Pogrebni običaji so stari toliko kot človeštvo, prvi so tako stari že približno tristo tisoč let. Že takrat so mrtve pokopavali z darili, navadno cvetjem. Ob pogrebnem običaju se ljudje spomnijo preminulega, danes ga sestavlja pogreb, razne molitve, rituali, spomeniki in drugo. Običaji pa se razlikujejo glede na kulturo in vero pokojnega. Glede na vse te dejavnike je pogrebnih običajev vsaj toliko, kolikor verstev poznamo.

Islamski pogreb

Muslimani verujejo, da je smrt prehod s tega sveta v svet večnega posmrtnega življenja. Žalujoči molijo za pokojnega, da bi z njihovo pomočjo dosegel mir in spokojnost. Pri muslimanih je pomembno, da ob smrti ostanejo prisebni in pomirjeni, jok pa je žalujočim kljub temu dovoljen.

Pogreb morajo pripadniki islamske vere opraviti v najkrajšem možnem času, telo mora biti pokrito z belo rjuho, oči pokojnika pa zaprte. Muslimani osebo pokopljejo na klasičen način, saj upepelitev ni dovoljena. Umrlega najprej okopajo, nato ga zavijejo v belo rjuho, prinesejo pa ga v krsti ali na tabutu – deski s petimi stranicami, pokriti s platnom. Z desno stranjo telesa mora biti pokojni obrnjen proti Meki.

Opravijo molitev, nato umrlega odnesejo do groba, kjer ga pokopljejo. Tudi v grobu mora pokojnik ležati tako, da je z desno stranjo telesa obrnjen proti Meki.

Tako molitve kot pogreba se lahko udeležijo le moški, ženske pa lahko pridejo do groba potem, ko je pogreb zaključen. Muslimani naj ne bi postavljali velikih spomenikov in z okraševanjem grobov ne pretiravajo.

Budizem

V budizmu smrt za pokojnega označuje prehod iz tega življenja v naslednje. Med budisti ima smrt velik verski pomen. Za umrlega pomeni trenutek prehoda v nov način obstoja v krogu ponovnih rojstev, v katerega verjamejo. Ko nastopi smrt, so zelo pomembne sile osebe v njenem življenju. Te sile se aktivirajo in določajo ponovno rojstvo.

Ko se osebi bliža smrt, se mora s tem pomiriti, spominjati se mora dobrih dejanj, ki ji bodo pomagala pri ponovnem rojstvu. Pred smrtjo nastopi zmedenost, svojci morajo umirajočemu pomagati. Pomembno je, da ostanejo mirni in pred umirajočim ne pokažejo bolečine.

Budisti verjamejo, da po smrti ostane le materija, zato ravnanje s truplom na pokojnika in njegovo naslednje življenje nima vpliva. Če je izrazil željo o darovanju organov ali celotnega telesa, njegovo željo izpolnijo. V nasprotnem primeru ga umijejo in oblečejo v preprosta oblačila.

Ob pogrebu pred krsto postavijo oltar, ki je namenjen darovanju rož, sadja, sveč, kadil in vencev. Ni pa potrebno, da je družina odeta v črnino. Oblačila svojcev so navadno bela ali drugih barv. Pokojnik je lahko pokopan na klasičen način ali pa upepeljen, pravila glede tega niso strogo določena. Po obredih menihov krsto zapečatijo, pogreb pa je zaključen, ko jo položijo v grob.

Krščanstvo

Zanimivo je, da je dolgo časa veljalo, da je pokop s krsto edina prava izbira. Po dolgih stoletjih nasprotovanja pa je za katoliško Cerkev tudi upepelitev postala sprejemljiva. Prej je veljalo, da je upepelitev nedopustna, vse skupaj pa je temeljilo na početju prvih kristjanov, ki so pokojne pokopavali klasično, da bi izrazili svojo vero v vstajenje.

Pogreb poteka tako, da se najprej opravljajo molitve doma ali v vežici, sledi sprevod v cerkev in maša. Od tam se nadaljuje sprevod do mesta pokopa, kjer se ob zaključnem obredu pokop konča. Tako svojci kot ostali žalujoči navadno darujejo cvetje, oblečeni pa so v črnino. Pokojnik mora počivati na stalnem, svetem in dostojnem mestu.

(Foto: Luka Cjuha)

Judje

Pri judih ima velik pomen pri smrti pokojnega žalovanje. Proces je dolgotrajen in stremi k zmanjševanju psihološke, čustvene in duhovne bolečine. S tem judje izkazujejo spoštovanje osebi, ki je umrla, obenem pa žalovanje tolaži svojce. Žalovanje je najbolj intenzivno prvih sedem dni, traja pa cel mesec.

Ko judje izvedo za smrt bližnjega sorodnika, žalost izrazijo s trganjem obleke, ki jo bodo nosili prvih sedem dni žalovanja, v tem času pa morajo brati molitev. Med smrtjo in pogrebom morajo skrbeti za umrlega sorodnika in njegovo telo pripraviti na pokop. Družina žaluje na samem. V prvi fazi žalovanja, šivi, se naj žalujoči ne bi pojavljali v javnosti, celo brijejo in strižejo se ne. V teh sedmih dneh ne uporabljajo kozmetike, se ne umivajo in ne nosijo svežih oblačil. Ne delajo, vzdržijo se spolnih odnosov, v hiši morajo biti skrita vsa ogledala. Druga in tretja faza žalovanja nista tako strogi, a vendar se morajo tudi takrat še vedno držati določenih pravil.

Pokojnika naj bi po smrti pokopali v najkrajšem možnem času na judovskem pokopališču, ki je navadno v bližini sinagoge. Upepelitev pri judih ni možna, pomembno je, da s tradicionalnim pokopom telesu omogočijo, da samo razpade. Truplo je v skromnih oblačilih in v navadni leseni, neokrašeni krsti. Tudi cvetje boste na tradicionalnem judovskem pogrebu iskali zaman.

Severnoameriški staroselci

Med severnoameriškimi staroselci ni enotne prakse glede pogrebnega obreda. Njihove navade se zelo razlikujejo, obstajajo pa neke stične točke, ki so zanje značilne. Zelo so namreč povezani z naravo, saj naj bi bila tako narava kot vsa bitja sveta. Znotraj posameznih plemen so se izoblikovale različne verske razlage. Indijanci nebes in nadnaravnega v tem kontekstu ne poznajo. Njihova mesta posebnega pomena so povezana z naravo, smrt pa je zanje popotovanje v nek drug svet.

Pogosto so v času pokopa izvajali očiščevalne obrede, pa tudi sekundarne pokope, ki so sledili upepelitvi trupla ali njegovi izpostavljenosti na prostem. Obred je tako v nekaterih primerih lahko trajal precej dolgo. Za Indijance smrt ne pomeni tudi konec življenja, a je sočustvovanje ob izgubi ljubljene osebe dobrodošlo.

Na različnih koncih sveta se tudi ti obredi med seboj nekoliko razlikujejo, nekateri jih izvajajo zelo strogo in podrobno, drugi jih prilagajajo okolju, v katerem živijo.