Film sicer ne kaže neposredno trenutkov lokalne in globalne krize. Sedaj nam je menda že skoraj vsem jasno, da smo nekako zašli in da se bo morebiti vendarle treba "spremeniti".
Tu pa je naša zagata. Spremeniti sebe je najtežja stvar, drugih pa (razen s silo) sploh ne moremo. Spremeniti se pomeni zaznati problem, ga analizirati, izbrati strategijo in začeti akcijo delovanja. In ljudje raje kot to skokovito spuščajo standarde pričakovanj. V ambulanti je pogosto slišati željo: "Samo da ne bo vojne." Nekaj je v zraku, kar prepoznavajo nekateri člani generacije iz prve polovice prejšnjega stoletja in se bojijo, da nismo vzeli zgodovinske lekcije.
Nikjer še nisem zasledila razlage, da je ta film lahko pravzaprav dekonstrukcija vzorcev odnosov med moškimi in ženskami. S tem pa v bistvu odnosov med nami vsemi. Metodična dekonstrukcija moškega na samotarskega ustvarjalca, garača, delavca, "zadržaneža"…, ki je obenem dober oče; na igrivega, dinamičnega, zabavnega, liričnega, zapeljivega, letečega… moškega z levjo energijo in grivo; pa na občuten mir, ko ga ponudi varna, stabilna, sodelujoča, ljubeča, statična, tudi ranljiva in plaha… rama moškega - človeka kot takega.
Hana je ime, ki se pojavlja na številnih koncih sveta. V hebrejščini je boginja življenja, svetopisemsko nosilka božje milosti. Kot taka nam služi tudi v filmu le kot žaromet, ki osvetljuje različne vidike moškosti. Kar je metodičnega v dekonstrukciji ženskosti, je izrazita patriarhalna fiksacija podalpskih žensk. Hana - boginja življenja, zaželena in od božje milosti obsijana, je biološka komponenta v ženskosti. Film ne poseže na splošno, človeško plat ženske kot odgovorne, aktivne, refleksivne in samorefleksivne, s čustvi in razumom opremljene tkalke življenja. Iz ponujenih ženskih fragmentov ne moremo sestaviti zrele, odgovorne ženske, primerne za sodoben čas.
Iščejo karizmatičnega vodjo
Ne, pri nas družbo, moške in ženske, še vedno obvladuje patriarhalna manira pogleda na svet. Trpeča, osramočena, zapuščena mati; zapeljivka; zapeljana; jokajoča zdruznjena ženska, ki ne more biti lepa, če se ne zaveda svoje lepote; mama, ki vrta v odnos med hčerko in očetom in najbrže želi nadzorovati… "Ali kdaj minejo te stvari z moškimi?" "Ne, nikoli!" odgovarja stereotip v glavi Hane in njene mame. S svojo pasivno, trpečo držo so na drugi valovni dolžini kot moški. Od tod nerazrešljiv konflikt in statično "trpljenje" vseh in vsakogar. Fiksacija na prepričanja, ki ugonabljajo sodobni svet, odnose v njem in prihodnost. Taiste pasivne mame vzgajajo sinove, ki so lahko vojščaki, ki so mogoče lakomneži, ki so pogosto brezčutneži, in hčere, ki jim je v zibelko položeno, da ne bodo živele boljše kot njihove matere. Mogoče je v filmu obet "galeristka", mogoče lahko iz nje "zraste" ženska - avtonomni človek, ki lahko ljubi drugega človeka, ker je avtonomen?
Kritike govorijo o naključjih, ki se kopičijo, in "trpljenju" dobro situiranih, o poteku zgodbe. V dekonstrukciji stanja pa sploh ne gre za zgodbo, ker zgodba ni bistvena. Jedro je kalejdoskop sobivanja prepričanj in samouresničujočih se vzorcev. Vse biva sočasno v vseh in je trpljenje le navidezno, saj je že od nekdaj predpisano, pričakovano in je torej kot tako zaželeno. V življenja vnaša poznani vzorec, red, predvidljivost in "varnost". Izpostavljena je vdana, skoraj radostna izbira poznanega trpljenja prejšnjih generacij v novih variantah, temelječih na istih starodavnih prepričanjih. Raje to, kot nepoznano tveganje pri iskanju avtentičnega življenja, svobode izbir in odgovornosti, ki jih prinaša.
