Če je po eni strani štrlel ven ta vzklik, "joj, kako so simpatični, nič ne razgrajajo, ampak se le pogovarjajo in pospravljajo smeti za seboj", je po drugi strani zevala temeljna zadrega. Kaj početi s tem? In jasno, da se je takoj izoblikovala pokroviteljska drža, največkrat izrečena s strani prav tistih, ki so predmet protestov: seveda je fajn, da protestirajo, ampak ne ponujajo rešitev. Še več, ni jim niti jasno, zakaj so tam in kaj jih povezuje. En tak urbani piknik.

Zato je bilo vredno videti nastop Slavoja Žižka, ko je preko luže protestnikom govoril prav o tem. Da bo jutri nov dan. Da se jutri boj šele začne. Brez ozvočenja in megafonov. V stilu starih indijanskih plemen so navzoči kot odmev ponavljali njegove misli. Sredi informacijsko-digitalne revolucije se boj odvija z močjo glasu in amaterskim video zapisom na telefonu. O tem se govori.

Fino bi bilo, da bi se govorilo tudi o Rastku Močniku, ki se je v torek v živo oglasil v oddajo Odkrito. Tako kot njegov kolega Slavoj v New Yorku se je Rastko v Ljubljani znašel s predavanjem in svojimi študenti pred borzo. Po njegovih besedah zato, ker se teorija dela tam, kjer se dogaja družbena akcija. Ko je voditeljica Tanja Godec na vsak način hotela slišati od njega, za kakšno sporočilo gre, kaj bi morali od tega slišati politiki, skratka, kako naj politiki in stranke to uporabijo v predvolilni tekmi, je bil Rastko zelo jasen: zgodovino delajo množice in ne politiki.

To slednje je dobra novice za nas in slaba za politike. Če kdaj, bi moralo prav zdaj politikom postati jasno, da od njih nihče ne pričakuje čudežev. Da mi ne čakamo na mesijo, ki nas bo popeljal v obljubljeno deželo, ampak nekoga, ki bo sposoben. Politični modeli vseh letnikov so do sedaj pogrnili točno na tem. Da so se šli izključno politiko. Matjaž Gantar je v enem boljših prispevkov na temo protestnikov v oddaji Preverjeno vse to strnil v dve misli: moja generacija je zafurala tole in tile ne znajo. Zelo preprosto. Niso sposobni. Nimajo pojma. Tega niso zafurali zaradi tega, ker so pohlepni, pokvarjeni, politično obremenjeni in omreženi, temveč zato, ker so nesposobni. Zato, ker je vsak, ki se je dokopal do kakršnekoli izvršilne pozicije v tej deželi, avtomatično postal ekspert. Tata mata, ki so se mu vsi klanjali in mu lezli v rit. Car na posestvu, kjer so se delile dobrote.

Zdaj, ko so se pojavili novi igralci na prizorišču, je logično prišlo do nove zadrege. Kam postaviti prišleke, ki grozijo, da bodo zamajali ustaljeni red distribucije moči. In v tej zadregi potem gledamo smešne prispevke, ko se kamera zapodi na primer v štab Gregorja Viranta in iz tega dela zgodbo. Tam nekje v polkletni sobici televizija odkriva zgodovino, ki je ne razume. Tako kot ne razumemo, zakaj odjemalci električne energije z večjim veseljem zijamo v praznost govoričenja v resničnostnem šovu Kmetija kot v briljantne imitacije Klemna Slakonje v Misiji Evrovizija. Če je odgovor tako preprost, kot se kaže na prvi pogled, potem nas mora zaskrbeti. Zaskrbeti, da se raje valjamo v blatu govoric nekje na gruntu, kot da bi pogledali čez planke v svet. Da z velikim veseljem brskamo po grehih preteklosti, namesto da bi pogledali v priložnosti prihodnosti.

Logično, saj se spet znajdemo v zadregi. Zoran Janković na primer sproža kopico zadreg. Kako ob vsem zlivanju pomij ostati trezne glave. Ta teden je bilo prav smešno gledati reakcije na ekranih, ko se je pojavila lažna spletna stran Jankovićeve liste. Medtem ko se je velika večina škodoželjno muzala v stilu, prav mu je, saj sam išče nesrečo, so analitični učeni govorci v kamere razlagali, da je to pač predvolilna zgodba. Da gre za klasično negativno kampanjo, ki se lahko obrne tudi proti nosilcem te kampanje. Da ne gre za nič posebnega, ampak le za nedolžno satiro. In to so razlagali skoraj isti modeli, ki so pred časom v prafaktorje raztrgali poizkus ironizacije skozi spote Urške Čepin pred referendumom o pokojninskem zakonu. Takrat so avtorje in producente križali vse počez ter vse skupaj označili kot škandal najhujše vrste. Eden od komentarjev na forumih je vse skupaj povzel z naslednjimi besedami: problem desnice je, da ne šteka humorja. Ne zna biti smešna, še manj pa razume šalo. Lahko dodam, da v tem tiči temeljni problem vseh politikov. Da šalo vedno razumejo kot napoved vojne. Upam vsaj, da tiste protestnike pred borzo tudi razumejo v tem stilu: vrag je odnesel šalo…