Visokošolski študij se je včasih končal z diplomo. Danes uspešen zaključek prve stopnje visokošolskega študija predstavlja zgolj tako imenovani pisni izdelek, ki je po navedbah nekaterih visokošolskih profesorjev absolutno neprimerljiv z diplomami študentov, ki so študij končali po "starih" dodiplomskih programih. Standardi so se namreč zaradi nedomišljene bolonjske prenove študijskih programov občutno znižali.

Bolonjska reforma ni samo "tri+dva", temveč bi morala pomeniti temeljito spremembo načina poučevanja. "V Sloveniji pa se ni, kar se načina študija tiče, spremenilo skoraj nič," meni rektor Univerze v Ljubljani prof. dr. Stane Pejovnik. "Delati reformo, spremeniti vse študijske programe, študijskega procesa pa ne, je nesprejemljivo, hkrati pa se tega ne da narediti, če plača država za študenta na leto manj kot za otroka v osnovni šoli. Tukaj nekaj smrdi do neba."

Bolonjska reforma je želela doseči skrajšanje študija, povečanje mobilnosti in zaposljivosti. Vendar se je, kot opozarja prof. dr. Dušan Mramor, dekan Ekonomske fakultete v Ljubljani, zgodilo ravno nasprotno. Izenačitev druge stopnje bolonjskega študija z dodiplomskim študijem po prejšnjem sistemu in podaljšanje študija na pet let sta bila po njegovem mnenju velika napaka nekdanjega ministra za visoko šolstvo Jureta Zupana. "Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo je z izenačenjem druge bolonjske stopnje s prejšnjim dodiplomskim izobraževanjem naredilo ogromno škode. Do iste stopnje izobrazbe sedaj študent pride v petih letih študija, ob tem, da lahko dvakrat ponavlja in dvakrat absolvira, kar je v nasprotju z vsako logiko. Ta opredelitev je, kot že rečeno, naredila ogromno škode, fakultete pa so se ji na žalost začele tudi vsebinsko prilagajati."

S tem se strinja tudi prof. dr. Pejovnik, ki pravi, da smo v Sloveniji naredili veliko napako, ki kliče po temeljitem premisleku. "Vse smo pomešali," z dekanom EF soglaša rektor ljubljanske univerze, "imamo prvo univerzitetno bolonjsko stopnjo, drugo bolonjsko stopnjo, pa prvo visokošolsko strokovno stopnjo in staro dodiplomsko stopnjo, ob tem pa še 'luknjo', ki se ji reče znanstveni magisterij." Za državo bi bilo po njegovem mnenju mnogo bolje, da bi končno sprejela odločitev, po kateri bi bil prejšnji dodiplomski študij ekvivalent sedanji drugi bolonjski stopnji. "Tako bi enkrat za vselej opravili s to dilemo. Na Univerzi v Ljubljani bomo preučili vse možnosti, da bi to tudi dosegli."

Ali je nivo znanja diplomantov prve bolonjske stopnje primerljiv z znanjem ne-bolonjskega diplomanta, je pomembno vprašanje, pravi prof. dr. Dušan Mramor. A odgovor je vsakokrat dejansko odvisen od posamezne fakultete in tega, kako je zastavila svoj bolonjski program. Ker se napaka v sistemu žal izraža tudi na zaposljivosti, je dejansko zaposljiv le diplomant z bolonjskim magisterijem. Prva stopnja bolonjskega študija namreč realno ne ustvarja zaposljivega diplomanta. Šele druga bolonjska stopnja, stopnja strokovnega magisterija, je namreč na ravni ne-bolonjske univerzitetne diplome in je bliže povpraševanju na trgu dela.