Biti žrtev pomeni, da s prstom kažeš na drugega, upajoč, da bo namesto tebe prevzel odgovornost za tvoje življenje in odločitve. Občutek pri vseh "likih" (razen pri Anji), ki ga je moč zaslutiti v filmu, je samo v niansah različna lebdeča krivda. Krivda je znak, da so se ustrašili tesnobe. Tiste tesnobe, ki ni nevrotična, ki je ne smemo "zdraviti". To je tesnoba, ki je gibalo razvoja in nam omogoča razvoj avtentičnosti. Pojavi se, ko moramo izbirati, ko moramo sprejemati sebe z vsemi dobrimi in šibkimi platmi in ko se s temi istimi srečujemo pri ljudeh, s katerimi prihajamo v stike.
Če se ji izognemo, se je ustrašimo, nastopi eksistencialistična krivda. Moramo jo občutiti, če se od aktivnega urejanja življenjskih okoliščin umaknemo v udobje nevrotičnih, kulturoloških paktov odvisnosti in dominance v odnosih. Krivda do sebe, ker se odločimo, da se ne bomo odločali. Jasno je, da gre pri patriarhalni delitvi na spol za delitev razmerij moči. Ženske dandanes še vedno niso pripravljene sprejeti bolj dejavne, aktivne, konstruktivne, enakovredne pozicije v odnosih. Če pa moč dobijo, jo pogosto zlorabijo v bitki z moškimi in pogosto tudi z drugimi ženskami. S tem samo zaostrijo podedovane nevrotične bojazni. Najbrž moramo najprej znati dobro stati kot osebnost sami, da lahko razmišljamo, da bomo dobivali in dajali v paru, v trojici in v širši skupnosti. Strašna naloga za našo skupnost. Radi bi jo rešili, ne da bi se spremenili in predvsem ne da bi se aktivirali. Da bi nekdo namesto nas, za nas… Vse več je biologistov, ki kličejo po testosteronu, in družboslovcev, ki iščejo karizmatičnega vodjo…
Svoboda je zraščena z odgovornostjo
Film nas tako navede na razmišljanje o prastarih razmerjih v družbi, ki se nam brezizhodno ponavljajo. Patriarhalnost pa ne zaznamuje samo žensk in njihovega odnosa do moči, ampak tudi mnoge moške postavi v izrazito podrejeno, pasivno držo, ko tudi oni ne znajo konstruktivno uporabiti svoje moči in svojega glasu. Najbrž pa ni samo patriarhalnost kriva za izrazito pasivno držo množine slovenskega življa. Tako nas film lahko opozori, da če bomo izstopili iz stereotipov spola, lahko ugledamo slovenski problem pri soočanju s trenutno stvarnostjo. Tako ne gledamo več ženskega filma niti moškega filma. Gledamo film pasivnih, odtujenih, izoliranih ali nevrotično odvisnih in prepletenih ljudi, ki se bojijo svojega notranjega sveta in še bolj sveta drugih ljudi. Vsi so sami, nevarni, topo nesrečni… Film kliče po aktivaciji, prebujenju v življenje, edino, ki ga imamo ta hip…
Stalno odrivanje naše smrtnosti izven roba zavesti je najboljša komedija, ki jo dnevno odigravamo sami sebi in drug drugemu. Zavedanje končnosti, dni, ki so nam šteti in se prazni iztekajo, bistveno spremeni pogled, vrednote, odnos do stvarnosti… Pripravljenost za aktivno vključevanje v dileme, ki jih prinaša sodobni čas, je povezana s sprejemanjem in prepoznavanjem realnih omejitev in dobrih priložnosti v življenju. To, kar nam je bilo dano z našim neprostovoljnim rojstvom, nas pa vendarle obveže, da speljemo vrojene naloge, danosti in razvoj, če se ne želimo na smrtni postelji spopadati z občutki krivde - do sebe, svojih neposrednih potomcev in družbe nasploh.
Samozavedanje lastnega obstoja nam prinaša spoznanje, da se cilj, ki ga zasledujemo z vsakim dnem, z razvojem skozi življenjska obdobja in novimi okoliščinami spreminja. Samozavedanje pomeni prepoznavanje alternativ, ki jih imamo, motivacij, ki nas vodijo, in zahteva dokaj visoko ceno. Namreč, ko se vzpostavi eksistencialistični vidik bivanja, se ne moremo več udobno zateči v stare vzorce in stare izgovore. Ko iščemo krivdo pri drugih, v okoliščinah, se vprašamo, kaj imam jaz s tem, kaj od tega, zakaj pristajam na danosti. Hitro prepoznamo, da pogosto za varnost v odvisnosti prodamo lastno originalnost, ker ta vsebuje negotovosti in tesnobo odločitve.
