damo glas ljudem, ki ga nimajo, in odpremo prostor izmenjave idej.

To je pripeljalo do komičnih situacij. Leta 1997 je v naš studio prišla skupina sirskih novinarjev. V desku sem jim kazal, kako mi razumemo novinarstvo. Pri nas je delal iraški novinar. Šepnil mi je na uho.

"Ali so to Sirci?" me je vprašal.

"Da," sem mu odgovoril.

"To so čisto pravi Sirci iz Damaska, ne emigranti?"

Gledal jih je kot marsovce. Leta 1997 Sirija in Irak nista imela nobenih stikov. V iraškem potnem listu je pisalo, da velja za vse države razen Izraela in Sirije. Enako v sirskem. Izrael in Irak. Sirska in iraška stranka Baath sta bili v smrtnem sporu. Podobno je bilo med drugimi arabskimi državami. Drug drugega smo videli kot marsovce s tremi očmi in zeleno kožo. Na Al Džaziri smo se odločili, da bomo v teh rečeh neumni. V studio smo tako vabili ljudi, ki nikoli prej niso govorili drug z drugim, in jih soočili tudi s sogovorniki iz Izraela. To je bilo v času, ko arabske televizijske postaje Izraela niso omenile niti z imenom.

Zakaj pa so pristali?

Zato, ker smo prišli iz majhne nepomembne države, ki ni ogrožala nikogar. Katar s svetom nima zapletenih odnosov. Ko smo začeli program, nam je odgovorni urednik dal eno samo zelo resno navodilo. "Zamislite si, da oddajate z Marsa." Odstranili smo vse ustaljene embarge, ki so določali arabski svet. Rezultat je bil, da so se s pomočjo satelitske povezave v našem studiu srečali ljudje, ki nikoli niti v sanjah niso pomislili, da bodo kdaj govorili drug z drugim. Formula je bila zelo preprosta. V studiu so trije ljudje, ki se pogovarjajo med seboj, ali pa dva, ki zastopata nasprotna stališča. Letos je to samoumevno. Leta 1996 je bilo v arabščini to šokantno. Ljudje niso verjeli, da se to res dogaja. Še danes so to najbolj gledani programi. Dati skupaj zagovornika političnega islama in njegovega gorečega nasprotnika se je takrat zdelo tvegano. Kaj si lahko rečeta? Izkazalo se je, da marsikaj. Pred tem je veljalo, da liberalci ne bodo govorili o političnem islamu, ker mu bo to dalo samo še večjo težo. Islamisti niso govorili, ker je bilo haram, strogo prepovedano postaviti pod vprašaj verske dogme. Danes o tem vsi govorijo. Zid pa smo prebili mi. Vsi arabski mediji danes delujejo pod dežnikom, ki smo ga postavili mi. Enako velja za velik del političnega prostora. Nihče ni šel dlje od nas. Drugi so opravili nekaj kozmetičnih popravkov na svoji podobi, ustanovilo se je nekaj novih postaj, vendar nas nihče ni nadomestil. BBC je ponovno uvedla arabski televizijski program, celo Rusi so ustvarili svojo satelitsko mrežo. Vsi so nastali zato, ker je Al Džazira nase vezala preveč gledalcev. In vsi imitirajo nas, pogosto pa nas morajo tudi citirati.

Začeli ste kot regionalna televizijska postaja. Kdaj ste postali primarni vir informacij iz arabskega sveta za ves svet?

