V moški reprezentanci ima Jurjec že izkušnje, saj sta na začetku tretjega tisočletja skupaj s Klemenom Bergantom vodila ekipo v tehničnih disciplinah, v kateri je tedaj z rezultati odstopal Matjaž Vrhovnik. Kasneje se je Jurjec z Dejanom Poljanškom preselil k ženski ekipi C. Tej, ki je zdaj v najlepših tekmovalnih letih in ji poveljujeta Maruša Ferk in Mateja Robnik. Jurjec je v nadaljevanju trenerske kariere veliko sodeloval s Ferkovo, ji dajal nasvete v evropskem pokalu in jo uspešno priključil svetovnemu pokalu, ko se je že na uvodni tekmi svetovnega pokala uvrstila med dobitnice točk. "To je bilo obdobje, ko se je dalo dobro delati. Punce so bile zelo dojemljive. Tudi generacija deklet je bila zelo dobra in teh časov se rad spominjam," z nasmeškom na obrazu pripoveduje Marko Jurjec.

"Predlani je prišlo v alpskem delu smučarske zveze do rošade. Vladalo je mišljenje, da je treba zamenjati nekaj starejših trenerjev. Vsaj tako sem slišal, medtem ko obveščen nisem bil. A nisem človek, ki bi koga krivil. Videti je, da je Jure Košir dobil informacije, zaradi katerih nisem bil več v igri. Tako sem lansko sezono počival. Na vse skupaj gledam pozitivno, saj je vsaka stvar za nekaj dobra. Lahko rečem, da sem se fizično spočil. Nič več me ne bolijo rame, kolena... Skratka, z velikim veseljem delam naprej in sem poln energije," pravi Marko Jurjec.

Na prvem treningu prvo negativno presenečenje

Veleslalom je rakova rana slovenskega alpskega smučanja. V zadnjem desetletju je bilo napisanih ogromno vrstic, ko so številni trenerji "pametovali", kako bo Slovenija v tej disciplini prišla na zeleno vejo, a je tonila vse nižje. Kakšno je vaše videnje v tej disciplini?

Svoj prvi reprezentančni trening sem poleti opravil v Ushuaiju (v Argentini - op. p.) z Mitjem Valenčičem in Maticem Skubetom. Tam sta me zbodli dve stvari. Ko sem videl Skubeta, kako se je spustil v veleslalomu, sem bil negativno presenečen. Res je, da je bil po daljšem obdobju prvič na snegu. Vseeno sem pričakoval, da bo peljal bolje. V nekaj dneh se je sicer vnesel. Takoj sem se na lastne oči prepričal, da je slovenski veleslalom resnično rakova rana.

In kaj ste ukrenili?

Veliko sem premišljeval, kaj bi morali storiti, da bi bilo bolje. Prišel sem do sklepa, da si bom od bližje ogledal, kako trenirajo Italijani, Francozi in Avstrijci, ki so bili v tistem času na poti v Ushuai. Ko sem ta trenutek dočakal in si pobližje ogledal, kako delujejo alpske smučarske velesile, mi je bilo takoj jasno, zakaj smo ostali zadaj. To sem povedal vsem na zvezi in bom prvič tudi javno objavil. Velesile trenirajo z ekipo šestih tekmovalcev, zraven imajo dvanajst ljudi, ki skrbijo za ves suport. Prišli so na teren, istočasno postavili tri proge, dve veleslalomski in eno superveleslalomsko. Ves čas so rotirali tekmovalce, vse proge so bile opremljene s kamerami, merilnimi napravami, z barvo po tleh... Vse je bilo pripravljeno vrhunsko.

Jih boste torej posnemali?

Takšne organizacije slovenska reprezentanca preprosto ni sposobna. Ne s finančnega vidika niti števila ljudi, ki smo zraven. Nas je preprosto povedano premalo, da bi se lahko šli kaj takšnega. Sočasno v Sloveniji zelo težko dobimo na razpolago terene, na katerih bi se lahko šli takšen profesionalizem. Na kateri koli progi pri nas treniramo, imamo na razpolago le termine od sedmih do desetih dopoldan, kar je bistveno premalo. Avstrijci imajo denimo posebno za njih zaprte terene, na katerih lahko trenirajo ves dan, na katerih si lahko naredijo različne snežne podlage. Tukaj jih preprosto ne moremo dohajati. Boj bo zelo, zelo težak. Želje so, ampak hkrati se zavedamo, da so velike nacije milo rečeno težko dosegljive.

Boštjana Klineta bi imel vsak trener v ekipi

Katera so imena, na katera stavite v slovenskem veleslalomu?

V ekipi so Janez Jazbec, Matic Skube in Miha Kürner. Od mladih zelo dobro vozi Žan Kranjec, tudi Klemen Kosi. Po eni strani nam je žal tudi mladega nadobudnega smukača Boštjana Klineta, ki je v preteklosti pokazal zelo dobre veleslalomske in slalomske vožnje. Morda bomo nekoč ugotovili, da smo naredili napako, ker smo ga osredotočili bolj na hitre discipline. Upam sicer, da ne, saj mu iz srca želim vrhunsko kariero. V Sloveniji je še nekaj obetavnih tekmovalcev, ki jih niti ne poznam, saj sem še premalo časa zraven. Le upamo lahko, da v klubih z njimi delajo dobro ter da se bo čim prej pojavil še kdo, na katerega bomo lahko računali v prihodnosti.

