Ob tragični smrtni dirkača Marca Simoncellija se je v podzavesti vseh ljubiteljev tega športa nekako v senco travmatičnega dogodka potisnil velik uspeh Stonerja, ki nikakor ni bil samoumeven, čeprav Honda letos ni imela pravega nasprotnika, z izjemo Lorenza z Yamaho. Stoner je namreč tudi letos dokazal, da je dirkač iz mesa in krvi in da kot človek lahko naredi kakšno napako, čeprav teh letos res ni bilo veliko.

S polno žlico je zajel lepo priložnost, ki se mu je ponudila, ko je od Ducatija prestopil k veliko bolj konkurenčni Hondi. Tam se je moral najprej uveljaviti proti tekmecem kova Dani Pedrosa, ki so imeli veliko več izkušenj s Hondinimi motocikli, kar pa Avstralca ni niti malo motilo. A bolj kot njegov razvoj pri Hondi kažejo na njegov talent slabi rezultati Stonerjevega dosedanjega delodajalca Ducatija, kjer niti Valentino Rossi, nesporen mojster vožnje po dveh kolesih, ni mogel iz ducatija potegniti vsega. Očitno je bil njihov dosedanji motocikel res preveč pisan na kožo Stonerju.

Stonerjev talent je torej nedvoumen, kar niti ni tako presenetljivo, saj leta 1985 v mestecu Kurri Kurri v Avstraliji rojeni Casey na motociklu sedi od svojega četrtega leta, saj je bil rojen v družini, ki je motocikle pisala z veliko začetnico. V Avstraliji je mladi Stoner osvajal zmago za zmago, naslov prvaka za naslovom, saj si je do 14. leta starosti nabral že več kot 40 posamičnih zmag in 70 državnih naslovov. A dirke po neutrjenih stezah ga niso več zanimale, hotel je na še hitrejši asfalt, za kar pa je bil v Avstraliji premlad. Ni pa bil premlad za dirkanje v Veliki Britaniji. Družina je tako spakirala kovčke in se podala v Evropo, v Angliji pa je že v prvi sezoni dirkanja z Aprilio takoj postal državni prvak v razredu do 125 kubičnih centimetrov.

Sponzorji so takoj zastrigli z ušesi in začeli pogledovati za mladim mlečnozobcem, ki je na motociklu deloval izredno neustrašno, ko pa je sestopil s svojega stroja, je izpod čelade gledal fantič, ki mu marsikdo ne bi pripisal njegove starosti. Ta imidž se ga drži še danes, na prvi pogled ostaja sramežljivi mladostnik s prevelikimi ušesi, ki kar težko spregovori pred javnostjo, ko pa se znajde v svojem svetu, se prelevi v povsem drugega človeka.

Stonerjevo kariero je kmalu vzel pod svoje okrilje legendarni Albert Puig, zaradi svojega talenta pa je preskočil en razred in se v svetovno motociklistično sceno prerinil kar prek druge stopničke, razreda do 250 kubičnih centimetrov. A je kmalu sprevidel, da se je vsega skupaj lotil s prevelikimi koraki in po solidnem prvem letu se je podal nazaj v razred do 125 ccm, kjer se je kalil naslednji dve leti. Ko se je vrnil v razred 250 ccm, je nekajkrat zmagal, a se je že leta 2006 prebil v kraljevi razred motoGP. Sezono je s "pomožno" Hondino ekipo končal na osmem mestu in nato prestopil k Ducatiju.

Njegova zgodba se je začela razvijati vedno hitreje, po desetih zmagah v tej sezoni se je tudi takoj povzpel na najvišjo stopničko svetovnega dirkaškega motociklizma - postal je prvak. Številka 27 je postala sinonim za neustrašno vožnjo in tveganje na stezi ter sramežljivo pojavljanje v javnosti, saj se mladi Avstralec nikoli ni rinil v ospredje, nikoli ni dajal kontroverznih izjav, nikoli ni po kakšni zmagi uprizarjal takega cirkusa kot nekateri njegovi tekmeci. On je svoje navijače in ljubitelje motociklizma navduševal le s svojo vožnjo, ne s klovnovskimi in teatralnimi vložki pred dirko ali po njej. Mnogi zato pravijo, da je to preveč anemičen prvak in motociklist, ki se ni vživel v duh tega športa, drugi so spet zadovoljni, da se ni priključil tej burkaški sceni in da ne želi postati nekaj, kar v resnici ni.

Po uspehu v sezoni 2007 pa se je zlata doba Ducatija počasi končevala, najsi se je še tako trudil, so bili tekmeci hitrejši. Naslov podprvaka v sezoni 2008 in četrto mesto v 2009 in 2010 so bili dober razlog, da je sprevidel, da je Ducati zanj slepa ulica. Še več, v sezoni 2009 je že vse kazalo, da je njegova zvezda zatonila, vidno izmučen je na marsikateri dirki komaj splezal z motocikla in sam pri sebi razglabljal, zakaj ne more več zdržati naporov dirke. Tudi počitki mu niso koristili in po tihem se je že bal, da ni mogoče resno zbolel.

In res je, a na srečo ne prehudo. Zdravniki so mu diagnosticirali laktozno intoleranco, nesposobnost prebavljanja laktoze, ki je sestavni del mleka skoraj vseh sesalcev. S pravo dieto in uživanjem ustreznih nadomestil za laktozo je Stoner ponovno postal tisti pravi in to je potrdil tudi letos. Na domači dirki v Avstraliji je z zmago predčasno zapečatil svoj drugi naslov prvaka v prvenstvu motoGP. A vse skupaj je ponovno "prenesel" v svojem slogu, precej mirno in nevpadljivo, skorajda sramežljivo. Tak je pač Casey.