Leta 1998 smo imeli dopisništvo v Bagdadu. Če smo hoteli biti tam, smo morali biti v dobrih delovnih odnosih z oblastmi in Sadamovim muhabharatom, njegovo vsevedno politično policijo. Zaradi tega smo imeli več dostopa do različnih slojev iraške družbe kot zahodni mediji. Bili smo Arabci z zahodnjaškimi pogledi. Vsi so se hoteli poročiti z nami. Vlada in opozicija sta nam hoteli biti blizu. Vedeli so, da bomo poročali o njih, pa če oni sodelujejo z nami ali ne. Imeli smo več virov kot vsi drugi skupaj. Objektivnost smo uporabili kot orožje za zaščito objektivnosti. Vlada je vedela, da nas lahko kadar koli izžene, da pa bomo o njej poročali še naprej. Ni se jim splačalo nas izgnati. Potem je prišlo leto 2003. Bil sem urednik arabskega deska in sem vodil vsa dopisništva. Takrat je režim Sadama Huseina prisilil vse dopisnike, da spremenijo terminologijo. Dali so jim seznam dovoljenih izrazov. Sadam ni bil več predsednik, ampak voditelj. Režim je bila vlada. Vojna je bila sveta. Seznam je bil dolg. Reagiral sem. Na vseh ekranih smo napisali, da zaradi omejitve svobode poročanja iz Bagdada ne poročamo o ničemer več. Tudi o športu ne. To smo brez prekinitve kazali 24 ur. Naslednji dan so naredili izjemo in za nas umaknili pravilnik. Do vojne so nas pustili pri miru. Med začetnim bombardiranjem Bagdada so Iračani aretirali dva novinarja, ker sta uporabljala prenosno satelitsko zvezo, ki je bila prepovedana. Eden je bil Teisir Alluni, ki je bil Sirec s španskim potnim listom, drugi pa je bil Iračan. Sirca so hoteli deportirati, Iračana pa poslati domov. Med najhujšim bombardiranjem mesta sem nehal oddajati poročila. Na ekranih sem objavil, da zaradi cenzure iz Bagdada ne bomo oddajali nič. Vseh osem dopisnikov sedi prekrižanih rok. Poročal bo samo dopisnik, ki je pri ameriški vojski. Isto noč je v dopisništvo prišel podpredsednik Iraka Tarik Aziz s prošnjo, da nadaljujemo poročanje. Dopisnikom sem rekel, naj me ne kličejo. Čez 24 ur smo začeli ponovno oddajati. Teisir Alluni je po prenosni satelitski povezavi poročal v živo. Iračani so nas pustili pri miru.

Zakaj pa?

Zato, ker so tudi oni hoteli vedeti, kaj se v resnici dogaja. Vedeli so, da s prevajanjem angleških, ameriških ali nemških poročil dobijo zgolj različico dogodkov, ki zanima zahodnjake. Ne zaradi slabih namenov, ampak zaradi drugačne kulturne percepcije dogajanja. Arabci smo desetletja izbirali med arabsko percepcijo informiranja in zahodnjaško. Večina se nas je odločila za zahodno. Jaz sem odraščal ob poslušanju arabskega servisa BBC. Vedel sem, da je njihovo poročanje o nas nenatančno, vendar je bilo boljše od vsega drugega. Potem sem sam delal za arabski televizijski program BBC. Delati sem moral po strogih pravilih BBC in delati po vrednotah, ki veljajo v Veliki Britaniji. Nisem bil zares zadovoljen. To je bilo sijajno novinarstvo, vendar ni imelo korenin v arabskem svetu. Izhajalo je iz neke čisto druge tradicije. Na Al Džaziri smo se tega znebili. Tu smo začeli odkrivati lastno kulturno percepcijo sveta. Ustvarili smo perspektivo novinarstva, ki izhaja iz našega sveta.

Ko je začel Valid El Omari pošiljati poročila iz Jeruzalema, smo prvič slišali drugačne ideje, spoznali aspekte, za katere nismo slišali nikoli prej. Govoril je v našem jeziku. Enako je bilo s poročili iz Kabula, Bagdada in Kaira. Včasih so govorili o drugih dejstvih kot agencije. Začeli smo se prepirati z njimi, ker smo zahodnim agencijam bolj verjeli kot njim. Potem smo odkrili, da osemdeset odstotkov vseh novic o vsem svetu prihaja iz treh agencij, ki govorijo bolj ali manj enako v enaki kulturni perspektivi. Nekaj časa smo živeli v sporu med centralno pisarno in dopisniki na terenu. Potem smo začeli verjeti našim dopisnikom. Praviloma se je izkazalo, da imajo oni prav in da je arabska perspektiva arabskega sveta legitimna. Zahodne agencije so začele citirati nas. Bili smo hitrejši in bolj natančni od njih. Ne morete si misliti, kakšen ponos nas je prevzel.

Ampak ko gre za dejstva, razlika ne bi smela biti tako velika, ne?

