Kakšen kapitalizem neki

Zadnje dni veliko lažje diham, bolje spim in roke se mi manj tresejo. Ugledni poslovnež, imena ne povem, da mi ne bi očitali piarovstva in konflikta interesov, je preko časopisa obvestil slovensko javnost, da v Sloveniji kapitalizma praktično ni, ker nimamo kapitalistov! Šele če pogledamo, kaj vse se dogaja v državah, kjer kapitalizem je - ZDA, Velika Britanija, Grčija, Italija -, se zavemo, kako čudovita je ta novica. Drugod razni Rothschildi, Bettencourtke, Murdochi, Abramoviči in Kochi ožemajo 99 odstotkov ljudi, pri nas pa tega ni. Mi smo visoko socialna država, pri nas je človek več vreden kot v kapitalizmu. Tam, kjer imajo kapitalizem, živijo kot v BBC-jevi nanizanki Pozvonili ste, gospod? (You Rang, M'Lord?). Prebogati, leni, vsega siti kapitalisti, lord Meldrum in njegova družina ter buržujski prijatelji, uživajo v zgornjem delu vile, služinčad, Stokes, Twelvetrees, Mabel, Ivy pa v kleti obirajo ostanke požrtij Meldrumovih. Pri nas pa živimo bolj v slogu nanizanke Vrtičkarji. Mi bomo bojda imeli kapitaliste šele čez petdeset let, do takrat pa smo pravzaprav vsi samo delavci, le da imajo eni manjšo, drugi večjo plačo in so samo preko redne mesečne plače, nekaj gospodinjskih prihrankov in po pradedku podedovane brunarice v neki vukojebini prilezli na seznam 200 najbolj premožnih Slovencev. Kapitalist je namreč tisti, ki ima v lasti kapital, sredstva za proizvodnjo, nepremičnine in delovno silo. Pri nas je takšnih morda le za vzorec. Če pa že imajo vse našteto, so zaradi tega tako zadolženi, da bi človek najraje sprožil vseslovensko humanitarno akcijo Pomagajmo jim, da kruha ne bodo lačni. Slovenski kapitalist ima v lasti kvečjemu propadlo firmo, zavoženo hčerinsko podjetje, skozi katero so neznano kam šli milijoni, poštnonabiralno firmo z letnim prometom 97 evrov in slamnato podjetje, ki je pogorelo, ko je sosed v bližnji drvarnici varil avtomobilski tank, poln bencina. Vas že vidim, kako sumničavo dvigate levo in desno obrv. Češ, ne me basat, pa kaj so potem tisti s seznama 100 najbolj bogatih v Sloveniji, za katerih imeni stojijo številke, ki so videti, kot da merijo razdaljo do najbližje galaksije, ne pa vrednost njihovih dohodkov in premoženja v evrih? To so proletarci, tako kot vi in jaz, ki vsak dan hodijo trdo garat v službe in prisegajo na socialistično geslo "vsakomur po delu in vsakomur po potrebah". Ker imajo večje potrebe kot povprečna štiričlanska družina (žena pol leta brez službe, mož 800 evrov plače), saj šolanje otrok v tujini, lov na nosoroge v Afriki in privez v portoroški marini res niso poceni, je pošteno, da dobijo več. Niso pa zaradi tega kapitalisti. Njihov obstoj je treba dokazati v realnem življenju, na terenu. Pa mi povejte, ali ste kdaj videli kapitalista, kako se ob pol petih popoldan drenja in poti skupaj z vami v nabitem avtobusu? Ste morda kdaj videli kapitalista v vrsti pred Karitasom? In ko ste z bolnim otrokom pet ur sedeli v prepolni čakalnici urgence, ste morda tam čebljali s kakšnim kapitalistom o pretirani obdavčitvi kapitala in nepremičnin, o politiki, ki nima razumevanja za kapitalizem, ki edini poganja družbo? Niste. Ne verjamem, da so kapitalisti vedno zdravi in da ne hodijo na urgenco ali pa da hodijo po zdravje mimo vrste ali pa v zasebne klinike, kjer samo dober dan stane 100 evrov. To ne bi bilo v skladu z njihovo etiko. Kapitalistov kratko malo pri nas ni. Ostaja samo še eno vprašanje. Kje smo, če ne v kapitalizmu? Glede na število nezaposlenih, množične stečaje, neizplačane plače in prispevke, izčrpavanja zdravih podjetij v imenu dobička, korupcijo, bogate nagrade za manjšo izgubo od načrtovane, nekaznovanje tistih, ki so uničili svojo in državno lastnino in za to pobasali milijone, smo nekje na poti iz socializma v fevdalizem.

Aligatorje v Rio Grande

Ameriški republikanci so v senatu že drugič zavrnili Obamov načrt za povečanje števila delovnih mest v ZDA. Nekaj malega bi iztisnil iz debelih denarnic prebogatih, nekaj bi dodal iz praznega proračunskega žaklja, pa bi šlo, toda tak predlog je za republikance, kot bi jih kdo z macolo po glavi. Oni imajo v rokavu plan B, s katerim bi nadomestili šibko voljo bogatih, da kljub nespremenjeni obdavčitvi njihovega bogastva vlagajo v delovna mesta, kar sicer vedno znova obljubljajo, a koristi so doslej imeli samo izdelovalci luksuznih jaht, perzijskih tepihov in dragocenega nakita. Plan B je zelo preprost. Vzdolž celotne meje med ZDA in Mehiko je treba zgraditi bodisi nekaj metrov visoko žično ograjo bodisi zid v slogu kitajskega, berlinskega ali izraelskega. Na sveta ameriška tla ne bo več stopila latinskoameriška imigrantska noga, če bodo zmagali republikanci. To je zdaj jasno. Zid ali žica bosta obvarovala ameriška delovna mesta, ameriško kulturo, ameriški "way of life", ameriško demokracijo in blagostanje. Na volilcih je, da se odločijo, katera zamisel republikanskih kandidatov jim je bolj všeč: zid, ki bi ga branila minska polja, strojnična gnezda in oklepniki; ali pa bodeča žica, skozi katero bi po eni inačici speljali elektriko, dovolj močno, da imigrante tako strese, da jim v življenju ne bo več prišlo na misel iskati skorjo kruha v ZDA, oziroma tako močno, da jih na mestu ubije. Volilci se morajo odločiti, ali naj bo ovira dolga 2 ali 4 tisoč kilometrov, ali naj bo žica v eni ali dveh vrstah in ali ne bi morda kot prvo oviro naselili aligatorje v mejno reko Rio Grande. Že sam projekt pa prinaša izjemne gospodarske koristi. Delo bi dobilo na stotine gradbenih podjetij in tisoče gradbincev. Opomogli bi si izdelovalci žice in proizvajalci cementa, profitirali bi proizvajalci elektrike in elektrodistributerji. Proizvajalci protipehotnih min bi težko ustregli potrebam obrambe ZDA pred imigranti. Rejce aligatorjev bi zaposlovali kot nikoli doslej. Končno bi ameriški delavci lahko uresničili svoje otroške sanje, da na jugu ZDA, kjer ne bi bilo več latinskoameriških ilegalcev, pod žgočim soncem obirajo bombaž, čistijo ulice El Pasa, odvažajo smeti v Tusconu in pomivajo gore posode v restavracijah v Las Vegasu. Edini, ki bi morda nasprotovali načrtu "Obdajmo ZDA z bodečo žico", bi lahko bili tisti najbogatejši Američani, ker bi ugotovili, da ameriški pridni delavec niti v sanjah ne bi garal ves dan za piškavih 10 dolarjev.