Tiste, ki jim prst usode ne nameni izpolniti poslanstva osrečevanja ljudi in vnašanja barvitosti v domove, končajo v rezalnici. "A teh je vsega pol odstotka na leto," žalostno usodo vrtnic, gerber, tulipanov in kar je še neprodanega cvetja relativizira Natascha van de Polder iz podjetja Flora Holland, ki je tistega hladnega in jasnega petkovega jutra tešila mojo radovednost v halah svetovne "rožarske" prestolnice. "Veste, da smo po površini enaki kot Monako," se nasmehne Natascha, ki je svoje nenizozemsko ime dobila po zaslugi nekega ruskega romana, ki je navdušil njeno mamo. Ne vem sicer, kaj naj si mislim: da je kneževina Monako res majhna ali da je borza cvetja enormna... Borza cvetja v Aalsmeeru, kakšnih 20 kilometrov od Amsterdama, je pogon, ki deluje 24 ur na dan, od nedelje popoldne do petka. Najkasneje do štirih zjutraj morajo pridelovalci pripeljati svoje cvetje v hladilnice. "Hladilnice so skupaj velike 40.000 kvadratnih metrov, za vrtnice ohlajene na 4 stopinje, za ostale rože na 6 ali 7 stopinj," navrže nov trivialen podatek Natascha, in ker nisem takoj impresioniran, poskusi še drugače: "Če bi prinesli sem vse hladilnike iz Amsterdama, ki dobili tako veliko hladilno površino." Upoštevajoč, da ima Amsterdam kakšnih 780.000 prebivalcev, je podatek že bolj "uau".

Ob peti uri se začne kontrola kvalitete in do šeste ure vse vozičke s cvetjem - teh je 120.000 - opremijo s črtno kodo, to skrivnostno univerzalno kodo, ki čitalcu pove vse, kar želi vedeti o cvetu in njegovem stvaritelju. Večina teh podatkov - o kvaliteti cvetja, o pridelovalcu, ocena kredibilnosti, o številu cvetov v enem paketu ali vedru - se nato od šeste ure zjutraj prikazuje na velikih ekranih - tu jim pravijo dražbene ure - v petih dražbenih sobah, preko svetovnega spleta pa tudi kjerkoli na svetu. A profesionalci, stari mački, ki kupujejo za največje trgovce, sedijo v dražbeni dvorani. Splet je za slabiče, za sodobne IT-geeke, velja med borzniki s svojim stolom v eni izmed dvoran z urami. A ti borzniki niso arhetipski borzniki - okravateni, polni briljantine in pretirane samozavesti, tarča svetovnega besa in poosebljena krivda za globalno finančno krizo. Ne, tukaj so borzniki v udobnih športnih oblačilih, saj se njihovo delo ne začne in konča za računalniškimi ekrani. Ko je kup cvetja kupljen, se bo borznik "sprehodil" v kakšen kilometer oddaljeno pakirnico, ki jo imajo vsi veliki kupci najeto nekje v največjem trgovskem objektu na svetu, in osebno poskrbel, da bo pravo cvetje končalo v pravih škatlah in na pravih tovornjakih ali v zabojih, namenjenih na letališče, ki je tako priročno umeščeno le streljaj od borze. Zdi se, da ni tukaj nič naključno.