Ni velika, je pa bistvena. Važna je navzočnost. Mi nismo padalci. Novice so vedno prihajale s severa na jug, z zahoda na vzhod. Mi smo tok obrnili z juga na sever in z vzhoda na zahod. Leta 1998 smo imeli v Bagdadu samo mi stalno dopisništvo, ki je v živo poročalo iz Bagdada. V pisarni imam sliko ekrana CNN, ki decembra 1998 prenaša Al Džaziro iz Bagdada. Prvič se je zgodilo. Potem nismo več šteli. Zanimalo nas je, kje je zgodba. Kje so kraji, ki zanimajo naše gledalce. "Afganistan," sem rekel. Po napadih Al Kaide na Dar es Salaam in Nairobi so Američani avgusta 1998 bombardirali Afganistan in Sudan. V Afganistanu ni bilo nikogar. Odločil sem se, da bom odprl dopisništvo v Kabulu. Trajalo je dve leti, da so nam talibani dovolili imeti satelitski tovornjak. Najprej nismo smeli snemati. Snemali smo skrivaj. Investicija je bila brezglava. Zapravili smo več kot milijon dolarjev. Nihče drug ni imel satelitskega tovornjaka v Kabulu. Leta 2001 smo ves denar dobili nazaj. Zgodile so se tri stvari. Najprej so talibani razstrelili kipe Buda v Bamianu. Edini smo poročali iz Kabula s sliko. Potem so aretirali osem nemških misijonarjev, ki so preoblečeni v turiste spreobračali Afganistance. 24 ur na dan smo poročali nemškim postajam in dobili nazaj vso investicijo še pred 11. septembrom, ki je spremenil perspektivo vsega sveta. Tovornjak je bil med vojno uničen, ampak je bil že amortiziran. 11. septembra smo bili edini, ki smo lahko iz Kabula oddajali po najvišjih profesionalnih standardih.

Tam ste si tudi pridobili sloves zaveznice Al Kaide in televizije Osame bin Ladna.

Da, ampak zakaj? Najprej zato, ker smo bili tam. Al Kaidi Al Džazira ni bila všeč. Al Džazira ima sedež v Katarju, kjer so ameriška oporišča in izraelsko veleposlaništvo. Ideološko so nas prezirali. Bili pa smo edina medijska organizacija s satelitskim tovornjakom v Kabulu. Če so vrgli posnetek pred naša vrata, je bil čez nekaj minut na mojem ekranu v Dohi, od tam pa je šel takoj v eter. Bil pa je še en pomemben element. Najprej so trakove puščali pred vrati savdske mreže MBC, ki ima v lasti tudi satelitsko televizijo Al Arabija. Imeli so dopisništvo v Pešavarju v Pakistanu. Ko so jih priredili za objavo, so uporabili politični ključ krajšanja. Jaz sem iz Kabula dobil petdeset minut posnetka, ki sem ga moral skrajšati na tri minute. Uredil sem ga novinarsko kot vir informacij in predvajal. Nikoli nisem predvajal vsega. Če ni bilo nič novega, sploh nisem nič objavil. Propaganda me ni zanimala. V predalih v Dohi imam na kupe trakov Al Kaide, ki jih nisem nikoli predvajal, ker niso imeli nobene informacijske vrednosti.

Od kod potem podoba zaveznikov Al Kaide in talibanov?