"Bolonjska reforma je sicer obljubljala večjo zaposljivost diplomantov," meni dr. Primož Krašovec, ki je bil do nedavnega zaposlen na Pedagoškem inštitutu, "a to se ni uresničilo zaradi preprostega razloga, ker univerza ne more vplivati na splošne razmere na trgu delovne sile ne glede na to, kako servilna je do gospodarstva in kako spretno 'oveščini' svoje diplomante." Bolonjski študenti so zanj "kolateralna škoda uvajanja standardiziranega in gospodarstvu prijaznega vseevropskega visokošolskega sistema, pri čemer je bila v ospredju forma (birokratska struktura bolonjskega študija; kreditne točke, ki funkcionirajo kot nekakšna valuta in so poskus kvantitativnega merjenja znanja za namene njegove komercializacije; mednarodna primerljivost in mobilnost) in ne vsebina, ki je v tem procesu utrpela veliko škodo. V procesu bolonjske reorganizacije so se na pozicije moči znotraj univerz povzpeli karieristični tehnokratski kadri s sumljivimi intelektualnimi kompetencami, kar je imelo nadaljnje porazne učinke na vsebino študija."

Diferenciacija med diplomanti prve in druge stopnje bolonjskega študija ekonomije ter dodiplomskimi diplomanti ekonomije prejšnjega sistema je med zaposlovalci zelo jasna, ugotavlja prof. dr. Mramor. Po pregledu razpisov prostih delovnih mest zavoda za zaposlovanje pa lahko hitro ugotovimo, da na drugih področjih, zlasti na področjih humanistike, predvsem pa pri zaposlovanju v javni upravi, do diferenciacije med bolonjskimi in ne-bolonjskimi diplomanti ne prihaja. Rektor Pejovnik meni, da v večini primerov trg dela različnih stopenj izobrazb sploh ne zaznava, kar je zelo krivično do diplomantov različnih stopenj.

Nenadzorovane podražitve

Doktorski študij je za vse plačljiv. Ker je prišlo letos do podražitve študija na doktorskih študijskih programih in pomembnih sprememb sofinanciranja s strani države, se vedno bolj pojavlja vprašanje, ali bo doktorski študij postal privilegij bogatih.

Višina podražitve šolnin za doktorski študij se razlikuje od fakultete do fakultete, saj znotraj univerzitetnih normativov ceno študija določajo fakultete same. Vsaka fakulteta v skladu s pravilnikom o prispevkih in vrednotenju stroškov pripravi cenik na podlagi izračuna neposrednih stroškov dela (plače izvajalcev), neposrednih stroškov materiala in posrednih stroškov. Cenik fakultet pa potrdijo upravni odbori univerz.

Koliko v Sloveniji v povprečju znaša šolnina za doktorski študij in za koliko so se šolnine zvišale v primerjavi s preteklim letom?

Poglejmo na nekaj primerih, ki smo jih vzeli pod drobnogled in primerjali cene šolnin ter kvaliteto študijskih programov, ki jih fakultete nudijo svojim podiplomskim študentom.

Že pred časom so se v javnosti pojavili ostri protesti proti Filozofski fakulteti in Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, ki sta letos občutno zvišali šolnine za doktorski študij.

Šolnina za celoten doktorski študijski program, ki ga omenjeni fakulteti izvajata skupaj, znaša za študente, prvič vpisane v 1. letnik, v študijskem letu 2011/2012 10.500 evrov oziroma 3500 evrov na letnik študija. Glede na preteklo leto se je šolnina zvišala kar za 2400 evrov. Zakaj? Tanja Hribar, vodja referata za podiplomski študij in mednarodne pisarne FF, odgovarja: "V resnici ne gre za dvig, pač pa za realno oceno vrednosti dela. Do sedaj je FF usklajevala šolnino s tako imenovano normirano šolnino, ki jo je predpisovalo pristojno ministrstvo in ki je bila že v izhodišču pod spodnjo mejo sprejemljivosti za kakovostno izvedbo študija. Na tej podlagi je Filozofska fakulteta vsa leta uspešno pridobivala sredstva iz razpisa za sofinanciranje podiplomskega, torej bivšega magistrskega in doktorskega študija, zato so bili vsi študenti, ki so izpolnjevali pogoje, deležni sofinancirane šolnine. V študijskem letu 2010/2011 je ministrstvo za visoko šolstvo spremenilo način sofinanciranja doktorskega študija, ki ni več pogojen z normirano šolnino, zato smo takrat prvič opravili realen izračun stroškov izvajanja študija glede na veljavni cenik Univerze."