Imena, ki ste jih izpostavili uvodoma, torej Jazbec, Skube in Kürner, so v zadnjih letih v veleslalomu prej naredila kakšen korak nazaj kot naprej. Kakšen je recept, da bi se ti tekmovalci v prihodnosti sploh kdaj uvrstili med dobitnike točk?

Ob pravem trenutku jim moramo ponuditi dober trening. Ne le dan pred tekmo. Osredotočeni moramo biti na dva, tri tedne naprej. Natančno je treba vedeti, kaj bomo v določenem trenutku delali, da se bo to morda kasneje obrestovalo. Poskušati moramo najti ekvivalentne terene, predvsem dovolj težke in tehnično zahtevne, na kakršnih bodo tekme. Le takšen pristop lahko pripelje do napredka.

Mislite, da je to glede na finančni položaj v slovenskem smučanju izvedljivo?

Na žalost že zdaj vemo, da to ne bo mogoče. Zato predvsem računamo na treninge v tistih krajih, kjer imamo sezonske karte. To je torej v Sloveniji in avstrijski Koroški. Na omenjenih smučiščih sicer obstajajo zahtevni tereni, a nam na žalost niso vedno dosegljivi. Ne moremo se z danes na jutri spomniti, da potrebujemo teren, ki naj bi nam bil na voljo. To je velik problem, saj so smučišča zasedena s turizmom ali drugimi ekipami. Pri nas pa na žalost ne gre drugače, kot da poskušamo v zadnjem trenutku nekaj spremeniti.

Vajdič je vedno dobrodošel

Ste pri slalomu kaj bolj optimistični? Na prvi pogled je položaj bolj skromen. Povprečno štartno številko med 20 in 25 bo na prvi tekmi v Leviju nosil Mitja Valenčič, drugi imajo precej slabše izhodišče. Novost je tudi ta, da je bil Bernard Vajdič izločen iz ekipe in trenira sam...

V slalomu imamo za zdaj v ekipi stalna člana Valenčiča in Skubeta. Po vožnjah na treningih sodeč jima je blizu Kürner, ki mu dobro kaže, da bo startal na prvi tekmi v Leviju. Kar zadeva Vajdiča, ima jasno zastavljen cilj. Najprej mora doseči 45. mesto na svetovni lestvici, da se lahko pridruži reprezentanci. Če bo pokazal vrhunsko formo, upam, da bomo vsi tako pametni, da ga bomo pravi čas povabili zraven. Nikakor mu ne bomo zapirali reprezentančnih vrat. V Sloveniji imamo premalo tekmovalcev, da bi si lahko privoščili kaj takšnega. Kakšen več bi bil kvečjemu dobrodošel.

Prvo slalomsko ime je Mitja Valenčič, ki je v jeseni športne poti. Je prvi cilj, da se vrne med prvokategornike?

Vsekakor je naša velika želja, da se Mitja vrne v prvo jakostno skupino. Za to potrebuje vrhunske rezultate. In tudi nekaj sreče. Da se po prvi progi uvrsti na pravo mesto, s katerega se da napasti in izboljšati svojo uvrstitev. Velikokrat se namreč zgodi, da tekmovalci, ki so po prvi progi na vodilnih mestih, zaradi razmer na progi ne morejo poseči po najboljših mestih. Upam, da mu bo uspevalo. Mitja je vsekakor sposoben vrhunskih uvrstitev. Je zdrav, nima težav s hrbtom, kot jih je imel v preteklih sezonah, in je v dobri formi.

Valenčič bo moral bolj tvegati

Je pri njem lahko ključ do uspeha tudi večje tveganje na tekmah, po katerem v preteklosti ni slovel?

Ves čas ga spodbujamo, naj se približuje tveganim vožnjam. V dneh do tekme v Leviju mu bomo poskušali organizirati trening na terenih, na katerih bo moral tvegati. Da se bo tej prvini še bolj posvetil. Strinjam se, da je pri njem manjši minus, da si želi kdaj z izkušnjami doseči to, kar bi sicer moral s tveganjem. Rutina je v slalomu premalo. Za uspeh je treba tvegati.

Kakšno pa je stanje z Maticem Skubetom, nekaj let upom slovenskega alpskega smučanja, ki milo rečeno že leta stoji na mestu?

Želimo si, da bi se vsaj v slalomu stalno uvrščal med najboljših 30, tudi v veleslalomu pa bi ga radi spravili na višjo raven. Vprašanje pa je, koliko lahko sploh napreduje. Sam sploh nisem vedel, da ima tako velike težave z vnetjem pokostnice. Pravzaprav gre za bolečino na kosti, na delu, kjer noga nasede na smučarski čevelj. Po dveh dneh treninga so bolečine pri njem tako močne, da sploh ne more več vaditi. In prav to me najbolj skrbi. Sicer je Matic tekmovalec, ki je dovolj predrzen, pripravljen tvegati, ki lahko preseneti.

Kaj bi vas po koncu sezone na vidnem položaju v slovenskem alpskem smučanju zadovoljilo?

Da bi Valenčič v slalomu prišel med najboljših 15 na svetu, da bi Skube prišel med 30, morda celo 25. Predvsem pa, da bi nivo moškega smučanja dvignili do ravni, da bi se o njem govorilo pozitivno. Da bi predvsem veleslalomski nivo spravili z negativnega predznaka. Da bi ljudje videli, da delamo in smo uspešni vsaj bolj kot prej. Zavedam se, da je vse to odvisno od rezultatov.