Nam so Talibani zaupali, ker nismo objavljali neumnosti o njih. Vedeli so, da je vse, kar objavimo, res. Ni jim bilo prijetno, vendar so tudi sami hoteli vedeti, kaj je res. Vsaka represivna vlada ve, da laže. Sirija danes, Irak pod Sadamom, Libija pod Gadafijem. Imel sem stike z njimi in pripravljal prispevke iz njihovih držav. Oni so vedeli, da lažejo. Vedeli pa so tudi, da jaz ne bom lagal. Represivni režimi nimajo iluzij. Vedo, da smo vse preverili in da naša poročila temeljijo na pričevanjih in dejstvih. Javno nas psujejo, zasebno pa nas spoštujejo. In res nas sovražijo. Aretirali so nas, grozili, maltretirali, izgnali. Vedeli pa so, da imamo prav in da ne bomo spremenili zgodbe. Delamo pod temi režimi in to nam daje moč, da se soočimo z drugimi agencijami in povemo drugo plat zgodbe. Poročamo iz Gaze, Izraela in z Zahodnega brega. Med intifado leta 2002 smo vedno nosili drugo plat zgodbe. Ne pripadamo nikomur, zanašamo pa se na lokalne vire. Ne verjamemo v padalce, ki pridejo za nekaj dni in se potem preselijo na drugi konec sveta. Novinarjem, ki so ves čas povsod, ne zaupamo. Imamo dopisništva in zbiramo kapital stalnih dopisnikov, ki živijo med ljudmi, o katerih poročajo. Poročamo tudi, ko se po kriterijih zahodnih agencij nič ne dogaja. Zato nam ljudje zaupajo. Med zadnjo vojno v Gazi leta 2008 in 2009 sem bil urednik angleškega programa Al Džazire. Arabci so nam dali dostop, ker smo delali za arabski program v angleščini. Dopisnik in dopisnica sta leta poročala iz Gaze, ko se tam ni dogajalo nič. On je na pol Egipčan, ona je Egipčanka. Poznata kulturo, živita probleme, ljudje pa jima zaupajo. Tako po vsem svetu gradimo lokalno bazo vedenja. Kamal Haidar živi v Pakistanu, Mohamed Abdu je v Nairobiju, Haru Mutassa je v Zimbabveju. To so lokalci. Niso Britanci, Američani, Švedi ali Avstralci, ki vskočijo zato, ker boljše pišejo angleško. Gradimo močna dopisništva, ki imajo najboljše stike z zanesljivimi viri in razumejo države, v katerih delajo. Dokler je Valid El Omri v Jeruzalemu, ne bom tja poslal nikogar drugega. Ni treba. V arabskem svetu je naša satelitska televizija primarni vir kredibilnih informacij. In to smo tudi na zahodu.

Se počutite ogroženi zaradi vzpona socialnih medijev med arabsko pomladjo? Kdo je sprožil revolucije? Tradicionalni ali socialni mediji?

Na žalost so to bili socialni mediji.

Na žalost?

Na mojo žalost. Jaz pripadam tradicionalnim medijem. Moja zgodovina, moja kredibilnost in moja plača prihajajo iz tradicionalnega medija. Informacije vodimo tradicionalni mediji. Socialni mediji informacije pobirajo od nas. Oni pa so vodilni pri organizaciji družbenega življenja. Nove ideje se širijo skozi socialne mreže na internetu. Novic je tam bolj malo. Internetna stran, ki je bila v Egiptu ustanovljena za Kaleda Saida, je prinesla spremembo in vrgla z oblasti režim Hosnija Mubaraka. Do spremembe bi prišlo v vsakem primeru, sprožila pa jo je ta internetna stran.

Se iz vaše pisarne v Dohi zdi, da se bo obrnil ves arabski svet?

Da. Več kot polovica prebivalcev v arabskih državah je mlajša od trideset let in izobražena. Hkrati je stopnja nezaposlenosti najvišja. So mladi in nezaposleni. Zaradi revščine si ne morejo ustvariti družin. So pa izobraženi. Vsaj pisati in brati in uporabljati mobilni telefon znajo vsi. Nimajo denarja, nimajo socialnega življenja in nimajo svobode. Tudi v najrevnejših četrtih velikih mest pa imajo internet in znajo komunicirati. Imate bencin in ogenj, potrebujete samo nekaj, kar ju poveže. Komunikacija v socialnih medijih je prevzela pobudo za socialne revolucije.

V nekem trenutku so oblasti iztrgale satelitsko anteno na vašem kairskem dopisništvu. Kakšna je vloga Al Džazire v revoluciji?