Podražitev šolnin za podiplomski študij naj bi bila torej posledica ukinitve starega sistema sofinanciranja, v katerem fakultete niso smele preseči z razpisom določene meje cene šolnine. Ko so lani to shemo na visokošolskem ministrstvu ukinili, so fakultete dobile zeleno luč za nenadzorovano višanje šolnin.

Tanja Hribar še dodaja, da se izvajanje tretjestopenjskega študijskega programa od starega doktorskega študija razlikuje, saj vključuje izvajanje predavanj, seminarjev in drugih oblik pedagoškega dela, ki ga opravlja poleg mentorja še več drugih učiteljev, česar prej ni bilo. "Šolnina je namenjena ustreznemu kritju stroškov in s tem zagotavljanju kakovostne izvedbe doktorskega študija."

Ob pregledu urnikov, objavljenih na spletnih straneh oddelkov, pa lahko vidimo, da je izvajanje doktorskega študija humanistike v materialnem smislu eden od najcenejših študijskih programov. Po navedbah podiplomskega študenta Aljaža Potočnika doktorski program večinoma vključuje eno do dve predavanji v prvem letniku in pet izpitnih obveznosti. V drugem in tretjem letniku pa je delo vpisanega študenta individualno, s konzultacijami z mentorjem.

Največji strošek fakultete pri izvajanju doktorskih študijskih programov predstavljajo neposredni stroški dela, še pojasnjuje Hribarjeva. "Delo na doktorskem študiju namreč ni neposredna pedagoška obveznost izvajalcev in zato tudi ni financirano iz sredstev proračuna."

Rektor ljubljanske univerze meni, da se resnica glede astronomskega zvišanja šolnin skriva nekje drugje. "Ker je povpraševanje po doktorskih študijih na področju humanistike veliko, so na Fakulteti za družbene vede predlagali, da sprejmejo vse, s čimer pa se na Filozofski fakulteti niso strinjali in so predlagali selekcijo študentov na podlagi višine šolnin." Rektor Pejovnik ob tem dodaja, da je višina šolnine najslabši možni kriterij za selekcijo študentov in hkrati absolutno nesprejemljiv.

Subvencionirano naravoslovje

Na Filozofski fakulteti v Mariboru znaša cena za doktorski študij za vsa tri leta 12.090 evrov. Na fakulteti so nam pojasnili, da se iz plačane šolnine krijejo stroški izvedbe študijskega procesa v tekočem letniku, del šolnine se rezervira za kritje stroškov, ki nastanejo na koncu študija, del pa za kritje materialnih stroškov, ki so povezani z izvedbo tega študija. Dodali so še, da se najzahtevnejšega znanstvenoraziskovalnega študija ne da razložiti v nekaj stavkih.

Na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru znaša šolnina za vsa tri leta 9708 evrov. Zvišanje šolnine v študijskem letu 2011/2012 naj bi bilo posledica tega, da v letošnjem študijskem letu ponujajo študentom povečanje obsega neposrednega sodelovanja s profesorji. "Prav tako smo s spremembo višine šolnine sledili trendu, ki ga zaznavamo na drugih fakultetah, ki ponujajo študij na doktorski ravni," so še pojasnili. "Konkretno fakulteta ponuja 24 do 40 ur predavanj v okviru posameznega študijskega predmeta, izpeljavo postopka prijave, študija in zagovora doktorske naloge, uporabo čitalnice, knjižnice, informacijsko podporo in uporabo infrastrukture fakultete, in kar je najpomembneje, mentorja, ki podpira kandidata skozi ves proces študija."

Na Fakulteti za humanistične študije v Kopru znaša šolnina za doktorski študij 6900 evrov za vsa tri leta študija. Šolnino utemeljujejo s pojasnilom, da študentom nudijo možnost pridobivanja znanja "v odprtem dialogu". Njihova fakulteta naj bi se odlikovala po interdisciplinarnih študijskih programih z veliko možnostjo izbire in velikim obsegom samostojnega raziskovalnega dela. Trdijo, da "največji strošek na doktorskem študiju predstavlja strošek dela, saj lahko edino z ustreznimi honorarji zagotovimo sodelovanje kvalitetnih domačih in tujih profesorjev, ki predstavljajo vodilne strokovnjake na svojih znanstvenoraziskovalnih področjih".

