Priznati umetniku, da je reven, je izjemno težko. Pungerčarjeva meni, da tega ne želijo govoriti javno, ker ne želijo biti razumljeni neprofesionalno oziroma jih skrbi ugled v očeh naročnikov. Renata Salecl je pred kratkim v ZDA organizirala okroglo mizo na temo umetnosti in revščine, a so skoraj vsi zavrnili njeno povabilo - tako umetniki kot galeristi. Ugotavlja, da je vsem skupen sram…

Ingrid Mager: Brez humanistike tudi ni novih idej, Dnevnik 12. oktobra 2011

"Razstava Sedanjost in prisotnost se ukvarja z različnimi oblikami časa, ki osvobaja, in časa, ki zasužnjuje (retročas, živi čas, čas prihodnosti, čas brez prihodnosti, vojni čas, ideološki čas, dominantni čas, kreativni čas, čas sodobnega muzeja)" - tako stoji zapisano v napovedi našega novega muzeja za sodobno umetnost, ki bo na Metelkovi 26. novembra doživel odprtje in očitno opredelil svoj zelo specifičen pogled na sodobno umetnost. Že vnaprej dvomim, če bo ta zadovoljil vsaj del tistih umetnikov, katerih dela bodo sicer v tej novi zbirki vidna ali postavljena; zagotovo pa ne drugih, ki bodo (spet) ostali pred vrati muzeja. Takega, o katerega vlogi v novodobnem času tečejo pogovori na vseh koncih sveta in ki mu nalagajo predvsem razširjeno pedagoško, tudi redistributivno nalogo v smislu spodbujanja humanistike v širokem pomenu te besede.

In vendar se pojavljajo vsaj drobne iskre, ki naj bi zanetile ogenj preživetja. Nekaj dni pred razpustom državnega zbora je poslanka Majda Širca (brez ministrskega blagoslova) vložila pobudo o novem zakonskem predlogu, ki bi določil obvezni odstotek za likovno opremo pri vsaki javni (državni ali lokalni) gradbeni investiciji. Raziskava, ki jo je pred dvema letoma opravila v ta namen skupina s kiparjem Jiøijem Kočico na čelu, naj bi torej dobila obvezno obliko, tako da se vsaj malo približamo državam v Evropski uniji, ki poznajo ta odstotek že nekaj desetletij. No, če me spomin ne vara, je to res prvi tak predlog v samostojni Sloveniji in upamo lahko, da ne bo doživel usode tistih podobnih pobud, ki niso prišle "skozi" še v nekdanji republiški skupščini.

Če se to namreč ne bo zgodilo v kratkem, bodo naše nacionalke in muzeji na lokalni ravni odvisni izključno od donacij. Na to opozarja sedanja razstava v Narodni galeriji, ki beleži v zadnjem desetletju res visoko število (v odstotkih več kot polovico) tistih del, ki so jih poklonili zlasti zasebniki. Torej se spet ponavlja zgodovina: ob tem, ko država skopo odmerja denar za odkupe nacionalne dediščine, prvi predsednik (društva) Narodne galerije dr. Fran Windischer tako še naprej ostaja največji slovenski mecen te ustanove!

Kaj bi še lahko ta trenutek šteli k boljši prepoznavnosti, vsaj posredno pa tudi k skrbi za likovno dediščino; za tisto s predznakom sodobnosti, ki se uveljavlja v širši (še vedno ne domači) tržni "niši"? To je vsekakor udeležba na newyorškem sejmu umetnostnih in umetniških knjig konec septembra, kjer je Slovenijo preko Moderne galerije uspešno predstavil muzej Parasite; pa uvrstitev galerista Gregorja Podnarja, ki deluje v Berlinu in Ljubljani, na stoto mesto lestvice umetnostno najbolj vplivnih ljudi, ki jo je pripravila revija ArtReview. Podnar se udeležuje najpomembnejših evropskih umetnostnih sejmov in skrbi za plasiranje del tako izbranih slovenskih kot tujih umetnikov. Tudi hrvaških, ki sodeč po raziskavi, ki jo je septembra objavil tednik Globus, dosegajo tudi doma na vrednostnem trgu sorazmerno visoke cene.

Če mimogrede ugotovimo, da se po petih letih zaključujejo posodobitvena in restavratorska dela na Umetniškem paviljonu (ki so ga leta 1939 osiromašili številnih dekorativnih detajlov) v vrednosti 22 milijonov kun, tako da prevzema ob Moderni galeriji in novem Muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu dodatno reprezentativno vlogo, se ni treba čuditi naslednjim podatkom. Kiparski starosta Kožarić in pokojni Srnec, ki sta doživela v zadnjem času veliki pregledni razstavi v omenjenem muzeju, dosegata za svoja dela ceno več deset tisoč evrov. Sledijo jima avantgardisti iz skupine Exat 51 Kristl, Rašica, Picelj, pa klasična modernista Ivančić in Murtić. Za pravo "borzno" poslastico veljajo dela Julija Kniferja: njegovi meandri v vseh tehnikah od risbe, grafike do akrila. Statusni simbol predstavljajo še zmeraj Bukovčeva (60.000 evrov in dalje) in Medovićeva dela. Še pred nekaj leti razvpiti avtorji Berber, Veža, Vejzović, Dimitrije Popović (kljub temu da mu je za ciklus o Salomi pozirala Severina) pa so povsem izgubili ceno oziroma jih bolj znane galerije niti ne ponujajo več.

Dejstvo je torej, da so izbrani umetniki prav s temi velikimi muzejskimi pregledi in novim vrednotenjem njihove vloge v nacionalni in širše pojmovani umetnosti skupaj z muzeji opravili pomembno redistributivno nalogo za dvig humanistike kot vzgojne razsežnosti. Iz tega bi se morali tudi pri nas česa naučiti!