Zaupanje je vse

Sploh pa: dražba cvetja je velik šov, je kot izbor miss sveta, križan z nakupom sužnjev in igranjem na igralnih avtomatih. Tekmovanje sicer ni najbolj fer, saj skoraj 80 odstotkov lepot prihaja iz Nizozemske, med tujerodnimi cveticami pa je bilo lani največ kenijskih - skoraj 40 odstotkov, nato etiopskih, izraelskih, belgijskih in ekvadorskih. Velikih presenečenj ni: voziček z rožami se pripelje v dražbeno sobo, fantič ali deklič v zelenem jopiču potegne kakšen primerek iz škatle ali vedra z nekaj centimetri vode, vodja dražbe pa ceno v neskladju s pričakovanji nepoučenih zažene od najvišje cene proti ničli. Kupci z udarjanjem - ne s pritiskanjem, udarjanjem - po preslednici na svojem računalniku, ponujajo ceno in skušajo kot pri igralnem avtomatu zadeti pravšnji trenutek - čim bližje najnižji ceni. Kdor je prehiter ali prepočasen, se mora sprijazniti z višjo ceno. Roko na srce, ta zraste tudi zaradi povpraševanja. Vrtnica, ta cvet, o katerem se je Shakespeare spraševal, ali bi dišal manj, ako bi se ne imenoval vrtnica, ta najbolj prodajana roža na borzi - lani so prodali skoraj 3,5 milijarde cvetov - dobi v času okoli valentinovega skoraj svetniški sij in s tem višjo ceno. "Dober praznik za pridelovalce rož in trgovce je tudi materinski dan, ki ga po svetu praznujejo ob različnih dnevih, pa dan žena v Rusiji," pravi van de Polderjeva, pri čemer ne pozabi omeniti, da borza cvetja ni naravnana k dobičku, zato se večji promet ne pozna na tekočih računih vodilnih na borzi.

Pogled na dražbeno uro navdaja povprečnega obiskovalca s strahospoštovanjem, saj je na njej preveč podatkov - večinoma v številkah -, da bi imelo vse skupaj kakšen smisel. "Šifra pridelovalca, njegova ocena, ocena kvalitete cvetja, višina stebla, število cvetov na enem steblu, število stebel v enem paketu, izvor cvetja, številka vozička, na katerem je cvetje," našteva podatke z ure Natascha. "Dražitelj nato rdečo piko na krogu pošlje od najvišje cene proti ničli, piko pa dražbeniki ustavijo pri ceni, ki so jo pripravljeni plačati. Če bi ceno poviševali z ničle, kot je to običaj pri vsakdanji dražbi, bi lahko trajalo predolgo, kar je menda ugotovil že leta 1870 neki nizozemski pridelovalec cvetače, ki ni hotel izgubljati preveč časa na tržnici s kupci, ki bi počasi dvigovali ceno. Ko je cena postavljena, se v rumenem okvirčku zasveti številka kupca, ta pa prek mikrofona sporoči dražitelju, koliko zabojnikov ali škatel tega cvetja bo kupil, seveda pa je že vnaprej znan minimum za nakup. V tem primeru so to tri škatle, v vsaki pa je 22 stebel," razbere nekje v množici številk na zaslonu, medtem ko se v vozičku pred očmi dražiteljev - med njimi nisem opazil ženske, kljub temu da so prejemnice pisane tolažbe največkrat prav one - pomikajo razgaljene gerbere.

Kljub temu da sistem nekoliko spominja na igralnico, pa razpored rož, ki se prihajajo razkazovat v sobo, ni niti najmanj naključen. Vsak dan so v istih dražbenih sobah na 14 dražbenih urah enake vrste rož, tako da kupci natančno vedo, v kateri sobi morajo sedeti, da bodo dočakali svoj paket z lilijami ali vrtnicami. "Kakšno leto traja, da se naučijo 'vleči prave vrvice', nato so pripravljeni na veliko areno, predvsem pa morajo znati hitro računati, saj dobijo naročila v kosih, na dražbi pa so škatle ali celi zabojniki," pravi Natascha. Ko je naročilo enkrat oddano, se ga ne da več preklicati. In gorje tistemu posredniku, ki namesto tovornjaka gerber kupi tovornjak lilij. Če se mu jih ne uspe "znebiti", kar se običajno zgodi z izgubo, je celoten napačni tovor njegov strošek.

"Kupujejo vedno od istih pridelovalcev?" me zanima.