Na Univerzi v Novi Gorici je višina šolnine kar 4000 evrov na letnik in se je glede na preteklo leto zvišala za 1500 evrov, šolnina za 1. letnik bolonjskega doktorskega študija na Ekonomski fakulteti v Ljubljani pa znaša 4270 evrov oziroma 12.810 evrov za vsa tri leta študija. Glede na preteklo leto se je šolnina zvišala za 80 evrov. Dekan fakultete dr. Mramor zatrjuje, da je njihov doktorski študij po strukturi in organiziranosti primerljiv z najboljšimi doktorskimi programi v državah EU. Študij poteka v angleškem jeziku, organizirane oblike pa izvajajo vrhunski domači in tuji pedagogi in raziskovalci. Študij je mednaroden, približno tretjina kandidatov prihaja iz tujine. Program je oblikovan tako, da se izvedbe posameznih predmetov, seminarjev ali delavnic organizirajo bodisi na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani ali pa na kateri od partnerskih institucij v okviru mednarodnih mrež doktorskih programov. V šolnino so vključeni predavanja, vaje, seminarji, mentorstvo ter zagovor doktorske disertacije. Kandidatom šolnina krije tudi kotizacijo za udeležbo na znanstvenih konferencah, doktorskih seminarjih ali poletnih šolah doma in v tujini do določene višine. Ob tem je treba dodati, da je med 37 vpisanimi doktorskimi študenti le eden, ki je celotno šolnino financiral iz lastnih virov.

V preverjanje cen šolnin smo vključili tudi doktorski študij na področju naravoslovja - interdisciplinarni doktorski študij bioznanosti, ki ga koordinira Biotehniška fakulteta v Ljubljani. Študij naravoslovja se seveda zelo razlikuje od družboslovnih študijev, predvsem vključuje praktični vidik in vrhunsko tehnološko podporo. Vendar je šolnina za omenjeni doktorski študij v primerjavi z družboslovnimi študiji dokaj nizka. Znaša 2700 evrov na letnik in se glede na preteklo leto ni povišala.

Za razliko od večine doktorskih študijev na področju družboslovja, kjer fakultete svojim študentom večinoma ponujajo zgolj predavanja, mentorstvo in administrativno podporo pri pripravljanju doktorske disertacije, izvajalci doktorskega študija bioznanosti, med katerimi so tudi vodilni slovenski inštituti in druge članice UL (Institut Jožef Stefan, Nacionalni inštitut za biologijo, Kemijski inštitut, Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo, Medicinska fakulteta idr.), poleg predavanj doktorandom nudijo tudi delo v laboratorijih z najsodobnejšo opremo. Moderna oprema in vrhunsko usposobljeni mentorji, ki so aktivni znanstveniki z mednarodnim ugledom, posledično omogočajo doktorandom znanstvenoraziskovalno delo na visoki ravni. Poleg tega izvajalci študija študentom omogočajo stike z drugimi laboratoriji po svetu.

Toda, taka primerjava je zgolj površinska. Rektor ljubljanske univerze prof. dr. Pejovnik opozarja, da je treba razlikovati med tem, koliko študij dejansko stane, in šolnino, ki jo plača študent. "Biotehniška fakulteta je zaradi potreb po doktorskih študentih pripravljena študij subvencionirati na način, da znatni del doktorskega študija pokrije z raziskovalnimi nalogami, publikacijami in projekti, pri katerih sodelujejo študentje sami. Študentje se ne zavedajo dejstva, da stane študij mnogo mnogo več, kot znaša sama predvidena šolnina."

Akademski defekt

Na področju humanistike in družboslovja je zaradi množičnosti vpisa študij težko subvencionirati. "V vsakem primeru je doktorski študij na Filozofski fakulteti cenejši, kot je doktorski študij na področju naravoslovja. Vendar, žal, ne za študenta."