Ampak odločanje je neizpodbitno dejstvo bivanja. Ne moremo ustaviti vrtenja Zemlje in Časa. Tudi če se ne odločimo, se odločimo. Namreč za neodločanje. Za vlogo pasivnega, za vlogo žrtve. Torej nimamo pravice do stokanja. Le otroci in mnogi stari so v položaju brez moči. Znašli smo se v novi sužnjelastniški dobi. Ampak, so lahko gospodarji, če ni sužnjev, če nihče ni pripravljen biti suženj? Zakaj, od kod ta pripravljenost odreči se vsaki aktivnosti, izbiri… že prej, davno preden je nastopila sedanja kriza? Čeprav vsi v besedah govorimo, da bi želeli biti svobodni, se pokaže, da vsi pravzaprav pred svobodo najbolj bežimo.
Svoboda prihaja zraščena z odgovornostjo. Ne moreš imeti ene brez druge. Izgovarjamo se na navade, na smolo, nesrečno otroštvo, nemogoče šefe, pogoltne tajkune, slabe učitelje… in se izogibamo osebni odgovornosti za razmere, ki si jih ustvarjamo. Življenje nas dnevno sprašuje, kakšen človek želimo biti. Svoboda je v tem, da sprejmemo odgovornost za svoje življenje, svoje izbire, aktivnosti in napake. Sartre pravi, da smo ljudje obsojeni na svobodo. Če smo toliko "šibki in vdani", da se ustrašimo tesnobe, ki je potrebna za razvoj, in poniknemo v izbirah, ki jih naredijo drugi za nas ali so bile transgeneracijsko ali kulturološko opravljene že zdavnaj, začne naraščati občutek krivde. Da nismo postali, kar naj bi postali.
Vsi smo krivi!
Krivda poveča pasivnost. Biti avtentičen pa zahteva biti aktiven. Jasno je, da je naše življenje realno polno omejitev. Kakšno stališče bomo zavzeli do omejitev, pa je vprašanje samozavedanja, svobode in odgovornosti. Kultura, v kateri smo rasli in ki jo premalo razumemo, nam postavlja mnoge omejitve, je zastarela in polna škodljivih prepričanj, ne znamo je dešifrirati in prebegnemo v "sodobne" trende, ki jih razumemo še manj. Prebežniki med kulturo ruralne očetnjave s sledovi totalitarizma in sodobno pop, ekshibicionistično, narcisistično, potrošniško, površno mešanico ameriško-medmrežne kulture, ne vemo, od kod prihajamo, niti kam gremo.
Vmes upamo, da nas bo rešila biologija, en drug alfa-alfa-alfa samec, ki nas bo srečne pripeljal v obljubljeno deželo. Mi bomo pa pridno ubogali, korakali in čakali naslednjih štiristo let, da se to uresniči. Ker časa… časa imamo na voljo neskončno… kajti mi ne priznavamo, da je edino gotovo v življenju negotovost. In smrt. Aktivacija, da bi iskali vrednote, ki bi bile primerne za sodoben čas in bi nadomestile tiste vezane na nacionalne travme "Krsta pri Savici", da bi cela država nehala biti ujetnik dolenjsko-notranjskih vaških in družinskih tragedij, bi pomenila, da bi se morali vsi angažirati v tem, kakšno življenje bomo živeli in kako bomo splezali iz pasti, v kateri smo se znašli.
Morebiti bo treba najti pravo razmerje med biti sam, svoj (ker sami smo, ko se rodimo, in sami umremo) in biti sposoben uzreti sočloveka v njegovi bivanjski pojavnosti. Ne glede na spol. Bitka med spoloma je že davno mimo. Neuporabna. Škodljiva. Kot bitke iz političnih logov, napihnjene in položene "pasivnežem" kot vaba. Ravno zavedanje naše končnosti in končnosti vseh okrog nas lahko spodbudi sočutje, pripravljenost dvigniti h komu svoj pogled, pozornost, naklonjenost, odnos… Ker nenazadnje se ljudje vsaj ob smrtni agoniji sprašujemo o smislu življenja.
Smisel življenja pa je spremenljivka, ki jo zasledujemo vse življenje. Se spreminja in spreminja ter se nam - žal - pokaže s pravim obrazom iz oči v oči pogosto šele ob zadnjem dihu. Učimo se živeti, da bi znali dobro umreti, to učenje pa terja stalno čuječno in aktivno interakcijo s seboj, z drugimi in svetom, ki nas obdaja. In odgovornost za razmere, ki jih aktivno ali pasivno oblikujemo. Vsi smo krivi!
Breda Jelen Sobočan, dr. med., spec. psihiatrije in družinska terapevtka