Pomembna. Mi vsem slojem družbe kažemo, da revolucija poteka. V Egiptu so tradicionalni ljudje, ki gledajo samo televizijo, vedeli, kaj se dogaja, ker so gledali nas. Imeli ste dve strani. Upornike in oblast. Niso se uprli zaradi naših dokumentarcev. Ljudje niso šli na Tahrir zato, ker so gledali Al Džaziro. Tja bi šli v vsakem primeru. Tam bi ostali v vsakem primeru. Življenje ali oči bi izgubili z nami ali brez nas. Plesali so pred našimi kamerami, ker so vedeli, da režim gleda Al Džaziro. Vsi televizijski sprejemniki so bili naravnani na nas, ker se je revolucija tam videla. Gledali so jo tudi tisti, ki v njej niso sodelovali. Režim je ponorel, ker je vedel, da ves Egipt gleda Tahrir na vseh televizijskih sprejemnikih v državi. In bilo jih je sram. Bilo jih je sram njihovega laganja, medijev, napada s konji in kamelami, brutalnosti policije in okorne neumnosti režimskih politikov. Vedeli so, da je vse narobe in da vsi to ves čas gledajo. To pa je naše delo. Nekje je nekdo, ki noče, da bi se to videlo. Zato objavimo. Vse drugo je propaganda. Zato so nas gledali v Egiptu, v vsem arabskem svetu, v Evropi in Ameriki. Ko se vaš svet ruši, nočete gledati propagande. Gledate terenska poročila, tudi če sovražite novinarja in njegovo medijsko hišo. Čez čas o tem poročajo vsi. V čem smo mi drugačni? Tam smo bili mnogo prej, preden je sploh kdo vedel, da se dogaja nekaj pomembnega. Mi smo revolucijo podpirali, vendar bi se odvila tudi brez naše podpore.

Bi tanki streljali na ljudi, če novinarjev ne bi bilo tam?

Morda. Jaz tega ne vem. Ne morem vedeti. Vem pa, kako zelo nas je režim sovražil, ker je moral gledati svojo sramoto v živo skupaj z vso državo. Mi smo bili objektivni, nismo pa bili nevtralni. Bili smo natančni, povedali smo zgodbo, bili smo nepristranski. Bili smo tudi fer. Vsi imajo pravico do odgovora. Ves čas smo iskali ljudi iz Mubarakovega režima in jim poskušali dati priložnost za odgovor. Če bi Mubarak pristal na intervju, bi ga predvajali z vsem dolžnim spoštovanjem v živo. Vprašanj pa mu ne bi povedali vnaprej. Mnogi so v nas videli srce revolucije. Napaka. Te moči nimamo in tudi ne ambicije. Mi smo oči revolucije. Oči pa nikoli ne zatisnemo pred ničimer. Smo samo klepetave priče. Ali mislite, da gredo Sirci na cesto zaradi nas? Ne šalite se. Televizija pogosto pomiri ljudi. Gledajo demonstracije na televiziji in se jim zdi, da so že zraven. Če med revolucijo gledate televizijo, pa niste naredili nič. Ste informirani. Televizija ne prinese demokracije, zgolj vzbudi pozornost. Nekateri se vznemirijo in gredo spat, drugi gredo na ulice. Odločitev pade pri njih, ne pri nas.

Ampak v Združenih državah, ki so do letos obvladovale politično sceno Bližnjega vzhoda, nimate podobe nepristranskega medija, ki je zgolj opazovalec, ali ne?

Ah. To je zanimivo področje. Ameriške vlade in mi. Na začetku smo dobivali sporočila, da ameriška veleposlaništva zelo podpirajo svobodo izražanja v arabskih deželah. Če bi naleteli na probleme, nam lahko pomagajo. V Washingtonu so verjeli, da bo Al Džazira prinesla liberalizem v arabski svet. Mnogo vrednot nam je bilo skupnih. Ko smo poročali o problemih v arabskih državah in zahtevali svobodo izražanja, so nam bili zelo naklonjeni. Tudi ko smo bili kritični do Izraela. Potem je prišel 11. september.

Kaj se je takrat zgodilo?

11. septembra sem bil urednik deska, poročali smo iz Afganistana. Takrat smo dobili jasno sporočilo. "Če ne simpatizirate z nami, ste proti nam." Moje delo pa ni, da simpatiziram. Takrat smo zaznali, da poročati o resničnih dogodkih iz lokalne perspektive ni zaželeno. Ko so se začela bombardiranja Afganistana, so bile civilne žrtve. Kazali smo slike civilnih žrtev, tako kot smo kazali slike Svetovnega trgovinskega centra in Pentagona. Začeli so se jeziti. Govorili so o kirurškem bombardiranju, mi smo kazali brutalnost vojne. Zakaj? Zato ker smo bili tam. Obtožili so nas, da s kazanjem posnetkov bombardiranja ščuvamo k nasilju proti Američanom. S kazanjem slik ubitih otrok smo ogrožali življenje Američanov. Mi smo govorili, da bomo nehali kazati slike ubitih otrok, takoj ko jih bodo nehali ubijati. Vojna je strašna stvar. Zakaj bi jo kazali kot nekaj lepega?

