Bolj ali manj povsem neuspešno sem prepričeval ljudi okoli sebe, da so slabosti ena od zadnjih stvari, ki jih še delajo človeške, in da je moj odpor načelen: kdo je namreč naslednji? Kakšna bo jutri videti družba brez človeških slabosti, urejena po načelu odprave solidarnosti kot centripetalne družbene sile? Saj kajenja, naj spomnim, ne izkoreninjajo zato, ker vas moti, ampak zato, ker finančne mogotce iz zdravstvenega zavarovanja letno stane toliko in toliko milijard.

Enega od odgovorov na to vprašanje je ponudila nemška pisateljica Julie Zeh v svojem novem romanu Corpus delicti, distopijski zgodbi o družbi bližnje prihodnosti, v kateri država upravlja z ljudmi v imenu javnega zdravja. Družbeni red se imenuje Metoda, gre pa za racionalni sistem državnega nadzora, v katerem so državljani po zakonu javnim službam dolžni posredovati podrobne informacije o svojem zdravju, njihova krvna slika pa postane stvar širšega družbenega interesa.

Takšna družba je seveda strašna, še strašnejše pa je spoznanje, da sploh ne gre za kakšno oddaljeno znanstveno fantastiko, kot so bili to pred desetletji distopijski romani in filmi, v katerih so bile orwellovske družbe vedno futuristično stilizirane.

"V Nemčiji se zakoni o zdravstvenem zavarovanju spreminjajo v skladu z dejstvom, da ljudje živijo vse dlje, zaradi česar je zdravje postalo predrago," opozarja Julie Zeh v intervjuju za Vjesnik. "Država noče biti odgovorna za ljudi, ki so jih prizadele bolezni, za katere so si sami krivi, za kadilce, tetovirance ali tiste, ki se ukvarjajo z nevarnimi športi, kot je smučanje ali jadralno padalstvo. In to je šele začetek."

Sledi seveda vprašanje - kaj sledi?

Osebno sem najrajši stavil na alkohol, saj ni prav nobenega razloga, da bi moralo bilo javno pitje alkohola družbeno bolj sprejemljivo od kajenja, nasprotno: za razliko od kajenja je celo intimno, povsem zasebno pitje alkohola med lastnimi štirimi stenami lahko pogubno tako za zdravstveno zavarovanje kot tuje življenje. Nihče od kadilcev, naj spomnim, ni sam v svojem stanovanju pokadil dveh škatlic cigaret, potem pa, opogumljen z nikotinom, pretepel ženo in z avtom zbil policista.

Pa vendar sem bil tudi pri tem - naj zveni še tako neverjetno - preveč optimističen. Naša izprijena civilizacija se je spomnila nečesa še boljšega. Če ste namreč v odgovoru na prejšnje vprašanje, v obrambo svoje majhne človeške slabosti, spomnili, da žrtve alkohola vsaj ne umirajo od pasivnega pitja, potem ste - tako kot jaz - podcenjevali Metodo.

"Nagibamo se k sistemu, ki bo določal, kakšno bi moralo biti normalno življenje - kaj je treba jesti in česa ne. Več držav EU pripravlja zakone, ki gredo v to smer. Gotovo ste slišali za pasivno kajenje, no, ta čas je v pripravi koncept pasivnega pitja," pravi Julie Zeh. "Ko se namreč pogovarjate z osebo, ki uživa alkohol, se kapljice alkohola prenašajo na vas, in to bi lahko postalo osnova za prepoved pitja alkoholnih pijač v javnih prostorih. Zveni kot šala, a ni."

Ja, ja, pasivno pitje. O tem niste nikoli razmišljali, pa vendar, medtem ko vi brezbrižno in neodgovorno pijete svoj kozarec vina v lokalu s prečiščenim gorskim zrakom, kapljice etanola iz vaših ust veselo lebdijo v zraku in končajo v mojih dihalnih organih ter v mojem nič krivem, nič dolžnem krvnem obtoku. Zakaj moram jaz plačati to vašo slabost? Ali, točneje, zakaj jo mora plačati zdravstveno zavarovanje?

Prismojeno, ne? Seveda, takšna se nam je še včeraj zdela tudi prepoved kajenja v parkih. Presenečeni boste, kako hitro se boste navadili. In imeli se boste česa navajati.

Nezdrave sestavine, kot denimo etanol v alkoholnih pijačah, so - hvala bogu - v vsem, kar pijemo, od gaziranih pijač do sokov iz sveže stisnjenega sadja. Vas moram spomniti na vse pesticide, ki jih iz zdrave, naravne pomaranče vnašate v svoj organizem? Zaradi česar me, iskreno povedano, niti najmanj ne bi bolela glava, če jih potem poleg vas ne bi vdihoval tudi jaz.

Moje vprašanje - kdo je naslednji? - naenkrat ni zgolj obupan poskus, da svoji nikotinski odvisnosti podelim legitimnost odporniškega gibanja. Zdaj si to že precej lažje predstavljamo.

- Gospa, ali res morate? vas bo že jutri grajajoče vprašal nekdo za sosednjo mizo, vsa restavracija pa se bo obrnila k vam in vas gledala s prezirom in pravim, pravcatim sovraštvom.

- Pa saj je samo voda, boste rekli nemočno in pokazali na plastenko mountain-crystal-spring-creek naravne izvirske vode.

- Ja, seveda, izvirska voda, bo vpil on. Samo vodik, kisik in delčki kancerogenega vinilklorida iz PVC-embalaže.

- Neverjetno, bo ženska svojemu otroku na usta hitro nadela kirurško masko in se spet obrnila k vam. Res ni nobene potrebe, da bi vsi trpeli zaradi vaše odvratne navade.

Kaj bodo torej v tej daljni, distopijski zgodbi ljudje sploh počeli v restavraciji, če ne bodo jedli nezdrave hrane - in vsaka je, verjemite, nezdrava - niti ne bodo pili, kot vidimo, vode? Dobro vprašanje. Nič. To, da se vam danes kaj takega zdi povsem idiotsko, je zato, ker na stvar gledate iz časa, ko je bila človekova slabost še socialna kategorija.

In ko ljudje niso imeli pojma, kako zabavno je lahko druženje v steriliziranem prostoru, brez cigaret, alkohola, krožnikov, polnih odvratnih jedi, in grde navade izmenjavanja bakterij s tako imenovanim "pogovorom".