"Šolnine," nadaljuje prof. dr. Pejovnik, "so seveda problem, a niso glavni problem doktorskega študija v Sloveniji. Njegov glavni problem je organizacija doktorskega študija." Na kar je v preteklosti že opozarjal tudi nekdanji minister Gregor Golobič.

Doktorski študij v Sloveniji namreč ne sodi v redno obliko študija, kar pomeni, da se delo profesorjem, ki poučujejo na doktorskem študiju, ne šteje v njihovo delovno obveznost. Rektor meni, da "gre za defekt, o katerem bi se v Sloveniji morali pogovarjati veliko bolj odločno, kot smo se pogovarjali doslej". Kdaj bo doktorski študij postal redna oblika študija in ali sploh bo, je vprašanje, ki je povezano s financami in potrebnimi radikalnimi ukrepi, teh pa si po mnenju prof. dr. Pejovnika nihče ne upa sprejeti, ker so politično nesprejemljivi.

Velik problem doktorskega študija je tudi množičnost vpisa. "Vsi vemo, da je pamet statistično razporejena. Nismo vsi enako pametni, zato tudi vsi ne moremo zaključiti študija z doktoratom. Ker pa v Sloveniji nimamo primernih vstopnih kriterijev za doktorski študij, je ta postal na neki način kar sestavni del študija in veliko število mladih verjame, da se študij enostavno konča z doktoratom. Žal to ni res."

Kje je torej rešitev? "Doktorski študij je treba spremeniti - postati bi moral redni študij in nujno potrebna bi morala biti selekcija ob vpisu," meni rektor ljubljanske univerze.

Podobno meni tudi nekdanji minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Gregor Golobič: "Če prvostopenjska diploma ni kaj dosti vredna, potem mora drugostopenjska diploma nekaj veljati in je zato treba doktorski študij zavarovati pred razvrednotenjem. Naša odločitev je bila z vsemi sredstvi zavarovati kakovost - elitizem kakovosti. Visokošolske ustanove se žal mnogokrat obnašajo kot lovci na denar," ugotavlja Golobič, zato je bil cilj ministrstva, da tisti, ki so dobri in najboljši, ne ostanejo pred vrati doktorskega študija.

"Kdor bo dober, mu bo država doktorski študij financirala. Tisti, ki niso dobri, pa si doktorskega študija tudi ne bodo mogli kar plačati. Kriterij ne more in ne sme biti denar, temveč zgolj in izključno znanje."

Slovenija je v preteklih letih financirala doktorski študij preko treh shem: po sklepu o sofinanciranju podiplomskega študija, preko sheme mladih raziskovalcev, ki jo vodi Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS), in po shemi mladih raziskovalcev iz gospodarstva, ki poteka preko Tehnološke agencije Slovenije (TIA). Subvencije po sklepu o sofinanciranju podiplomskega študija so se dodeljevale v enakem deležu za vse študente, ki so bili vpisani in so redno napredovali v akreditiranih študijskih programih. Pomanjkljivost sistema pa je bila, da se nekatere fakultete na razpis niso prijavljale, ker je bilo sofinanciranje omejeno le na programe, ki niso zaračunavali šolnin, višjih od maksimuma, določenega z zakonom. Ker je denarja za financiranje podiplomskega študija po stari shemi zmanjkalo, so na ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo poiskali drugačne vire financiranja. Rezervo so našli v evropskih sredstvih ter lani, kljub glasnim kritikam študentov, sprejeli Inovativno shemo za sofinanciranje doktorskega študija 2010-2013.

Kritike s strani Študentske organizacije Slovenije so se nanašale na bojazen, da bo ukinitev starega sistema financiranja doktorskega študija pripeljala do drastičnega porasta šolnin. Kot glavne pomanjkljivosti razpisa pa so izpostavili še časovno omejitev na tri leta, problematična naj bi bila tudi dejstvo, da se sredstva izplačujejo "za nazaj", in način izbire kandidatov, ki naj bi potekala po ideoloških merilih.