"Zaradi vašega poročanja bo prišlo do napada na Američane." Prav. Moja dolžnost ni interpretiranje kriminalne zavesti. Nisem psihiater. Kažem, kaj se dogaja. Vem, kaj je moja odgovornost in s čim ogrožam nedolžne. Tam sem uredniško strog. Vojna ni zasebna stvar. Resničnost vojne je umazana. Vemo morda za pet odstotkov tega, kar se dogaja. Šele ko se čez petdeset let odprejo arhivi, vemo nekaj več. Ne morete pa mi prepovedati kazati slik ubitih ameriških vojakov. Mrtvi imajo vsaj to pravico, da se zabeleži njihova smrt. Jaz pač beležim.

Je zdaj kaj drugače?

Donald Rumsfeld je pred kratkim rekel nekaj prijaznih besed o Al Džaziri, potem ko nas je deset let psoval. Čas je pokazal, da smo imeli prav. Resnica prej ali slej pride na dan. Bolje je, če pride čim prej. Sploh pa je diskusija neumna. Če ne pokažemo mi, bodo posnetke z mobilnih telefonov kazali v socialnih medijih brez konteksta. Skriti je danes težko. Pametneje je, če se slike pokažejo v urejenem novinarskem kontekstu, ki dogodke pojasnjuje. Jaz sem vrtel bin Ladnove posnetke. Potem pa sem pokazal še reakcijo fanatikov, reakcijo zmernežev, reakcijo Američanov in novinarske komentarje. Postavil sem jih v perspektivo, ki omogoča razumevanje. Ne pade pa mi na pamet, da bi dal bin Ladnove posnetke najprej ameriški obveščevalni službi in pokazal to, kar se zdi njim ustrezno. Od Američanov smo se naučili, da svoboda izražanja prinese demokracijo, demokracija pa poveča stopnjo varnosti. Saj nisem narobe razumel, ali ne?

Zakaj v Sarajevu odpirate servis za Balkan? Sarajevo ni več modno mesto.

Morda vidimo reči, ki jih vi ne vidite. Morda pa Sarajevo ni tako iz mode, kot si mislite. Selimo se tja, kjer zaznamo, da je informacij premalo.

Za Balkan sem slišal že vse mogoče. Da bi bil informacijsko nerazvit, pa še ne.

Verjemite, da sem pregledal, kaj je in česa ni. Na tem območju so mediji razdrobljeni in lokalizirani. Hrvaški mediji ne pokrivajo Slovenije. Srbski mediji se ne ukvarjajo z bosansko družbo. Regije v resnici ne pokrivate. Pokrivate svoje prestolnice. Veliko medijev misli, da je Evropska unija njihovo področje. Imajo enega dopisnika v Bruslju in se jim ne sanja, kaj se dogaja v evropskih državah. Srbi pravijo, da so povezani z Rusijo, Rusijo pa spremljajo zelo površno. Gojijo iluzije o povezanosti, imajo pa šibke dopisniške mreže. Zdaj je popularna Grčija. Ampak kaj gledalci vedo o socialnih mrežah grške družbe? Bolj malo. Mediji se ukvarjajo sami s sabo in svojim neposrednim okoljem. Ne gredo zelo daleč. Mi prihajamo od zunaj in imamo globalen domet. Al Džazira je danes največja profesionalna informacijska mreža na svetu. Bil sem urednik angleškega servisa. Veste, koliko ljudi dela zanj?

V resnici se mi ne sanja.

Tisoč tristo. Mrežo širimo. Arabska Al Džazira ima tisoč sedemsto zaposlenih. Začeli smo v eni sobi s 150 ljudmi. Studio v Washingtonu ima štiristo ljudi. Letos odpiramo Sarajevo v lokalnih jezikih, kanal v turščini v Istanbulu in v svahiliju v Nairobju. Ljudje hočejo vedeti, kaj se dogaja v svetu, in hočejo, da svet ve za njih. V to se splača investirati.