"V 99,9 odstotka da. Kupci namreč zaupajo pridelovalcu. Veste, to je zelo oseben odnos in hkrati zelo krhek, saj je zaupanja konec prvič, ko kvaliteta kupljene rože ni takšna, kot bi morala biti. Za pridelovalca rož pa je najbolj pomembno, da pride sem, ali na katero drugo izmed preostalih petih borz, da vzpostavi stik in da je prisoten vsak dan. Bolje vsak dan z enim vozičkom kot enkrat na teden s petimi," oriše preprosto pravilo trgovine s cvetjem van de Polderjeva. Osebni stik. Dober proizvod. Inovativnost pri razvijanju novih sort ali zgolj izboljševanju iste sorte. Kot varnostni člen med prodajalcem in kupcem so tudi nadzorniki kvalitete cvetja, ki so edini poklicani, da cvetju dajo oceno od A1 do B2. Seveda ne pregledajo vsakega cveta, pač pa naključno izbirajo škatle in vedra, njihova ocena pa je 99,9-odstotno zanesljiva.

Ker so fantje za svojimi ekrani med seboj delovali precej prijazno, drug drugega pošiljali po kavo, ko na vidiku ni bilo rož, ki bi jih potrebovali ta dan, človek seveda takoj pomisli, da verjetno kdaj pa kdaj sklenejo pakt in ne hodijo drug drugemu v zelje in si tako zagotovijo nižjo ceno.

"To je nemogoče," je skoraj ogorčena predstavnica Flore Holland. "Prvič zato, ker zjutraj ne vedo, kaj bodo potrebovali drugi in koliko tega bodo potrebovali. Drugič pa zaradi sistema KOA, ki omogoča kupovanje na daljavo. Vrtnice na primer sploh več ne pridejo na vozičku skozi dražbeno sobo, pač pa je njen nakup mogoč le v sistemu KOA." Kako daleč od naših dražb zaplenjenih nepremičnin, kjer na prvem naroku nihče na draži, na drugem pa se najmočnejši med seboj dogovorijo, kdo bo kupil katero nepremičnino...

Dražitelji začnejo kakšnih 10 minut čez osmo nervozni pogledovati na uro in se presedati na svojih stolih. Petek je namreč spodobno deloven dan, medtem ko je bil četrtek tradicionalno najslabši dan za trgovanje. Po dveh urah je prišel čas za 20-minutni premor, če bi se dražba zavlekla tja do 12. ure, bi si vzeli še eno desetminutno čikpavzo. Hrup odlaganja slušalk in mikrofonov napolni sobo, tok ljudi pa je izrazito enosmerno usmerjen proti kadilnici.

Ko čemimo s cigaretami v rokah v ne prav veliki sobi z zoprno glasnimi sesalniki na stropu, se Polderjeva spomni na stare čase, ko se je smelo kaditi še v dražbeni sobi. "Včasih je pod stropom lebdela skoraj neprodorna zavesa dima," se nasmehne in potegne dim. Dimna zavesa in cvetje. Neverjetna kombinacija. Kot življenje in obet smrti.

Med tem sprehodom po aveniji spominov jo zanese v leto 1912, ko je v Aalsmeeru nastala prva borza, na kateri so prodajali jagode in nekoliko kasneje še španski bezeg. "Aalsmeer je znan po neverjetno plodni zemlji na številnih otočkih v kanalih okrog mesta, kjer so pridelovali jagode in jih nato na čolnih pripeljali do mesta ter jih podobno kot danes vozičke v dražbeni sobi zapeljali skozi skladišče na robu kanala, kjer so si jih ogledali kupci in za njih ponudili ceno," pove Natasha, medtem ko ji med prsti dogoreva cigareta. Stavbo, v kateri potekajo dražbe danes, so zgradili leta 1972, dograjena pa je bila leta 1999. Njena uporabna površina je 1,3 milijona kvadratnih metrov ali 1,3 kvadratnega kilometra ali 177 nogometnih igrišč. Na borzi v Aalsmeeru dela 13.000 ljudi 121 nacionalnosti, v vsej Flori Holland pa posredno ali neposredno kar 250.000. Od jutra do jutra.