V obdobju 2010-2013 je za inovativno shemo predvidenih 26,5 milijona evrov. V okviru javnega razpisa so lahko doktorski študenti kandidirali za sofinanciranje doktorskega študija po dveh shemah.

Tako imenovana shema A zajema sofinaciranje celotne šolnine (vendar največ do zneska 4000 evrov na posamezni letnik), denarno spodbudo za študij v višini 5950 evrov na posamezni letnik in povračilo stroškov zaradi aktivne udeležbe s prispevkom na mednarodni konferenci v tujini skupaj do vrednosti 2500 evrov v zadnjih dveh letnikih doktorskega študija.

Tako imenovana shema B pa vključuje povračilo dela šolnine, največ do 50 odstotkov, vendar ne več kakor 2000 evrov na posamezni letnik.

Za vstop v shemo so se lahko prijavljali kandidati z vseh znanstvenih področij, ki bodo izvedli raziskovalno delo, povezano s področji gospodarstva in širše družbene ureditve; torej s področji, ki jih inovativna shema vnaprej določa. Financiranje naj bi se odobrilo do konca trajanja doktorskega študija, vezano pa je na doseganje rezultatov, kot so objava znanstvenega članka ali njegov sprejem v objavo, patent ipd. Če doktorski študenti rezultatov ne bodo dosegli, bodo morali prejeta sredstva vrniti.

Uvajanje inovativne sheme so spremljale negotovost med študenti in zamude še do nedavnega so nekateri študentje prejeli poziv k predložitvi dodatne dokumentacije za pridobitev štipendij.

Rezultati razpisa pa so naslednji. Na razpis za Inovativno shemo za sofinanciranje doktorskega študija v tem letu je po navedbah Univerze v Ljubljani, ki je bila izvajalec javnega razpisa za vse slovenske univerze, prispelo 729 pravočasnih in popolnih vlog, pri čemer je bilo 689 takih kandidatov, ki so izpolnjevali razpisne pogoje. Štirideset kandidatov je torej izpadlo.

Po podatkih Univerze so štirje kandidati prejeli sofinanciranje doktorskega študija v celoti, 302 kandidatoma je bilo odobreno sofinanciranje po shemi A, 383 kandidatom pa sofinanciranje po shemi B.

"Skupna vsota denarja, razdeljenega na tem razpisu, znaša 5,996.554 evrov. Neizkoriščena sta ostala dobra dva milijona evrov, ki ju bomo prenesli v shemo sofinanciranja doktorskega študija v prihodnjem študijskem letu," so sporočili iz UL. Po znanstvenih področjih z višino sredstev, odobrenih za sofinanciranje doktorskega študija po inovativni shemi, močno izstopata družboslovje in humanistika skupna vrednost 380 odobrenih prošenj (55 odstotkov vseh odobrenih vlog) znaša več kot 3 milijone evrov. 228 kandidatov, ki so jim odobrili sofinanciranje doktorskih študijskih programov s področja znanosti o življenju, je prejelo skupaj 2,2 milijona evrov, za študijske programe s področja tehnike in naravoslovja pa so namenili skupaj dobrih 700.000 evrov (81 kandidatov).

Ali so rezultati javnega razpisa inovativne sheme za sofinanciranje doktorskega študija potrdili obljube ministrstva za visoko šolstvo in dosegli svoj namen? Študente, ki so prejeli vračilo šolnine v celoti, je financiranje po inovativni shemi velikodušno in bistveno razbremenilo vseh finančnih obveznosti. Ali kot pravijo študentje sami bolj kot katerakoli druga štipendija do sedaj. Za vse tiste - in teh je polovica -, ki so bili upravičeni le do delnega povračila šolnine, pa je inovativna shema v primerjavi s prejšnjim načinom sofinanciranja slabša, saj morajo študentje za doktorski študij iz lastnega žepa v povprečju še vedno primakniti okoli 1000 evrov na letnik. Ob tem pa seveda ne gre pozabiti na tekoče življenjske stroške, ki jih mora študent pokriti sam.