Bend bo namreč igral nevsakdanje priredbe komadov slovitega čikaškega basista, avtorja številnih bluesovskih klasik in producenta Willieja Dixona. S Sharpom je tokrat tekla beseda predvsem o tem, kako se kot glasbenik z mednarodnim ugledom prebija v mestu, ki ga ima neizmerno rad, a mu za svoje najboljše glasbenike, ki so oblikovali specifičen newyorški podpis v muzikah, ni mar.

Štirideset let javnega muziciranja, to ni kar tako. Ali glasbeniki po toliko letih nastopanja še zmerom tudi ogromno vadijo za nastope? Je stanje stvari v vašem mestu, New Yorku, takšno, da ste v to primorani?

Ravno včeraj mi je stari znanec, izvrsten glasbenik, potožil, da danes od njega pričakujejo, da z bendi vadi še več kot prej, če hoče dobiti špil. In to zastonj. Če ne bi, bi njegovo mesto pod istimi pogoji takoj zavzel nekdo drug.

Obstaja torej ogromna rezervna armada glasbene delovne sile.

Zato se lahko glasbeni klubi obnašajo tako, kot se - da glasbeniku ne plačajo zajamčenega honorarja za špil, saj bodo najeli njegovega prijatelja ali znanca tega prijatelja. Glasba je v tem pogledu postala povsem razvrednotena. Po drugi strani pa je na vrednosti pridobil živi glasbeni nastop. Občinstvo je na pravih krajih, ki niso nujno v tem mestu, resnično vznemirjeno ob spremljanju koncerta dobre newyorške godbe ali kakšne ekstremne muzike v živo.

Kateri kriteriji morajo biti izpolnjeni, da boste odigrali koncert?

V New Yorku sploh niso noben dejavnik, saj mi ne bodo ponudili špila. Dejstvo je, da o tem v nekaj najodmevnejših klubih v New Yorku odločata dva človeka in če se odločita, da tam ne bom igral, potem ne bom. Za koncerte pa ne prosim. Denimo, moje koncerte v Lincoln centru so dobro oglaševali, zato je bil ta razprodan za 1500 ljudi. Podobno je bilo v glasbeni galeriji The Kitchen, štiri večere zapored je bila polna. Če mi ponudijo špil in bi rad preizkusil novi bend pred turnejo ali snemanjem plošče ali pa bi rad odigral solo, kar me malo stane, potem igram. Čim pa so vpleteni glasbeniki, ki jih je treba plačati, potem zahtevam zajamčeni honorar. Tega pa v New Yorku plača le nekaj prireditvenih prostorov s programsko zavezo za predstavljanje nove muzike in s skromnim skladom za glasbenike.

Kje pa vadite z bendom?

Tule (v manjšem stanovanju - studiu v East Villageu, op. p.). Notri spravim pet ljudi, seveda brez bobnov, saj ne smemo zganjati hrupa. Toda sčasoma sem vzljubil tiho igro in vadbo, saj glasbeniki več pozornosti posvečajo detajlom. Razen bobnarja, ki ne občuti prave silovitosti bobnov.

Kaj pa sami, koliko vadite na inštrumentih, ki jih igrate?

Malo. Precej več vadim saksofon ali klarinet. Kitaro igram pred snemanjem ali pa doma. Vedno jo imam dovolj v rokah. Je popolnoma vtisnjena v moj DNK. Saksofon je nekaj drugega, saj moram ohranjati prožnost mišic pri igranju.

Zadnje čase ob rednih gostovanjih v Evropi več igrate po Združenih državah Amerike. Kako to?

Več me vabijo. Ne znam prosjačiti za koncerte, za to nimam želodca. Edino, kar naredim, če imam slučajno že potrjen koncert na kakšnem festivalu, je to, da pišem prijateljem, da sem v tistem času v bližini in ali je mogoče organizirati kakšen koncert. Tako lahko okrog festivalskega nastopa zgradim manjšo turnejo. S temi koncerti imam prijetne izkušnje, saj vsi poskrbijo za glasbenika, zares te želijo v svojem kraju. To šteje.

Evropo zelo dobro poznate. Tako kot ZDA je do vratu v krizi. Se to pozna?

Se. Mnogi organizatorji se danes spopadajo s tem, da glasbeniku sploh ne morejo več plačati za koncert. V prednosti so tisti glasbeniki, ki jih zastopajo večje koncertne agencije. Imam sicer neodvisnega agenta v Evropi, ki zame običajno dobi dobre špile. Jih je pa vse manj.

Če prav razumem, ste kot glasbenik, ki redno koncertira in potuje, odvisni od komponiranja za gledališče, ples, tudi za film, se pravi od naročenih del?

Vprašanje bi lahko tudi obrnil: ali bi kot skladatelj lahko preživel brez koncertnih turnej? Brez odvečnega jamranja povem, da je v tem trenutku vse skupaj zvedeno na golo preživetje. Potrebujem oboje, mesec na turneji in mesec dni, ko skladam doma. Drži, da precej več energije in časa porabim za komponiranje po naročilu, saj upam, da bodo te komade igrali tudi po tem, ko bom zapustil ta svet. In ta glasba je drugačna od tiste, ki bi jo igral sam. Iskreno, ne bi se branil kakšnega hita v hollywoodskem filmu. V glasbenem poslu se obrača ogromno denarja. Pred leti sem posnel en komad za film, ki ni prišel nikamor, a sem zanj prejel zajeten ček. Za brezvezen film. To pove vse.

Tule ste torej, glasbenik skladatelj, ki v marsičem pooseblja novo newyorško muziko, glasbeniki vas neizmerno spoštujejo, kaj se torej sploh dogaja?

Prav dobro se zavedam, kakšno je moje mesto v glasbenem svetu, toda v glasbenem poslu sem nihče. Tudi letos sem na novega leta dan nastopil na tradicionalnem koncertu in branju poezije v cerkvi St. Mark's. Na vrsti sem bil takoj za Patti Smith. Vsi so pripovedovali, da je bil to najbolj čudovit del večera. Toda ko čez dva tedna igram v klubu za vstopnino deset dolarjev, je tam par ljudi. To je realno stanje. Drugo vprašanje je, če so koncert sploh oglaševali in kako so ga.

Omenili ste tisk in kritiko, kako je s tem?

Tisk je podrejen korporativnim interesom. Na neki točki se je medijska pripoved o meni kot o pomembni figuri na newyorški glasbeni sceni končala. V New York Timesu niso objavili ocene mojih plošč od leta 1991 in ocene mojega koncerta od leta 1989. Ko sem imel večjo predstavitev mojega dela v Lincoln centru leta 2002, pa so objavili obširen portret.

Imate socialno zavarovanje?

Že s plačevanjem zdravstvenega zavarovanja se ubijam. Glede penzije pa: skladatelj ne gre v pokoj. Moj veliki vzornik je Elliott Carter, ki jih šteje 103 in še zmerom komponira.