Prodajalec je poplačan takoj

Zvonec, ki tako zelo spominja na šolskega in zoprno zazvoni po koncu najdaljšega odmora, označi konec pavze in kadilci ter jedci iz sosednje sobe se zlijejo v en sam potok proti sobi z dražbenimi urami. Prišel je čas za biznis. In to kakšen biznis! Številke pravijo, da se dnevno v povprečju sklene za 9,9 milijona evrov poslov in da gre skozi roke 34,5 milijona cvetlic in 2,3 milijona lončnic, celotni letni promet v letu 2010 pa je bil - na vseh šestih borzah v okviru Flore Holland - 4,1 milijarde evrov. Približno polovica svetovne produkcije rož najde kupce skozi teh šest cvetnih borz, ki so v lasti pridelovalcev rož, področje trgovanja s cvetjem pa predstavlja 21 odstotkov nizozemskega trgovinskega presežka s tujino.

Plačilna nedisciplina? "Kaj je to?" je zanimalo Natascho. "Če bi nekdo kupil 10 škatel vrtnic za verigo supermarketov, pa bi pridelovalcu plačal šele, ko bi sam dobil plačilo od supermarketa," preslikam vsakdanji položaj v Sloveniji na podlago cvetnega trga. "Ko dražitelj kupi neko cvetje, mu borza z računa takoj odtegne kupnino in jo nakaže pridelovalcu. Če dražitelj na računu ne bi imel denarja, mu naslednje jutro, ko bi prišel na dražbo, ne bi delala elektronska kartica, s katero se prijavi v sistem," je vso preprostost plačilne discipline razložila predstavnica Flore Holland, skoraj zgrožena, kako sem prišel na idejo, da nekdo ne bi plačal, kar je kupil. Še sam ne vem...

Ko je cvetje kupljeno, borza v trenutku kupcu z računa odtegne znesek nakupa in ga posreduje prodajalcu, vozički pa postanejo tarča kakšnih 600 premikačev, ki v navideznem kaosu s svojimi precej hitrimi električnimi vozički vlečejo z rožami napolnjene vagone sem ter tja. Vsak večji kupec ima namreč nekje v cvetličnem Monaku svojo pakirnico, kjer cvetje pripravijo za transport. Najkasneje v 24 urah po rezanju bo cvetje že v cvetličarni v Parizu, Londonu, Moskvi ali Ljubljani.

Zaposleni na borzi so vsak dan soočeni s testom kreposti, saj ne smejo domov odnesti niti enega cveta, tudi tistih ne, ki bodo končali v rezalnici v skritem kotu cvetne borze. "Če varnostnik vidi le en cvet pri zaposlenem, ta takoj dobi odpoved. Brez milosti in navkljub izgovorom, da se mu je s trnom zataknila za plašč," se nekoliko pošali van de Polderjeva. Vse se začne z eno vrtnico. Najprej cvet, potem šopek, kdo ve, kje bi bil konec. Škatla, voziček, tovornjak... "Pred leti smo imeli možnost kupovati po diskontnih cenah, pa so potem ugotovili, da nekateri kupljeno cvetje prodajajo za svoj račun na tržnici v Amsterdamu ali pa svoje otroke pošljejo prodajat od vrat do vrat. Sedaj smo to skušnjavo, ki je navsezadnje tudi izkrivljala trg, preprosto odstranili," pravi Natascha.

Vrtnica v smeteh na naš račun

Tudi sicer na trgu veljajo precej drugačne cene cvetja in lončnic - največji individualni kupec lončnic je mednarodni pohištveni velikan Ikea -, kot bi bilo mogoče sklepati iz cen na borzi. Če je povprečna cena rezanega cvetja na borzi 21 centov, bo na trgu na Nizozemskem stalo od 42 do 45 centov, na drugih trgih z daljšimi transportnimi potmi pa najmanj 80 centrov. Kot pojasnjuje Natascha van de Polder, morajo cvetličarji v ceno všteti najemnino, ki jo posredniki na borzi plačujejo za svoje prostore in za trgovalno mesto, stroške pakiranja in transporta, kot tudi vse tisto cvetje, ki bo neprodano končalo v smeteh.

Medtem ko mimo nas švigajo nadzorniki na kolesih in skirojih, ko se sem in tja pomikajo prave kompozicije z rožami popolnjenih vozičkov, se pomikamo proti pakirnici. Tam spretne roke - tokrat so kot kontrast dražbeni sobi roke predvsem ženske - polagajo na mizo velike šope vrtnic in jih pakirajo v šopke po željah naročnikov, ti pa nato po počasnem tekočem traku potujejo do škatel, ki bodo potem v hlajenih tovornjakih potovale do trgovcev. V hladilnikih namreč rože zaspijo in po lepotnem spancu zale prispejo na police. Osemdeset odstotkov rož je borzo zapustilo na tovornjakih, 20 odstotkov bo pot do kupcev nadaljevalo z letalom.

Da ni nič prepuščeno naključju, skrbijo v testnem centru, kjer nove in stare sorte testirajo za sposobnost transporta v hladilnikih brez vode, da ugotovijo, ali bo cvetica še sprejemljiva za kupca po 24 urah transporta. A testni center je predvsem servis gojiteljev rož, ki lahko tukaj v nadzorovanih pogojih preskušajo obstojnost novih vrst, podvrst in podpodvrst cvetic. Borza je hkrati tudi svetovalna služba: pridelovalci prav tukaj dobijo informacije iz prve roke, kaj trg zahteva in kaj bo zahteval jutri. Borza dejansko ni le v lasti pridelovalcev, je njihov servis, zagotovilo, da jih trg ne bo presenetil.

"Naš daleč največji trg je Nemčija, ne le kot trg končnih kupcev, pač pa tudi velikih trgovcev, ki nato cvetje preprodajo naprej. Na drugi strani največ cvetja uvozimo iz Kenije in Etiopije," pojasnjuje vrvež pri nakladalni rampi van de Polderjeva. Številke so dovolj zgovorne: 31 odstotkov vsega cvetja in lončnic gre v Nemčijo, skoraj 14 odstotkov v Veliko Britanijo in 13 odstotkov v Francijo. Skoraj 60 odstotkov vsega cvetja se torej znajde na le treh trgih, vrednost izvoza pa je skoraj 3 milijarde evrov. Slovenija je 24. najbolj pomembna uvoznica, predstavlja pa komaj 0,3 odstotka celotnega izvoza cvetja iz Nizozemske.

Pri rožah je zanimivo še nekaj. Finančna kriza skorajda ni prizadela trga, nekaj peska je v kolesje natresel le lanski izbruh vulkana na Islandiji, pa tudi sicer je trgovanje s cvetjem vremensko pogojeno. "Ljudje si radi naredimo dan bolj pisan, to pa najbolj začutimo ob sivih in temnih dnevih," pove Natascha, sicer floristka po izobrazbi. Tako cvetličarji prodajo več rož pozimi kot poleti, več rož ob sivih deževnih kot ob lepih in sončnih dnevih. Podatka, kako velika je svetovna trgovina s cvetjem, sicer ni, a če je sklepati iz navedbe, da 50 odstotkov svetovne trgovine s cvetjem poteka preko Flore Holland, potem človeštvo vsako leto svoje domove, grobove, spomenike, trgovine, hotele in motele ozaljša s kakšnimi 18 milijardami cvetov, z 800 milijoni lončnic in 400 milijoni zunanjih rastlin.

Prihaja najljubši čas pridelovalcev rož in trgovcev. Hladno bo in sivo. Čas za rože. Čas za kenijske vrtnice, kupljene na nizozemski borzi, v vazi iz švedske Ikee, narejeni v Bolgariji in stoječi na mizi, narejeni v Sloveniji. Morda zato pravijo, da rože govorijo z univerzalnim jezikom.